Jočem za svojo punčko…
Pred tremi tedni sem izvedela,da je prišlo do odmrtja ploda…Sledi abrazija in histološko poročilo-vozel na popkovini… Jočem za svojo punčko in srce mi para bolečina,žalost… Tako zaželjena nosečnost se je končala v 12 tednu… Zanosila sem v 8 poiskusu ICSI… Tako krivo se počutim,da nemorem izbrati besed.Kaj sem zakrivila,zakaj je prišlo do tega nesrečnega zasuka ,ki mi je vzel mojo malčico… Imenovala bi jo Zoja… Moje punčke ni več.mene pa bolita srce in duša,da niti misliti ne morem jasno… Pa mi kdo reče,bolje zdaj kot pa ko bi že oživela! Saj moj otrok je živel od trenutka,ko sem dobila to pikico v varsvo svojega telesa…In,da nisem prva,ki je splavila! Vem,me pa zato ni nič manj prizadelo! Oprostite za ta post,nekje sem morala izliti čustva…
Iskrene sožalje,vem kako je hudo in želim ti veliko,veliko moči in vem da je sedaj še prehitro da bi verjela da boš zmogla s to hudo izgubo živeti ,čeprav težko a bo šlo,vendar je potreben čas.Vzami si čas za žalovanje in ne obremenjuj se s temi izjavami ,da nisi edina,pa boljše sedaj ko pozneje,saj si še mlada,….to so GROZNE izjave ljudi ki tega niso sami doživeli.Tudi meni so to govorili,ko sem izgubila svojo punčko v 36 tednu.Hotela sem umreti in še vedno je hudo a nekako živim.Vzela sem si čas za žalovanje,poiskala tudi strokovno pomoč in prebrala sem ogromno knjig-najbolj v tolažbo pa mi je knjiga :POGOVORI Z ANGELI.Tam lahko prebereš da je tvoji punčki pri angelčkih lepo in da je s tabo -malo drugače-žal ne tako kot si želimo me mamice a vseeno naši otročički so z nami in oni bodo za vedno naši pa čeprav v 1tednu nosečnosti ali kasneje.Bodi močna in verjemi da se bosta enkrat nekoč spet srečali.Žalujem s tabo in ti pošiljam objem.
dslana2
Žal mi je, da se je končalo tako. Moje sožalje. In ja, vem kako hude so besede, da nisi edina…. namenjene v tolažbo. Jaz jih po dveh letih še zmeraj ne morem pozabiti. In najbrž jih ne bom do konca življenja. Moja punčka, bi jutri morala upihniti 2. svečko na torti. A žal lahko nesem svečko samo na njen grob.
Žaluj, vzami si čas, nikakor pa ne jemlji krivde na sebe, ker si s tem ne delaš nič dobrega. Česa sploh bi lahko bila kriva?! Nič nisi storila narobe. Naj ti bo v tolažbo, da si jo imela rada od prvega dne in da je s sabo odnesla vso ljubezen, ki ji je bila namenjena.
Hvala… ve ste doživele še hujše stvari kit jaz. Silvya,žal mi je za tvojo deklic,tvojo izgubo,jovanka Broz,tudi tebi sožalje za sinka…,veš,tega pa si ne upam niti predstavljati… Vem,da moram naprej živeti,zdaj pa žalujem… Težko mi je ko vidim moža,da trpi,pa se noče pogovoriti.Reče mi,da o najini izgubi noče razmišljati,ker bi zblaznel od bolečine,ki bi ga preplavila… Kako pa ste ve našle pot do svojih dragih?
Najprej, iskreno sožalje!
Vzemi si čas. žaluj. mož rabi čas, da v sebi premelje. čez nekaj časa bo verjetno sam prišel do tebe. daj mu čas. jaz sem se naučila, da res žalujemo vsak po svoje. in vsak sam. to bolečino mora vsak sam premlet in se z njo soočit. ko bo pripravljen, bo prišel do tebe. daj mu vedet, da si tam za njega. to je vse.
upam, da bosta kmalu “bolje”.
lupčka.
nn
Draga moja, iskreno sožalje in en velik objem. Vem, kako ti je hudo in vem, kako je izgubiti otroka, po katerem hrepeniš leta in leta… ko so vsi OBMP postopki neuspešni… In ko enkrat ugledaš tisti magični +.
