Konec je…
Enostavno rabim kakšen bolj objektiven nasvet…upam, da mi bo katera lahko pomagala.
Med nama je konec…po sedmih letih zveze, od tega dveh letih zakona. Enostavno je nekoliko škripalo že zadnje par mesec, tak nekako 6 jaz ocenjujem, mogoče še kakšnega več. Enostavno nisem opazila znakov, povedal pa nikoli ni nič. Pravzaprav so me na prve znake opozorile na forumu, ko sem pisala tukaj, da si je naenkrat premislil glede otroka. Večkrat sva se skušala pogovorit, dorekla določene stvari, pa se jih ne prav držala…ampak vse je bilo bolj v okviru klasičnih družinskih problemov. Kdo je za kaj zadolžen, kaj naju na drugem moti, itn. Večinoma se je šlo za banalne stvari, ne vem kdo pomije posodo, itn. Zdelo se mi je pač normalno, da pač o takih stvareh prediskutiraš in greš naprej. Niti sanjalo se mi ni, kakšen vrh ledene gore je vse to bil. Vse do te nedelje. V soboto sva bila oba odsotna, jaz službeno, on na službenem pikniku, praktično se nisva videla, no rekla sva si lahko noč, jaz sem že spala, ko je on prišel. V nedeljo zjutraj pa šok…ko se zbudim, pride v spalnico, da se morava pogovorit. Ok, pove mi, da me ne ljubi, da ni več srečen, da ne več tak naprej, da želi da grema narazen. Poskušava se pogovorit, kakšne 3 ure je trajalo, brez nekega uspeha, deluje zmeden in to je to. Ko se nekoliko umaknem, se skušam sprijaznit…pride da vseeno želi poskusit. Pomenima se, dava karte na mizo, si poveva stvari, ki bi si jih že davno morala. Potem zaspiva. V ponedeljek zjutraj pa spet, da ni siguren, da ne ve kaj bi rad, da se ne more odločit kaj bi rad ali bi sploh poskusil ali ne. Traja do včeraj popoldne ko se še enkrat pogovoriva, kjer mi zatrdi, da se je odločil da bo poskusil, da bo dal 100% od sebe, da to hoče. Preživiva čudovit večer, še naprej se pogovarjava, greva skupaj v kino, zvečer skupaj objeta zaspima, začutim vso njegovo toplino in ljubezen ki jo oddaja, resnično začutim, ne z besedami, z dejanji. Danes pa že zjutraj spet nekoliko bolj distanciran, ker so se službe prekrivale se vidima šele prej zvečer, ko pridem iz izpita. Da se morava pogovorit, da noče poskusit, da se je odločil in to je to. Pogovor popolnoma neuspešen. Na njegov predlog pokličeva še mojega očeta, ki se poskuša pogovorit z nama. Njegova odločitev stoji nespremenjeno.
Jasno mi je, da ne morem spremenit njegove odločitve, prav zabil si jo je v glavo in se prepričal, da on ne more poskusit, da mi ne more dat ljubezni. Zgovarja se na to, da jaz ob njem ne bom srečna, da mi on ne more dat topline, ljubezni. Sprašujem se zakaj tako misli, sprašujem njega, pa ne dobim odgovora. Ne vem zakaj jo je lahko dal en večer prej? Zakaj sem jo čutila in zakaj je noče dajat. Druge nima, to je miljon procentno. Res je, da ima osebnostno krizo, da je nezadovoljen s službo, da je to vsekakor vplivalo na celoten odnos, ampak zakaj si ne pusti pomagat, zakaj me na vsak način odriva? Ne vem kaj naj naredim, naj pozabim in grem naprej? Naj počakam mesec ali dva? Enostavno ga preveč ljubim in ne morem kar vrečt v smeti teh zadnjih 7 let, ne razumem kako jih lahko on? Enostavno obupa, preden sva sploh poskusila in kaj naredila za to zvezo?
Vem, da sem trenutno zmedena, da temu primerno tudi pišem. Ampak nasvet bo dobrodošel.
