hello my love
Ko sva se zadnjič videli, desetletje nazaj, sva se razšli z nasmejanimi obrazi: “se vidiva…” In se nisva. Niti poklicali se nisva, niti maila si nisva spustili. Ne vem zakaj ne. Vsaka na svoji strani sva – kot se je izkazalo – intenzivno ustvarjali in razdirali, študirali, napredovali, nazadovali, rojevali in … umirali.
Kako je možno, draga moja, da lahko en dih smrti pokonča nekaj tako živega, nekaj tako nasmejanega, navihanega, dobrodušnega, veselega, lepega, mladega, brezskrbnega in pusti samo žalost in strah in brezno obupa?
Smrt se od nekdaj rada plazi naokrog mojega življenja s svojim smrdljivim smrčkom. V teh desetih letih pa je naravnost pretirala na celi črti. Zavohala sem jo tolikokrat, da se mi obrača od nje. Umori, samomori, in čisto “navadne” težke bolezni. Kaj še? Kaj še? Kaj bi še rada. Zdaj je stegnila svoje tace po njej?
Ne boš, packa nagraužna prekleta! Ne boš je odpeljala, si slišala?. Ne dam je. Basta. Zdaj se pa j…i. mrha koščena. Spelji se. Ona ne bo nikoli tvoja.