Težko bo še, zelo, predvsem zaradi bolečih izjav ljudi, ki nimajo pojma, kaj preživljaš. No, saj nekaj podobnega si že omenila.
Vzemi si čas, žaluj, jokaj, če tako čutiš. Govori o tem s prijateljico, poskusi tudi z možem. Ampak ponavadi moški takšne izgube drugače predelujejo kot ženske, zaprejo se vase in navzven kar dobro funkcionirajo. Se pa tudi oni slej ko prej zlomijo.
Kaj naj ti rečem… Besede tolažbe so odveč, najmanj potrebne v tem trenutku. Prejmi pa en topel objem in moje misli, namenjene tvoji punčki.
Hvala vama nn in Rainbow. Vem,da ni lepo toda danes smo šli na prigovarjanje družine na praznovanje svetega obhajila nečakinje.Seveda je bil tam kup otrok,najmlajša stara tri tedne… Občutki so bili mešani,ko sem jo pestovala… Omrežila me je z modrimi očki in mehko kožo…Najraje bi jo odnesla in se pretvarjala,da je moja,mala Zoja… Prestrašila sem se sama sebe in teh občutenj,kot bi pripadali drugi ženski,ne meni… Mamica te male punčke je pred malo več kot letom preživela podobno tragedijo,v 24 tednu je rodila in izgubila prvorojenko…sočustvujem z njo,ob enem pa ji nekako zavidam punčko,ki jo zdaj pestuje… Ne me prosim narobe razumeti,ne zavidam z hudobijo,samo želim si,da bi bila tudi jaz na njenem mestu z mojo malo pupo… Še enkrat hvala vsem,za besede tolažbe.Veliko mi pomenijo…
Še enkrat se ti javim ,ker vem kako ti je hudo in poglej.bila si zelo močna da si lahko popestovala to majceno bitje,kar nekatere ne zmoremo tako hitro.Tega ti ne očitam ampak sem ponosna nate,saj je to zelo dober znak,da boš nekako zmogla počasi naprej.Moč pa ti je poslala sigurno tudi tvoja pupika,ki je žal pri angelčkih in je vedela da ta objemček potrebuješ.Glede tega da prijateljici in tudi ostalim nosečim in z dojenči zavidaš pa je v času žalovanja čisto normalno in ne rabiš imeti slabe vesti-saj smo vse mamice ki smo izgubile svoje dojenčke na istem.Glede moža-verjemi da tudi on trpi,vendar moški večinoma tega ne pokažejo saj se delajo močni,da bi bili nam v oporo.čeprav znotraj trpijo.Vendar na zven je videt kot da žalujemo samo mamice-smo pač take da se ne moremo naredit tako močne in čustva tudi lažje izkazujemo,Pa nekako nam je lažje če damo bolečino ven in prav je tako saj drugače bi se nam je preveč nakopičilo in potem nekam udari-bolezen.Jokaj,pojdi v naravo in se izkriči,vzami si čas in kot sem že rekla in in tudi ostale mamice,izjav ki jih nočeš slišati jih nekako presliši ali pa celo prekini.Žal veš se v takih primerih konča tudi kakšno dobro prijateljstvo saj ravno od tistih ki pričakuješ toplino in mogoče samo to da bi te poslušali dobiš ravno “NASVETE”ki so za nas najbolj boleči.VSEM ŽALUJOČIM MAMICAM IN OČKOM VELIKO,VELIKO MOČI,TEBI PA ŠE EN MOČAM OBJEM.
ISKRICA hvala ti! res si želim čimprej se pobrati po vsem skupaj.Imam slabo vest,da zaradi mene moj mali Jakob občuti vse tisto kar bi mu morala prihraniti… Tako sva navezana drug na drugega,da nisem prav dobro skrila pred njim svoje bolečine…Danes ga ne bom peljala v vrtec,ampak bova doma in se mu bom popolnoma posvetila. Hvala še enkrat dobre duše za sočutje,Ki ga z enako mero vračam tudi vam.
