Moje vprašanje se nanaša na to, kako živeti v zvezi po prevari.
Zakaj to sprašujem? Ko sem vstopila v prejšnjo zvezo, prevare še nisem poznala, partnerju sem popolnoma zaupala, se nikoli nisem spraševala, če govori resnico, dokler… nisem ugotovila, da me vara. Težko se je bilo soočiti s tem, da je bilo toliko stvari lažnih, neresničnih. Zveze sprva sicer nisva prekinila, ker sva jo poskušala nekako “zakrpati”, a ni šlo. Ko sem imela vsega dovolj, ko sem ugotovila, da je bilo zaradi njega prelitih dovolj, preveč solza, sem z njim prekinila.

Potem je v moje življenje vstopil nov partner. Skupaj sva že kar nekaj časa, a še vedno se mi občasno zgodi nekaj, česar bi se rada rešila. Namreč čeprav se nikoli ni zgodilo, da bi lahko vanj podvomila glede zaupanja, imam vseeno v sebi nek strah. Kaj pa če…. In če se kdaj zgodi, da se ne oglasi na telefon, se v meni takoj sproži reakcija in pomislim na najslabše. Zavedam se, da je to zelo narobe, a si ne znam pomagati. V taki situaciji se začnem kar nekako “dvigovati” iz zveze in se oddaljevati, kot da bi se želela pripraviti na slabe novice, konkretno na to, da je z drugo žensko.
Dejansko se zaradi tega, ker želim na nek način zaščititi sebe, da me ob morebitni prevari ne bi preveč bolelo, bojim preveč globoko vezati s tem moškim. Kot da bi plavala v morju, a vselej le tako daleč, da lahko v vsakem trenutku dosežem tla.

Kako se rešiti teh občutkov, strahov in se popolnoma predati drugi osebi?

Hvala vam za vaš odgovor.

Lepo pozdravljeni!

Človeško telo je narejeno na način, da se še dolgo odziva na impulze iz okolja, če ste imeli slabo izkušnjo. Zato terapevti pravimo: telo pomni, telo ima čustveni spomin”. Če ste doživeli izkušnjo prevare, izdaje in zavrženosti, se vaše telo nezavedno še vedno odziva na te impulze, če tudi ni razlogov zanje. In včasih si jih kar sami naredimo, da ohranjamo odnos, ki se je zapisal preveč globoko v nas.

Predvsem je pomembno, da ločite, kaj je strah in kaj je realnost, kaj je pretekli odnos in kje ste sedaj. Kot pišete, plavate v morju, a vselej le tako daleč, da lahko v vsakem trenutku dosežete tla. V prevarah se poruši temeljni občutek varnostiin zaupanja in če odnosi niso razmejeni, se lahko ta občutja prenašajo v nov odnos.

Ob tem bi omenila še vajin odnos, vajin intimni prostor, ki je zaseden s strahovi nezaupanja in zavrženosti. Ti strahovi nenehno služijo, da se ne začutita, ne najdeta stika drug z drugim, temveč nenehno živita vsak v svojem svetu. včasih ima smisel, da dvigneš glavo iz morja in se uzreš, kajti najverjetneje je tam še nekdo, ki nima tal pod nogami, ali pa se zelo boji, da jih bo izgubil. Strah pred globino odnosa, ko si preprosto, ne upaš zaplavat globlje.

Sabina Stanovnik
spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009

Rožyca, kako dobro si opisala te občutke. Poznam jih. Tudi moji so taki. Žal ali pa na srečo – to bomo videli čez čas, ko osvojimo “lekcijo”.
Srečno!

