zaspala je moja mami
Za vedno je zaspala moja mami.
Šele dva dni je ni, zato še nisem dojela, da je nikoli več ne bom mogla prijeti za roko, objeti, ji povedati, da jo imam rada…
Izgubila je svoj zadnji boj, bolezen je bila močnejša.
Vsi me tolažijo, da je s tem konec njenega trpljenja, da to ni bilo več življenje… Vse to vem, a trenutno te tolažbe naletijo na gluha ušesa. Trenutno vem samo to, da mami ni več in da to tako zelo boli, da imam občutek, da me bo bolečina raztrgala.
Vem, da je treba naprej. Tudi mami bi to hotela. A trenutno življenje stoji…
Iskreno sožalje.
Vem, kako ti je. Moja mami je umrla 9.maja. Boli, zelo boli. Samo mi, sotrpini vemo,kako je, ko ti mami iztrga bolezen iz rok. Ko imaš še tako živo sliko, ko je bila še zdrava, pa potem tista novica o bolezni, pa boj z boleznijo, sprejemanje, da bo kmalu odšla. Tudi moja mami je odšla kar na hitro, smo mislili, da bo vsaj še nekaj mesecev, do konca leta. Pa se je kar na hitro poslabšalo, v petek sem hvala bogu vzela dopust in bila cel dan z njo. Vedeli smo, da se je poslabšalo, vendar verjeli, da bo še trajalo. Umrla je ponoči.
Ne, ne moreš dojet, samo razum ti govori, kaj se dogaja, srce pa ne dohaja. Jaz kar upam, da bo s časom kaj bolje, vendar pravijo, da ni nikoli dobro, ker se nikoli ne vrne.
Danes sem prvi dan v službi. Ne morem se skoncentrirat. Vse misli so pri njej.
Bodi močna, jokaj, če lahko. Jaz ne morem več, pa bi rada. Samo boli, pride val bolečine (fizično), pa parkrat globoko vdihnem, pa je bolje. Bodi veliko s svojimi domačimi – bratje,sestre,oče – vi čutite podobno, ostali ljudje sočustvujejo, a ne morejo čutiti enako. Saj je nekoliko bolje,ko mine prvi teden. Jaz imam majhno hčerkico 15 mesecev in me kar naprej sprašuje,kje je mama. Jaz samo pravim, da je ni, da je šla pa-pa. Ona pa je nekaj časa tiho- mene pa hoče nekaj zadavit..
S tabo sem v mislih, bodi močna.
Obema iskreno sožalje!!
Mislim , da čas ne bo zacelil vajinih ran- na žalost !! Naučili se bosta shajat in živet z bolečino!! vajini mami pa bosta živeli v vaših srcih, spominih, božanju vetra in sončnih žarkov ….ker človek živi tako dolgo dokler je živ spomin nanj !!
En topel, virtualen objem obema !!
Hvala tebi kreta in tebi daal.
Ja, maj je bil vedno moj najlepši mesec in mami ga je tudi rada imela. 5/5 je moj rojstni dan, od zdaj naprej ne bo več tako lep, vedno bo povezan z bolečim spominom.
Ne bom pozabila, kako lepo jutro je bilo 9/5, kako so peli ptički in narava tako lepa.. mami pa so odnesli skozi vrata.
Ja, res, pomlad ne bo zame več tisto,kar je včasih bila.
Dragi Kreta in Saneri…
sprejmita moje iskreno sožalje.
Vem, ni besed ob boleči izgubi drage mami. Moja mami se je poslovila marca 2007, bojevala z boleznijo, tako, da lahko čutim z vama, kako hudo vama je, ko ti ta kruta bolezen iztrga mami iz naših življenj.
Vse to vemo, da je zanjo bolje, da ne trpi več, vendar kaj, ko nas tako zelo boli. Tudi midve s sestro sva verjeli, da bo bolezen premagala in bila z nama še mnoga leta (naš ati je umrl tudi zaradi raka pred 20 leti). Pa jo je bolezen premagala. Pa tako pogumna in močna je bila, polna življenja in optimizma.