Sem ti pisala pod svoj post, toda sedaj se oglašam še enkrat. Vedno bolj se mi zdi, da sva midve skupaj trpeli tistega 5. 5. 2009, ki ga ne bom nikoli pozabila. Priznati moram, da te razumem še preveč dobro. Jutri bo tri tedni, meni pa se zdi, da je minila že cela večnost in hkrati čas nikamor ne gre. Še vedno čisto tiho razmišljam, kako bi lahko sedaj že čutila gibe otroka, če ne bi usoda odločila drugače. Poskušam biti močna, toda ko zagledam nosečnico, voziček … Srce se mi skoraj ustavi. Po eni starni si želim, da bi čas šel hitrje in bi lahko znova poskusila zanositi, po drugi strani pa me je panično strah, da bi se vse ponovilo še enkrat. Ne vem, če sem dovolj močna … Delam se močno, poskušam ŽIVETI, pa se mi zdi da se slepim. Vsi se čudijo, da se tako dobro držim, toda ne zavedajo se, da sem dobra igrala. Upam, da se kdaj ponovno srečave v veselih okoliščinah.
Pozdrav, Mateja
Draga Mateja! Tisto popoldne,ko sem šla iz bolnice,tebe pa so sestre ravno peljale na porodnega,sem se velikokrat spomnila nate,kakor tudi v dneh,ki so sledili…Razumem kako ti je,še posebej kako se pred ljudmi naredimo močne in ne pokažemo svoje bolečine…zakaj bi jo,saj bi po večini ostala nerazumljena… Prepričana sem,da boš uspela premagati vse strahove in ta preizkušnja bo postala samo bridek spomin…takrat boš pripravljena na ponovno nosečnost. Kako dolgo bova čakali na ta trenutek!? Ne vem. Zase nisem prepričana,da bom sploh lahko kdaj zanosila…zaradi omejitev,ki mi jih predstavlja neplodnost,financ,saj po osmem postopku sem izčrpala že skoraj vse rezerve in seveda največje ovire,to je zdajšnje izgube…res ne vem kako bi prenesla to še enkrat. Spomnim se iz najinega pogovora,da imava istega ginekologa,ta teden ne dela,se bom pa naročila v naslednjem.Še vedno namreč krvavim,čeprav bi že pred 14 dnevi moralo prenehati.V bolnici,kamor sem šla pred tednom,ker so se mi izločili večji kosi,niso videli problemov,dobila pa sem tablete,ki mi ustavljajo mleko,to še kar teče… Ker sva se zdaj srečali v tej hudi tragediji,ki naju je ujela tako nenadno,res upam,da bo najino naslednje srečanje res bolj vesele narave in predvsem bolj sproščeno… ob zadnjem sva obe prelili toliko solza… drži se mateja,saj boš zmogla prebroditi ta tako težki čas tvojega življenja,sama pa se bom tudi morala soočiti z izgubo,če ne zavoljo sebe,pa zaradi moža in sina… trenutno sta moja edina luč v temi… Karmen.
Draga Karmen,
kako si kaj? Danes sem se hotela naročiti na pregled, pa je ginekolog spet na dopustu. Hotela sem tudi vprašati glede histološkega izvida. Včeraj sem klicala v bolnico, pa so rekli, da je izvid že pri mojem ginekologu. Prosila sem, če mi lahko dajo kopijo, pa me je zelo arogatno zavrnila. Tega pa oni že ne delajo, to ni običajno, tako zdaj že je kar je. Tako spet nisem prejšnjo noč nič spala… Že sem bila boljše, zdaj pa me je spet zagrabilo. Sodelavka, s katero se zelo dobro razumem, pa je noseča. Privoščim ji, od srca, toda ves čas si mislim, zdaj bi bila že v 21.tednu… Pa spet boli. Na zunaj ne kažem bolečine, saj je le redki razumejo. Na srečo imam okrog sebe ljudi, ki se vsaj trudijo razumeti in me ne sprašujejo, kdaj bom poskusila znova. Ne vem, strah me je tega izvida in hkrati bi rada vedela. Čudno je, da na Pušenjakovem forumu še vedno premljam poste o nosečnosti. Kot bi se hotela mučiti. Vsa nosečniška oblačila sem spravila v škatlo na podstrešje, nekako jih ne morem videti. Preveč boli dejstvo, da sem jih nosila, ko sem bila še noseča, zadovoljna, čeprav grozno utrujena. Vsi pravijo, da sem dobro prenesla ta udarec usode, da se zelo dobro “držim”, pa nimajo pojma. Zaradi malega skrivam solze, ker je potem še on žalosten.
