“Najina ljubezen” je na temo “kako…?”pisala, da živi skupaj z moškim, s katerim se poznata že zelo dolgo in sta oba zapustila svoji prejšnji družini zaradi tega. Problem so njuni ne-skupni otroci iz prejšnjih zakonov. Ona ima od prej dva otroka, on enega. Okrog partnerjeve vzgoje sina ne prideta skupaj, on ima zelo zaščitniški in popustljiv način vzgoje, sama pa svojim otrokom postavlja meje. “Najini ljubezni” je nekega dne vsa jeza bruhnila iz nje in je vpila na partnerja in njegovega sina (7 let), ki je skušal poljubljati in otipavati njeno leto dni starejšo hčerko, ki se je branila in ga po nesreči brcnila v obraz. Gospa je hčerki razložila, da jo v take stvari ne sme nihče siliti in da se je pravilno branila, partner pa je zagovarjal svojega sina, da je hotel biti samo nežen in da se njena hči zmišljuje, čeprav je ta povedala, da je to počel sin že en dan prej. “Najina ljubezen” je po tem izpadu, ko so šli otroci spat predlagala partnerju, da bi se pogovorila, vendar ni bil za to. Ona zato zdaj sprašuje kako naj spremeni sebe, da bo bolj uvidevna, da bo sprejela njegovo drugačno vzgojo in da se ne bosta kregala – izključno zaradi otrok.

Spoštovani!

Verjamem,da ste se znašli v stiski, prav tako pa tudi vaš partner. Ni vam enostavno (sami) vzgajati vaših otrok, na eni strani zaradi vajinih zelo različnih pogledov na vzgojo, na drugi strani pa zato, ker vaš partner ni oče vaših otrok in ima v vaši družini vlogo samo kot vaš novi izbranec, ne pa tudi v odnosu do otrok. Enako velja za vas v primeru njegovega sina. Če namreč novi partner poskuša zasesti mesto, ki bo večno pripadalo biološkemu očetu oz. mami, se otroci temu na vse možne načine upirajo. Takšna je pač narava. Otroci šele postopoma, ko stestirajo zaupanje (da jim nihče ne bo nadomestil njihovega pravega očeta/mame, ki so ga na nek način z ločitvijo “izgubili”, čeprav mame in očeta nikoli ne izgubiš) le nekako sprejmejo nove partnerje, vendar to obdobje lahko traja zelo dolgo in nikakor ne poteka brez zapletov. Tu gre torej za dva zelo različna odnosa (partnersko razmerje med vama) in za odnos starševstva (vi kot mama vašima otrokoma in on kot oče svojemu sinu).

V vašem konkretnem primeru je na preizkušnji vajin partnerski odnos, saj ste kot mama dolžna najprej zaščititi in poskrbeti za svoje otroke. Tu bi vam dala priznanje, da ste dobra mama, ki je hčerko naučila, da sme reči ne in se upreti nasilju.V taki vzgoji vztrajajte naprej, otroci potrebujejo meje in na drugi strani občutek,da so razumljeni.
Partnerjev sin je (ne vemo zaradi kakšnih razlogov) tukaj prestopil vse meje, zlorabil je vašo hčerko in zelo prav je, da je hčerka na to odreagirala,se zaščitila in branila, vam prišla povedat… Kako se hčerka počuti po tem? Koliko se počuti krivo,da ste potem vi izgubili živce in je cela situacija bila zelo mučna in napeta? (Popolnoma nič ni kriva, niti vi ne.)Koliko krivde čuti, da boste vi jezni nanjo, ker takšne situacije lahko podrejo vaš odnos s partnerjem? Koliko jo je zdaj strah biti sama z njim? Koliko se lahko podobne situacije sinovega izsiljevanja z otipavanjem in poljubljanjem še stopnjujejo? To ste vi dolžna na vsak način preprečiti, s hčerko pa se pogovoriti o tem kako ji je bilo, kaj čuti in kaj je čutila takrat, kaj naj stori v bodoče, da se bo zmogla izogniti spolnim zlorabam, kako naj vam vedno pove kaj se dogaja…

Tudi partnerjev sin je očitno v veliki stiski, ki pa jo izraža na neprimeren način in bo potreboval očeta, ki mu bo dal vzgled na kakšen način se ženske spoštuje, ki mu bo pravilno ovrednotil kaj se dogaja, ki se bo z njim pogovoril (tudi o spolnosti in ljubezni, zlasti pa o odnosu ob tem), ki mu bo postavil meje in ki mu bo dogodek (ki očitno ni bil le otroška igra) postavil v pravo luč. Z njim se bo potrebno zelo resno pogovoriti (pa ne le enkrat), seveda je za to odgovoren njegov oče (in njegova mama).Dodala bi le še to, da partnerja vi ne morete naučiti kako biti oče,niti nadomestiti očetove (manjkajoče) vloge v družini. Če vaš partner zavrača vsak pogovor o tem, lahko tudi vi njegovemu sinu poveste,da takšnih dejanj do vaših otrok nikakor ne dovolite. Premalo podatkov imamo, vendar bi želela opozoriti tudi na možnost, da so v ozadju morda celo kake spolne zlorabe.

“Najina ljubezen”,sprašujete kako naj se vi spremenite, da boste postala bolj uvidevna in sprejmete partnerjevo vzgojo. Zakaj bi jo morala sprejeti, če se s tem ne strinjate in dejstva kažejo drugače? Zakaj mu želite ugajati in se mu prilagoditi, sebe pa razvrednotiti? In če bi si verjela? Vi ste v redu in čutite prav. Verjamem, da ste dobra mama. Verjamem tudi, da boste našli način, da uspete s partnerjem spregovoriti tudi o boleči temi vzgoje. Zakaj ne vztrajate in kar obupate? Kaj čutite, ko vas zavrne? Kje v izvorni družini ste že podobno čutili? Koliko vas je strah, da vas bo zapustil, zavrgel, če boste še drezali vanj? Koliko ga vi ne želite izgubiti in tolerirate njegov molk in užaljenost, prizadetost?

Vsekakor pa boste resno razmislili o vajinem partnerskem odnosu, v katerem mora biti vedno tudi prostor za pogovor. Če se partner o problemih ne želi pogovarjati, kakšen odnos imata? Koliko vas ima res rad in koliko vas spoštuje? Verjamem, da vam je zelo težko slišati te besede,in da je drugače dober, vendar ste v prvi vrsti dolžna poskrbeti za vaše otroke, četudi bi to šlo na račun vašega partnerskega odnosa. Verjamem pa, da se da še marsikaj rešiti, morda tudi s pomočjo terapije. Na vas je, on vam bo sledil,če vas ima rad in če se boste vi res odločili. Ali bo on želel kaj spremeniti v odnosu do vas in zlasti do svojega sina, pa je njegova odgovornost.
Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec, spec.zakonske in družinske terapije
[email protected]
Družinski inštitut Bližina
03/492-55-80 Celje
040/573-720 Jesenice
http://www.blizina.si