Bodita močne, obkrožita se z domačimi, res je, najboljša opora takrat so bližnji, družina, partner, tolažilne besede drugih – sej bo bolje, rešila se je muk ipd… so takrat čisto odveč in brez pomena. Saj ne dojameš, da je bolje zanjo. Razum tu ni pomemben, gre za čustva. Jaz sem vseskozi doživljala dvojnosti, nisem se mogla sprijazniti da je ni več, v enem momentu sem mislila, pokličem mami ali hitro grem k njej, da ji to povem, v drugem me je spreletela huda notranja bolečina, mami ni več, kako je to mogoče. Čutila sem izjemno tesnobo v prsih, bila sem tudi pri zdravniku, saj je trajala kar nekaj tednov, bolelo me je vse od pasu navzgor, prav fizična bolečina, ki je nastajala iz duševne. Grozno….
Poskusita biti močne, se zamotiti s stvarmi, na začetku je najbolj grozno to, da ti prihajajo spomini predvsem zadnjih tednov, dni, ko vidiš slike mami, ki je že izgubljala boj z boleznijo, njene muke, kako se je borila proti bolezni, telo pa enostavno ni dohajalo…
Meni je zelo hudo zdaj, ko pod srčkom nosim bitjece, ki bo za nekaj tednov privekalo na svet, vedno sem mislila, da bo mami še z mano, da bo videla svojega vnuka-vnukinjo, a žal ne bo. Ne vem kako bom preživela tak dogodek kot je rojstvo svojega prvega otročka brez nje, saj si nikoli nisem mislila, da tega ne bo dočakala. A usoda je žal hotela drugače…Ko grem na grob ji povem o bebici, vendar kako zelo bi želela njen odziv, njen smeh, njene spodbude in izkušnje….
Kreta in Saneri držta se, objemček obema…
Hvala Zarja1,
Veliko sem že prebirala prej te strani in tudi tvojo zgodbo, če se prav spomnim, sta imeli mami isto bolezen.
Jaz sem živela doma do 22.decembra 2007, preselila sem se 80 km stran. 28.januarja 2008 sem dobila prvega otroka-hčerko. Komaj 2 meseca je dopolnila, ko smo izvedeli za diagnozo in slabo prognozo. Tolikšna sreča ob rojstvu otroka in tolikšna žalost zaradi bolezni – vse v enem letu, v dveh mesecih. Nikoli ne bom vedela, kako bi potekalo prvo leto na porodniškem, če ne bi bilo te žalosti – boja z boleznijo. Mami se je zelo izboljšalo čez poletje, je bila zelo vesela, a mi smo vedeli, da ne bo dolgo trajalo, ona ni čisto vedela. Spet je bila tista stara mami, tudi fizično je bila ista in delala vse kot prej. V jeseni je pa že čutila,da se spet nekaj dogaja. Po novem letu je čedalje več počivala in bolečine je imela. Počasi se je slabšalo. Vendar mi smo se kar privajali na novo podobo, ona je bila še kar optimistična in nismo verjeli zdarvnici, ki mi je v sredo rekla, da ne bo več dlje kot 1 mesec – no, pa je imela na žalost prav, umrla je ponoči s petka na soboto.
Ja, Zarja1, vse kar je povezano z otrokom, je še bolj boleče. Moja punčka je zdaj stara 15 mesecev in jo skoz išče po hiši, ko pridemo domov. pa ji rečem, da ni mame, da je šla pa-pa. Ona pa gre naslednjič spet v sobo vsa navdušena, pogleda proti postelji in potem tisto z rokico, ki pomeni ni-ni in reče: mame ni-ni in me vprašujoče gleda. Jaz ji pa povem, da je šla pa-pa. V grlu pa tako velik cmok, da sem lahko samo še tiho, hčerka pa tudi strmi nekaj časa v posteljo – kot bi nekaj vedela. Včeraj sem ji pokazala sliko, ki jo ima oče ob postelji, ona pa vsa navdušena pokaže s prstkom in reče:mama!
Hudo je zate, ker tvoje mame sploh ni, ko boš rodila in potem, ko boš otroka crkljala itd.. Ko je moja mami zbolela, mi je skoz to hodilo po glavi, da jo moja hčerka ne bo poznala, da se je ne bo spomnila. Lani sem kar naprej fotografirala obe skupaj, da bo za spomin. Kako hudo je bilo, ko je mami mislila, da je ozdravljena, jaz sem vedela, da ne za dolgo in sem jih skoz slikala, mami je pa tudi rada pozirala in vedno smo potem prebirali slike…Zmeraj je rekla, ko smo prišli domov: dejmo mal slike pregledat.
