Pozdravljeni.
Imam problem.
S partnerjem se razumeva, veliko se pogovarjava o vseh temah in si pomagava. Včeraj pa so nastale težave.
Imava načrtovano nosečnost in sva vesela. Jaz delam v gostinjstvu, kjer strežemo tudi hrano. Je zelo naporen tempo in se bojim, da bom splavila. Zato sem razmišljala, da bi šla na bolniško. Ko sem to partnerju omenila se je začel razburjati, da to ne bo šlo, da tudi on veliko dela in da naj ne hodim na bolniško, čeprav tvegam izgubo dojenčka. Začel je govoriti, da bova imela premalo denarja za živeti in da ne bova mogla otroku nič nuditi. Jaz imam že od prejšnje zveze enega otroka, sedanji partner pa pričakuje prvega.
Nevem kaj naj naredim? O tej temi se ne moreva konkretno pogovoriti, saj sma oba mnenja, da eden drugega ne razumeva. Prej ni bil takšen. Ne razumem zakaj kar naenkrat ta panika? Najini plači sta povprečni, res je da imava dva stanovanja, eden je prazen in da je nekaj stroškov. Ampak seeno nama ne gre tako slabo, da nebi mogla normalno živeti.
Prosim svetujte mi.

hvala

lp

nadangel

Kar mi najbolj ostaja, ko sem vaše prebral vprašanje, da je vašega partnerja očitno zelo strah nečesa drugega. Zanj je to prvi otrok, zato sta njegova negotovost in prestrašenost povsem razumljivi. Problem je, da se očitno njemu ne zdi tako razumljivo in sprejemljivo. Ali se tega strahu sploh ne zaveda, ali pa se ga in si ne upa o tem odkrito spregovoriti, ker bi s tem pokazal svojo »šibkost«. Morda je odraščal v pomanjkanju in ne želi, da bi tudi njegov otrok. Ne bi rad še naprej ugibal, sploh pa ne smete ugibati vi. Poskusite najti način in pravi trenutek in se sproščeno pogovoriti o vaši in vajini prihodnosti. Katera so vrata do tega, da se bo morda odprl in spregovoril o tem, kar ga resnično tare, boste morali ugotoviti sami. Seveda ni vaša odgovornost, če partner ne zmore odkrito spregovoriti o svojih dvomih in strahovim. Lahko pa s svoje strani poskusite do njega prihajati umirjeno in razumevajoče in brez pritiskov ter tako povečati možnost, da se to zgodi. Če tudi to ne bo pomagalo in se bodo vajini zapleti stopnjevali, potem pa vam svetujem, da si poiščeta pomoč. Otrok, ki je na poti, ne rabi toliko denarja, kot rabi dobra in ljubeča starša. Če ne bosta taka drug do drugega, bosta težko do otrok.

Lepo vas pozdravljam

Zakaj pa ta drugega stanovanja ne oddajata???? Tako bi imela nek dodaten dohodek, ne pa stroškov, pa še ti bi lahko bila na bolniški….

Pozdravljeni.
Nekaj časa je minilo od kar sem pisala.
Sedaj se je vse uredilo. Partnerja je res bilo strah, saj je to njegov prvi otrok. Priznal je, da je pretiraval.
Hvala vam za odgovor

lp