Spoštovana ga. Nekdo_223,
verjamem, da ste povsem zmedeni in šokirani ob tem dogajanju, ki si ga ne morete razložiti in ne razumeti. Hkrati pa ostajate tudi povsem nemočni in obupani, saj čutite, da na moževo presenetljivo odločitev ne morete vplivati. Ne vem sicer, ali je morda v tem času čakanja na odgovor že prišlo do kakšne »novosti« oz. spremembe med vama. Svoj odgovor bom gradila na stanju, kakor ste ga opisali v tem prispevku.
Ob prvem branju vajine zgodbe mi je pred oči prišla podoba malega negotovega in prestrašenega fantka – ki se je ustrašil. Ustrašil odgovornosti in priložnosti in se zato umika oz. vdaja brez »boja«. Hkrati pa vaš mož ni več ta »mali fantek«, ampak odgovoren in zrel moški in mož, ki se je tudi zavezal, da bo z vami gradil odnos v dobrem in slabem (torej vsaj skušal konstruktivno reševati težave, ki so se pojavile). In po tej plati ste lahko upravičeno tudi razočarani in besni, saj je prelomil obljubo. Dodatna krivica pa je, da ostajate tudi brez pojasnila, kaj se je dejansko zgodilo oz. ga potisnilo čez rob.
Ne vem, kaj se je v njem prelomilo oz. kdaj se je prvič začelo prelamljati (pišete, da se je na nek način prvič opazen »umik« začel že s tem, ko se je premislil glede otroka). Ne vem, kaj so v vama obema puščali tudi vsi ti »drobni vsakdanji družinski prepiri« – so bili morda le »maska« za globlje neizražene občutke, ki niso uspeli »priplavat« na plano? Vrh katere »ledene gore« je to? Očitno se je v njem že dalj časa nekaj kopičilo – ena stiska, ki je ni zmogel v vsej globini podeliti z vami (ni upal toliko tvegati?) (in ni nujno, da je sploh neposredno povezana z vami). Lahko le ugibam, kaj vse je tam. Kaj pomeni ta njegova osebnostna kriza – je to nezadovoljstvo s sabo in službo pa tudi vajinim odnosom; obup, nemoč, potlačena (ali bruhajoča) jeza in bes? Zanj neobvladljivi strah ali sram? Se morda tam celo razvija depresija ali kakšna druga bolezen/motnja in bi gospod potreboval psihiatra? Je na službenem področju toliko obupal, pa so se vsa ta občutja »prenesla« na zakonski odnos, ker je lažje »obvladati težavo« in jo tudi »učinkovito rešiti z ločitvijo« (če sem nekoliko cinična)? Kaj se je v njem zgodilo tisto nedeljo na službenem pikniku, da je po njem vse drugače?
Pišete, da je bil vajin način reševanja »težavic« prediskutiraš in greš naprej. Sprašujem se, ali je vaš mož (in vidva oba skupaj) prvič naletel na »težavo« (ki je lahko tudi »samo« nakopičeni nevzdržni občutki, ki jih mimogrede »potlačiš« in greš naprej), s katero se pa ne da tako na hitro opraviti in jo je treba vzeti zares v vsej globini in terja čas, pa se je tega ustrašil oz. nima izkušnje, da se tudi to da razrešiti? Se je ustrašil prevelike bližine, ki sledi poglobljenemu reševanju take krize? Se je ustrašil tega, da ne more biti vedno »idealen« mož in oče, ker je morda perfekcionist? Ima občutek, da vi zahtevate preveč? Se je ustrašil odgovornosti? Se je ustrašil garanja? Ali se je ustrašil odtujevanja in morda minevanja “zaljubljenosti”? Od kje nenadoma taki močni občutki nevrednosti in nesposobnosti za grajenje odnosa? Od kje to, da ko se pojavijo v človeku in odnosu taka občutja, kot jih vi čutite zdaj in jih čuti tudi on, je to kratko malo razlog za slovo in obup? Če zapišem malo paradoksalno – od zunaj na prvi pogled zgleda, kot da bi se ustrašil uspeha – pa morda prvega zares prigaranega in zasluženega v življenju. Namreč globokega in iskrenega odnosa, ki bi se po tej krizi lahko začel razvijati. Vsaka kriza je namreč lahko vedno tudi priložnost za napredek, za izboljšanje, če jo vzameš zares in se odgovorno lotiš reševanja.(Čeprav je v sami krizi to zelo težko verjeti, dokler ti izkušnje tega ne potrdijo.) Kakor je navzven videti, bi ta kriza lahko prinesla tudi novo priložnost in kakovost, če bi jo izkoristila oba. Vi pa na pragu te priložnosti ostajate sami in izigrani. In to je krivično do vas in konec koncev tudi do vaju obeh.