Prejšnji teden smo se spet zbrali v kuhinji ob računalniku, le ona je manjkala – gledali smo slike s pogreba.
Moja mami je bila najboljša in najlepša mami na svetu. Ko je bila mlada, ja bila prava lepotica. Lahko bi umrla, ko mi je bilo pet let, ker je šla na tvegano menjavo aortne zaklopke z umetno, ena prvih operacij na srcu pri nas (dr. Miroslav Košak).
Pa je potem živela še trideset let. A bila je velika revica in jaz z njo, ne zaradi bolezni, ampak nekoga drugega.
Umrla je po drugi operaciji srca -uspešni…l. 2000, zaradi neprijaznih sester na kardiologiji V UKC, ki ji niti srajce niso mogle prinesti, da se je potem napila vode, ker je bila žejna(legionela!)
Strašno mi je bilo hudo, najprej sploh nisem dojela. Tista leta zatem so bila obupna.
Njene prijateljice in sorodniki so krivili mene, da sem jaz za to kriva, sami pa v njenem težkem življenju za njo in zame niso naredili nič!NIč!
Počutila sem se hudo krivo, ker sem jo obremenjevala s svojimi problemi iz službe na šoli, ker sem imela hudo sitno in naporno ravnateljico.
Zdaj Vem, da nesem bila jaz kriva. Najbol je bil celo življenje kriv nekdo drug. Pomemben drug.
In neka prismojena bolnica, ki ji ni pomagala po njeni prvi operaciji v davnih 70.letih, da bi se njen zelo resen problem s tem pomembnim drugim rešil.
Hudo mi je. Jaz nosim njen križ.
Še predobro vas razumem.
Tudi moja mami se je poslovila 2.7.09. Po treh letih polnih kemo, obsevanj…sem imela upanje do zadnjega. A je bil rak močnejši. Tko mi je hudo. imam tudi 13m sinka za katerega smo se močno trudili (en otrok nam je umrl nov 06) in mami ga je imela najrajši od vsega. Ko je bila že full boga se je ob pogledu nanj še vedno razveselila.
Toliko bi ji rada še povedala in pokazala pa ne morem. To zares boli.
urban, moje sožalje. Dolgo se je mučila tvoja mami… tri leta… Moja mami je ob obsevanjih in kemoterapiji trpela sedem mesecev, nato pa utrujena od vsega zaspala.
Dva meseca je od tega, pa še vedno tako zelo zelo boli. Se mi zdi je še huje, kot je bilo na začetku. Sploh zdaj, v času dopustov, ki smo ga vsako leto en del preživeli skupaj.
Tako zelo jo pogreša tudi moja najstniška hči, ki je bila na babi zelo navezana. Med počitnicami je veliko časa preživela pri njej, te počitnice pa je kar zgubljena, ne ve, kaj bi sama s sabo… ni več babi, ki je bila vedno vesela njene družbe…
Čakam da bo bolje, pa se nikamor ne premakne. Sploh kdaj neha boleti???
Tudi jaz sem izgubila mamo, letos, ko se je leto komaj začelo. Sredi decembra v bolnico, diagnoza najhujša, nič možnosti zdravljenja, samo lajšanje. Božič minil kot senca, ob čakanju, upanju, da mogoče so kaj spregledali. Žal je bilo samo še huje. Vsak dan me je spraševala, kateri datum smo, za staro leto smo si v bolnici omislili silvestersko večerjo – z oranžo, ki jo je pojedla samo košček. Ampak nam je bilo v veselje, to je bila naša silvesterska večerja. Prišlo je novo leto, 1.1. – ni mogla več govorit, ampak še je spravla skupaj – novo leto vam ne pokvarim, malo še zdržim. Kako to boli, ko ne veš kaj rečt, ko imaš grlo zadrgnjeno, hčeri sta pobegnili iz sobe, jaz požirala solze. Slonela mi je na rami, nikakor da se uleže, čeprav je trpela. Ko sem odhajala me je pogledala, dolg pogled, slutila sem, da je zadnji, upala, da se motim.