Nisem ti povedala, toda rodila sem majhnega fantka, dala sem mu ime Miha. Do sedmih zvečer sem se mučila s popadki, potem pa sem čisto sama rodila. Vsaj poslovila sem se od našega angelčka. Naslednji dan so v sobo zraven mene dali žensko, ki je sicer krvavela, toda otroka še ni izgubila. V tistem trenutku sem si želela le, da bi šla domov, da bi bila lahko sama. Nimajo ravno sočutja …Po porodu in abraziji so me v četrtek poslali domov brez pregleda. Nato se je začela še ena muka, saj sem dobila visoko vročino in ogromno mleka. Ginekolog pa spet odsoten. Na srečo ga je sestra dobila na telefon in ji je povedal, katera zdravila mi naj uredi v lekarni. Drugače bi spet pristala v bolnico.
Mateja,žal mi je za Tvojega Miha! Ja v bolnici pa res ne slovijo po rahločutnosti in nimajo posluha za naša čustva…Veš,jaz še vedno hranim materinsko knjižico in jo listam… gledam slikico moje punčke… in jokam,vem,da moram nehati žalovati,ker bom sicer prenehala živeti… Nimam apetita in sem zgubila 6 kil v treh tednih… Včasih vzamem iz omare majco v kateri sem šla na abrazijo…prva nosečniška stvar,ki sem jo kupila in imela na sebi takrat,ko sem še zadnje trenutke nosila svojo Zojo…čeprav ni bila več živa…Mateja,vem da te boli biti v bližini noseče prijateljice,vendar imaš veliko srce in boš zmogla tudi to,saj si močna ženska,da je malo takih! Da je hudo in boli pa razumem…jaz bi bila v šestnajstem tednu in štiri dni…Toda usoda je hotela drugače… Mož mi je predlagal,da bi za kakšen teden odšli na oddih in se malo odklopili od vsega,pa ne vem,če bom zmogla… Morda pa bi mi dobro delo že drugo okolje… ne vem,bom še premislila. Kako pa tvoj partner? Ko sem ga zadnjič videla v bolnici,mi je bilo tako hudo za vaju,da ne morem najti besed… Moj mož žaluje po svojem,ne pokaže mi žalostnega obraza in je raje jezen na vse…na cel svet in malega Jakoba čuva in pazi pred vsem slabim in hudim,da ne morem pocedati. Je njegov mali sinko,ki mu nakloni vso ljubezen in pozornost kar je premore in še tisto ,ki bi je bila deležna hčerkica… Mateja,tudi za najini družini bo spet posijalo sonce,boš videla! Pozdrav,Karmen!
Karmen, pozdravljena,
včeraj sem bila na preglede in tudi histološki izvid je prišel. Otrok je bil zdrav, le popkovnica je bila tako zarotirana, da ni več dobil dovolj hrane. Sem ga vprašala, če sem naredila kaj narobe, pa je rekel, da nikakor tega ne bi mogla preprečiti, ne jaz in ne medicina. Menil pa je, da je sreča v nesreči ta, da lahko znova poskusim zanositi čez nekaj mesecev. Ampak, o tem še ne morem razmišljati. Odkril je tudi, da imam cisto na desni strani, kar me je celo nosečnost bolelo in boli še zdaj.