Kot vidite, nimam vpogleda v njegovo razmišljanje in čutenje, lahko le ugibam (tako kot vi), kaj je tam in kaj se je res zgodilo. Toliko možnosti, toliko odprtih vprašanj. Ker v odnosu nikoli ne moreš zares vedeti, kaj drugi misli in čuti, dokler tega ne preveriš pri drugem. Hkrati pa je edina garancija odnosa, da »je treba vse povedati« (na primeren način) in tako čimbolj redno preverjati, »kje sva« – čustveno. Ker sicer se res lahko celo življenje prepirava le zaradi »drobnih malenkosti«, globlja vprašanja in teme (ponavadi strahovi pred zavrnitvijo, izgubo drugega, občutki neustreznosti, ponižanja, sramu…), ki so zadaj, pa ostajajo skriti in tako potencialno nevarni, da nekega dne izbruhnejo. Ne vem, koliko se je to zgodilo pri vama. Zato imate pravico do odgovorov na vsa vprašanja, ki se vam porajajo ob njegovi odločitvi. Predvsem do tega, kaj je bila tista kaplja čez rob, česa se je zares utrašil tisto nedeljo (tega da vam ne more dati dovolj ljubezni – kaj točno to pomeni: ne zmore vam dati pozornosti, besed, pomoči pri gospodinjstvu in vzgoji otrok, ima občutek, da nič ne čuti več do vas, ima občutek, da mu časa zmanjkuje, se je zgodila kaka »napaka«, zakaj je obupal nad sabo oz. česa se je nabralo preveč (pričakovanj, pritiskov?), da je kar nenadoma obupal ipd.)?
Pravite, da ne želite tako na hitro vreči v koš 7 let življenja in odnosa in tako še vi »potrditi« te krivice, ki se vama dogaja, ampak želite reševati odnos. Ni vam treba kar takoj vreči puške v koruzo. Premislite še enkrat, kaj vi čutite ob možu in vsem tem dogajanju (morda so vam lahko v pomoč tudi zgornja vprašanja), da se je zgodilo (čustveno) – kje se mu je »zalomilo«. Skušajte mu priti nasproti s pogovorom – brez obsojanja in z razumevanjem njegovega strahu/občutkov negotovosti/nevrednosti (oz. kar vi čutite, da je tam). In pri tem sočutno vztrajajte, saj je velika verjetnost, da če je določena čutenja zadrževal v sebi precej časa, jih bo tudi sedaj težko zaupal v prvem poskusu. Ali pa ga skušajte povabiti na terapijo, kjer bi se lahko pogovorila vsaj o tem, kako je do tega zapleta sploh prišlo oz. zakaj nenadoma konec in obup (in potem morda tudi on pride do sklepa, da je konec nepotreben). In če bo vztrajal pri odhodu, vedite, da je ta odločitev izključno njegova odgovornost. Vi pa lahko le poskrbite zase.
Upam, da boste kljub časovnemu zamiku v odgovoru našla kak namig zase/za vaju. Če pa ostaja še kakšno vprašanje oz. se je pojavilo na novo, pa se še oglasite.
Vam želim vse dobro!
in se je na koncu pokazalo, da ima drugo. Na žalost. Ko sem brala tvojo zgodbo, sem podoživljala svojo, ki se je končala tri leta nazaj. Imel je drugo, zato je bil tako zmeden (enkrat pripravljen poskusiti rešiti zvezo, drug dan spet ne).
Sicer sem zdaj v drugi zvezi, ampak če odkrito priznam, še vedno ga nisem prebolela.