Vsak večer sem si dala telefon h glavi, če bi bilo kaj narobe, ta večer ga nisem. Vsako noč sem slišala najmanjši šum, to noč sem spala. Tamaljši otrok se je vsako jutro zbudil ob petih, usodno jutro smo vsi spali. Z nami pa je zaspala tudi mami. Kako mi je hudo, da nisem slišala telefona, kaj je bilo, da smo tisto jutro vsi tako spali?? Mogoče je usoda?? ne vem. Vem pa, da sem ostala sama, očeta nimam, bratov sester tudi ne, svojih otrok ne moreš morit, mož ima svoje probleme – jaz pa sama, včasih z besom v sebi, včasih z žalostjo – zakaj , zakaj, zakaj,…
tudi moja ljubica je odšla…in treba je biti močen in najti nov smisel življenju…treba je odnesti dobro seme s seboj…Mama moja, ljubica moja hvala za vse…moj angel…kaj naj napišem, nobena beseda ne more spremeniti tega dokončnega slovesa.A saj je v meni, saj je jaz, saj je v spominu, v mislih, saj živi, medtem, ko bolečina zadrgne grlo…Velik pozdrav vsem, ki preživljate izgubo svojih dragih.Rada vas imam in vam pošiljam najlepše želje.
draga kreta!
vem poznam bolečino, meni je zaspal moj ljubljeni ati 2.6.2009 ob desetih dopoldan.Bil je moj car zelo ga pogrešam. tudi za njega je boljše tako, da se ne muči več, a kaj ko so rane še tako sveže, vse na svetu bi dala da bi ga lahko še enkrat objela , mu povedala kako ga imam rada.
Verjemi mi da bo tvoja mamica tam pod zvezdami vedno pazila nate pa iskreno sožalje
Najprej iskreno sožalje vsem, vem kako vam je.
Minili sta že dve leti odkar je umrla moja najdražja mami, ki je bila tudi moja najboljša prijateljica. Edina oseba, ki sem ji lahko povedala čisto vse. Z rakom se je bojevala 5 let, imela je zelo močno voljo in se ni hotela predati, vendar je bila bolezen močnejša.
Zadnja dva tedna je bila v komi, zanjo sva skrbela z očetom, bilo je zelo težko. Ko je umirala sem jo držala za roko, bolečina v srcu je bila tako močna da sem kr okamenela. Kot bi z njo umrla tudi jaz.
Sedaj po dveh letih je v mojem srcu še vedno bolečina in sprašujem se če bo sploh kdaj minila. Toliko stvari bi ji še rada povedala, jo objela, ji povedala koliko mi pomeni, pa ne morem. Nikakor se ne morem sprijazniti s tem. Mama je namreč edina oseba, ki te brezpogojno ljubi neglede kaj storiš, vedno se lahko obrneš nanjo in sprejme te z odprtimi rokami.
Pravijo da čas celi rane, včasih sem bila v to prepričana, sedaj pa ne več.
Kdaj se bo zacelila moja rana??
Draga Evelina!
Tudi jaz sem ostala brez očeta in se ravno tako kot ti sprašujem kdaj se bo rana zacelila?
Tudi jaz dvomim da čas celi rane. Da, se naučiš živeti z bolečino pa bi verjela.
Želim ti vse lepo in vedi da nas je ogromno, ki se sprašujemo tako kot ti. Verjetno se tam nekje zopet srečamo s svojimi najdražjimi, ko pride tudi naš čas. Do takrat pa živimo za žive saj smo si drug drugemu dani za kratek čas.
Srečno,
Lidija
iznenada, nepričakovano je izbruhnila bolezen v dveh mesecih sem izgubila svojo zlato mamico… bolečina je neznosna, v prsih me tišči, počutim se sama, pa hkrati še vedno nočem in ne morem dojeti, da je res ne bo več, da je ne bo nazaj,… da je za zmeraj konec najinih pogovorov, najinega smeha, norčij, njenih nasvetov, skrbnosti in pozornosti, kot jo zmorejo le mamice… mamica je dihala skupaj z mano, neskončno rada sem jo imela… tako hitro, prehitro je odšla, še živet nismo dobro začeli, še toliko vsega nas je čakalo… od kje se je kar naenkrat pojavila ta zahrbtna bolezen, tako agresivna, da ji niso več mogli pomagat… moja zlata mamica… boli.
Draga Maja nina!