Gospa Sabina,

Jaz imam podobno izkusnjo in zaradi tega zelo trpim. Bivsi moz me je custveno varal z veliko zenskami. Ko sem izvedela za prvo, sem mu oprostila in sla naprej, a ze cez dva meseca sem izvedela za drugo, pa potem tretjo, cetrto itd., vsulo so je kot plaz, moje zivljenje pa podrlo, kot domine. Sva se mucila se par let, potem pa priznala poraz in sla narazen. Iz zveze sem ob pomoci svetovalke – psihologinje prisla kot rozica, trdna, samozavestna, nasla sem spet sebe, pocutila sem se, kljub temu, da me je srce se vedno peklensko bolelo, odlicno. Potem me je kmalu nasla nova ljubezen. Najlepse pri vsem je bilo, da je nisem iskala in me je presenetila. Ampak v zacetku nisem imela tezav z zaupanjem, ljubosumjem, pokala sem od samozavesti, moskemu, ki je sedaj moj moz, sem zaupala 500 %, nisem se pocutila ogrozene zaradi drugih zensk, dajal mi je obcutek, da ima oci samo zame, da misli samo name, da ima rad samo mene in da sem zanj edina na tem svetu. Ne vem, ali ga je motilo, ker nisem bila nic ljubosumna (sam je namrec zelo), ne bi vedela, kaj ga je matralo, ampak tip je zacel izzivati z drugimi zenskami, nic takega, da bi mu lahko za vrat skocila, pa vendar kljub mojim prosnjam, naj teh stvari ne pocne, da bo narobe, je motece in vztrajno z izzivanji nadaljeval, kar je privedlo do tega, da sta se moje zaupanje in samozavest s casoma porusila. Morda se tudi z njegovim izzivanjem ne bi zgodilo, ce ne bi v sebi nosila starih ran, ki so se odprle wide open. Je kar trajalo, da sem skapirala, koliko skode sem si dovolila narediti v prejsnji vezi. Prevare, lazi, prikrivanja, ponizanja, zaljivke… (on je varal, jaz pa sem bila po njegovem za Lj.-Polje ipd.). Vse skupaj me je ujelo, dohitelo in zdaj imam doma totalno stalo in dvojna merila. Itak. Moj moz me “pari” ze kar z namisljenimi osebami, ampak to je, seveda, v redu in nic spornega, ko pa jaz vprasam kdo in kaj, ko se dotika kaksne zenske ali ga kaksna klice v nedeljo popoldan, pa se nikoli nisem slisala zanjo in se kar nekaj dogovarja z njo, je, normalno, vse narobe. Jaz priznam, ce se pocutim ogrozeno. Povem mirno, vljudno, prijazno, spostljivo in na tak nacin pricakujem tudi odgovore. Vec ali manj dobim slednje: napad, ignoriranje, postavitev zidu, nesramnosti, kaznovanje z molkom, groznje z locitvijo, tiho maso kak dan ali dva, sms-e v katerih pise enkrat “ljubim te”, drugic “jebi se”… Da se ti zmesa, vam recem. Ampak jaz sem ljubosumna trapa, ce kaj v.p.r.a.s.a.m., on pa, ki me npr. ze kar obsodi, da sem na babjem zuru (na babjem, presneto! Kaj tukaj ni jasno!?) sprobala zadnje sedeze z namisljenimi tipi, kaj pa, on se pa samo heca. Mislim… Clovek bi kar krical. Ko bi se vsaj hotel normalno pogovarjat! Same obljube. In zdaj se tepeta dve stvari: ena je moja nagnusna potovalka iz prejsnjega razmerja, druga pa tole njegovo kravzljanje zivcev. Sem res tako zagamano ljubosumna, ce kaj vprasam, imam tezave in sem damage goods, ker so se mi zaradi preteklosti vklopili senzorji za lazi in prevare? Kako naj si pomagam? Umiram od strahu, da bom spet naletela na peklensko bolecino ob prevari, izdajstvu in ob tem, ko se nekdo dejansko na ta nacin dela norca iz tebe. Po drugi strani pa me hromi strah, da bom izgubila ljubezen svojega zivljenja zaradi svoje ljubosumnosti. Brez brige, sem zasledila, da je v vsem tem ena ironija in idiotizem. On ljubosumen, me psihira skoraj vsak dan… jaz pa se sekiram, da ga bom izgubila, ljubosumnica bolna, ki se ne zna zase postavit… zacaran krog. Kakor koli ze, prosim, svetujte, ker se mi zdi, da bi bila lahko ze blizu zivcnega zloma.