Psihično se nekako pobiram, odvisno od dneva. V cerkvi smo prižgali za našega Mihca svečko. Timoteju sem pojasnila, da je njegov bratec med angelčki in mu je tam najlepše. Morda je dobro, da se je zjokal, se še on poslovil od bratca. Moj bodoči mož pa je pokazal, da ga v teh sedemnajstih letih še nisem do konca spoznala, ker mi je v teh tednih neverjetno stal ob strani in mi pomagal z nežnostjo in razumevanjem.
Upam, da si tudi kaj kaj boljše, da te mož in Jakob nekako rešita iz teme.
Lep pozdrav,
Mateja
Mateja… tudi tebi se je popkovina tako zasukala,da je otroček ostal brez hrane… ne morem verjeti… Takšno nesrečno naključje,ki nam prinese toliko gorja… Psihično gre na bolje tudi meni,Čeprav me ob pogledu na nosečnice(ki jih je zdaj nenavadno veliko) še vedno stisne in naredi se mi cmok v grlu. Vesela sem zate,da lahko poizkusiš zanositi brez težav,sama nisem te sreče… Veš,brez moža in malega nebi zmogla,zato te razumem,koliko ti pomeni podpora tvojega dragega. Resnično nas vejo presenetiti in podpreti,ko jih najbolj porebujemo… Naslednič bo sonček gotovo že sijal za vse nas! Pozdrav Karmen!
Včeraj sem šla na kavo s kolegico, ki je noseča 11 tednov. Trudila sem se, da nisem bila preveč čudna. Upam, da mi ni zamerila.Glede zanositve pa še ne vem, če bo vs ev redu, ker imam prvič v življenju cisto, ki me zelo boli. Ginekolog je rekel, da je to nosečniška cista, ki bo izginila, toda … Upam, da si kaj boljše volje.
Lp,
Mateja
Upam,da cista čimprej izgine in da te ne bo več bolelo. Ali izgine sama? Verjamem,da te skrbi tisoč in ena stvar glede ponovne zanositve,kar je normalno po vsem trpljenju,ki si ga dala skozi! Saj najin ginekolog je res super in prepričana sem,da te bo natančno spremljal in tudi poslal na morebitno zdravljenje,če bi to bilo potrebno,preden ti bo svetoval ponovno nosečnost. Veš,v vrtcu kamor peljem Jakoba,se redno srečujem z bodočo mamico,ki pričakuje četrtič in je tako lepo okrogla…res lepa nosečnica.Po nekaj besedah,ki sem jih spregovorila z njo,pa sem začudena ugotovila,da se otroka nič ne veseli…Naravnost mi je rekla,da bi šla na splav,če bi lahko,ker je pri treh malčkih prepozno ugotovila nosečnost in da zdaj pač “mora” imeti še tega…Nejeverno sem rekla,da bo gotovo drugače,ko bo malčka držala v rokah in odnesla domov,pa je odvrnila,da bi se mu najraje odrekla,ker ne zmore več skrbeti za toliko otrok in je popolnoma izmučena,mož pa noče niti slišati,da bi ga oddala v rejo… Razumem tisto o izmučenosti in skrbeh,ki jih prinesejo otroci,da bi pa oddala svojo dete…tega pa ne! Razum mi je preplavila taka jeza,gnev,žalost, ne vem kako naj izrazim občutke tistega hipa bi jo najraje udarila,pa ne enkrat,primazala bi ji sto in eno klofuto,da bi se spametovala! Upam,da te nisem preveč zamorila,vendar sem res še vedno jezna sama nase,da sem sploh spregovorila z njo… Sem pa tudi jaz za spoznanje bolje,predvsem poskrbim za to,da nimam dosti časa za premišljevanje o preteklih dogodkih. Hodim na parcelo,vrt,gospodinjim,ukvarjam se z malim,za par dni pa smo se odpravili tudi v toplice,kjer sem vsaj malo izklopila vse skupaj… Pa ti? želim ti,da se tvoje solze posušijo in jih zamenja nasmeh…Saj nama bo uspelo,boš videla…