Prekleto dobro te razumem. Tudi jaz sem ostala brez svojega očeta. Tudi jaz preklinjam bolezen, čas, vse kar ni pomagalo da ostane ati med nami. Najhuje mi je sedaj, ko počasi dojemam da ga nikoli več nebo nazaj. Namesto vsak dan bolje mi je vsak dan huje. Toliko je ostalo še nedorečenega, da to res prekleto boli. Svojega angela imam vsak dan v mislih in zaklenjenega v svojem srcu. Ljudje smo minljivi in to je težko sprejeti. Vem, da bo še hudo a živeti moramo naprej.
Prejmi moje iskreno sožalje ob izgubi tvoje mamice, njej pa želim v onsotranstvu mir in naj pazi na svoje angelčke, ki so ostali na tej strani.
Mislim nate,
Lidija
Meni je mami umrla leta 2011. Takrat sem obiskovala 7 razred osnovne šole. Imela je raka. Vse se je odvilo tako hitro, po več mesec je ni bilo doma, kemoterapije, veckrat na teden u Ljubljano na obisk,… Vse je kazalo, da je raka prebolela. Cez mesec gre na ponoven pregled in rak se je razsiril po celotnem telesu. Cele dneve sem prejokala. hvala bogu sva s mlajsim bratom in ocetom imeli veliko podpored s strani najbliznjih. Vsakic,ko smo jo obiskali je bilo njeno stanje hujse. V obraz je postajala iz dneva dan bolj rumena, ni mogla vec govoriti, stalno je spala,… Upala sem na najboljse , da mamica ozdravi. Sploh nisem pomislila, da bi lahko jo za vedno izgubila. Morda zato, ker nism ravno dobro vedela kaksna bolezn je to. Usakic ko sem pomislila nanjo me je zlomilo. Zadnji dan ,preden je za vedno zaspala, sem bila pri njej na obisku. Takrat mi je zadnic rekla,da me ima rada in mi rahlo stsnila roko, kolikor je le bilo v njeni moči. Naslednje jutro me je oče zbudil in rekel:” mamica je zaspala”. Zakricala sem “neeeee” in planila v jok. Jokala sem cel dan, sploh nism mogla dojeti ,da je to res. Da moje mame ne bom nikoli vec videla. Da me ne bo videla odrascati, maturirati, imeti druzino,… Najbolj mi je zal, da nism znala ceniti to kar sem imela -MAMO. Ce bi lahko cas zavrtela nazaj, bi z njo delala kot s kraljico, use bi naredila namesto nje, nikoli ji nebi nasprotovala, vec casa prezivela z njo, jo vedno ubogala in ji nikoli odgovarjala. Enim je samoumevno ,da imajo mamo… Meni ni! Zato, ce beres to in je tvoja mami se vedno ziva… Jo prosim spostuj in ceni kakor ,da je usaka ura z njo zadnja! Naredi to za tiste, ki te moznosti nimamo. Mama je ena sama in tega se najbolj zaves, ko jo izgubis. Xoxo soncnica
Spoštovani
Sožalje vsem, ki ste že izgubili svojce za boleznimi. Zapomnite si, zdravniki zdravijo in nikakor ne ozdravijo, ker drugače bi se njihov poklic imenoval ozdravniki.
Edini zdravnik in skrbnik vaših teles ste vi sami, telo ima spomin…nikdar in nikakor ne pozablja, zato tudi za vsak zakaj …zato…in bodite fer do narave, ko pride in zahteva ta trenutek slovesa.
Tako kot spustite rojstva v svoja življenja, tako naj vas oplemeniti in naredi močnejše tudi smrt. Težka, boleča, a vendar neizmerna družabnica rojstva. Vse se menja, in rojstvo je menjava za smrt. Kdor prebije, pusti skrb in delo skupaj z svojimi predanimi izkušnjami in čimboljšo genetiko potomcem.
Vzemite te besede tudi kot del upanja. Skrbite za svoje duše in telesa, psihično in fizično kot za goro zlata, kot za najbolj obrestovane obresti na bančnih računih, in povrnjeno vam bo….vsaka ura, dan, mesec, leto, ki ga boste preživeli v obliki gostovanja na tem planetu dlje in zdravo delili svoje pridobljene izkušnje z vsemi ljudmi in preostalo naravo…je vredno več kot gora zlata in obresti na bančnem računu.
Pa srečno, korajžno in veselo….prav vsako uro, dan, mesec, in leto gostovanja, ki nam je podarjeno!