Pozdravljeni,svetovalci in bralci,
želela bi odziv na mojo situacijo oz. dileme.

S partnerjem sva stara malenkost čez trideset, on je dve leti mlajši, zveza traja nekaj mesecev. Oba sva precej izdelani osebnosti, ogromno se pogovarjava, tudi o strahovih, željah, pričakovanjih. Komunikacija nama ne dela težav, v odnosu pa se zelo intenzivno soočava s svojo prtljago in travmami iz otroštva. Pri vsem tem sva naletela tudi na malo drugačen način “dajanja sebe”.
Oba se zavedava, da nočeva odvisnosti oz. da je odnos prostovoljna zaveza. Ker pa živiva vsak na svojem koncu Slovenije, se videvava čez vikend. Običajno sva pri meni. Razlog je v tem, da živim sama, on pa ne. Pri meni je torej omogočena večja intimnost, več udobja itd. Poleg tega je njegov način življenja (oz. dela) tak, da ima čez teden veliko več priložnosti za druženje s prijatelji, branje knjig ipd. kot jaz, torej njegov življenjski slog ne trpi bistveno. Po mojem in delno tudi po njegovem mnenju. Kje je problem? Me on ljubi bolj kot jaz njega, ker se je “pripravljen” vsak konec tedna pripeljati v moje okolje, kar zahteva tudi kar nekaj časa? Je sporno, da je meni to mnogo ljubše, ker sva tam, kjer je bolj udobno, kjer sva lahko zares sama? Ker se mi zdi dovolj, da zgolj občasno pridem jaz tja, kjer se druživa z “njegovimi ljudmi”?
To izhaja iz konkretne situacije: prišel je v petek zvečer, se v soboto zelo zgodaj zjutraj odpeljal nazaj, opravil kratkotrajno delo in bil sredi sobote spet pri meni. Jaz tega ne bi naredila – prišla bi pač v soboto. In tega niti slučajno nisem od njega pričakovala, čeprav se mi zdi zelo lepo. Sem sebična, ga ne ljubim dovolj, se ne trudim dovolj? Mislim, da ne. Moja služba zahteva precej odgovornosti in veliko časa – neredki so podaljšani delovniki, večerno delo, dokončevanje stvari čez vikend. Ima precej več prostega časa kot jaz, to je dejstvo. To, da mi je pomemben, po mojem mnenju pokažem tako, da sem zelo spremenila vikendaški način življenja – z mojimi prijatelji se v tem času druživa zgolj v dvoje, ne hodim ven s prijateljicami, ne hodim na fitnes, ne težim, če potrebuje spanje, jaz bi pa šla na izlet, ker pet dni presedim v pisarni … Poskrbim za poln hladilnik, skuham kosilo, trudim se pospraviti čez teden …
Druga zadeva je povezana z denarjem (in dopustom): prvega imam že od nekdaj zgolj toliko, kot ga zaslužim sama. Ta znesek je soliden, niti slučajno pa (objektivno gledano) zares visok. V primerjavi z njegovim zaslužkom (je umetnik, dela na projektih) pa je pač enkrat višji. S svojo plačo sem si lahko “privoščila” 20-letni kredit za lastno stanovanje, moja nagrada in motivacija za veliko dela pa so potovanja – eno daljše na leto in še eno do dve enotedenski, če prazniki in delo to dopuščajo.
Čeprav so moja potovanja v slogu “poceni letalska karta in spanje v budget prenočiščih”, je to zanj še vedno predrago. Pa tudi dopusta nima, saj se je prav pred kratkim prvič redno zaposlil – nekajurna služba prek javnih del. Sem sebična, če bi šla na potovanje sama? Pri tem upoštevam (in to je stališče obeh), da bo v letu, dveh, če bo zveza v redu, nastala družina. In drugo vprašanje – se partnerju denar posoja? V celoti bi pač težko vse plačala za oba. Čeprav imam za sabo dve izkušnji večletnega partnerstva in skupnega življenja (slednje moj fant nima), sem na področju zveze “na razdaljo” in bistveno različnega prihodka čisto neizkušena. Delam in/ali razmišljam kaj narobe? Sem preveč “jaz” in premalo “midva”?

hvala za vaše odgovore,

M

Marakesh

Priznam, da iz vašega vprašanja kar težko izločim bistvene teme. Če sem vas prav razumel, se najbolj ukvarjate s tem, ali ste sebični in ali dajete v odnos dovolj oziroma toliko kot partner? S sebičnostjo v osnovi ni nič narobe. Naša glavna naloga je, da v vseh ozirih poskrbimo zase. Brez vsaj malo sebičnosti nam bo to težko uspelo. Sebičnost je v tem smislu torej povsem zdrava, problematična postane, ko za dosego svojih želja, potreb, ciljev,… to »zdravo« sebičnost obrnemo navzven in jo spremenimo v manipulacijo ali izkoriščanje drugih za dosego svojih ciljev. V tem, kar pišete, ne najdem nobenih znakov tovrstne »problematične« sebičnosti. Če partnerju ni do potovanj oziroma si jih ne more privoščiti, potem je lahko povsem razumljivo, da greste na potovanje sami. Toda kot pri vseh stvareh v življenju, tudi tu nekaj dobite in nekaj izgubite. Ne gre torej za sebičnost, pravičnost, pravilnost, ipd., ampak gre za zelo preprosto tehtanje med več možnostmi. Nič ni prav ali narobe že vnaprej, zato smo pri vsakem odločanju v osnovi povsem svobodni znotraj objektivnih omejitev. Skupaj s to svobodo pa gre zraven tudi odgovornost. Vsaka odločitev ima namreč posledice. Naša odgovornost se začne s tem, da jih predvidimo in da jih potem, ko do njih pride, tudi sprejmemo. Konkretno v vašem primeru to npr. pomeni, da če boste šli sami na potovanje, vam utegne to partner močno zameriti in vas zaradi tega morda celo zapustiti. Kaj se bo odločil partner, je njegova odgovornost, vaša pa je, da se odločite, kaj vam pomeni več: potovanje ali partner, ki bi vas zaradi potovanja npr. zapustil?

Dvomim, da obstajajo kakšna pravila glede posojanja denarja partnerju. Ključno se mi zdi, da se partnerja jasno dogovorita ali gre res za posojilo, da vesta pri čem sta. Če gre res za posojilo, potem velja zdrava logika, da posodiš tistemu, za katerega verjameš, da bo posojilo zmožen vrniti. Če tega ni, potem pač ne gre za posojilo, ampak za prikrito darilo.

V vsakem intimnem odnosu oziroma partnerski zvezi se je treba vsak dan znova odločati, koliko smo se pripravljeni odpovedati »jaz« na račun »midva«. Če se preveč odrečemo sebi in pretiravamo z odpovedovanjem svojim željam, se bo to enkrat zagotovo pokazalo tudi v odnosu. Še prej pa seveda, če se za dobro odnosa ne bomo pripravljeni skoraj ničemur odpovedati. S partnerjem sta skupaj šele nekaj mesecev. To pomeni, da sta šele v fazi raziskovanja ujemanja vajinih potreb, želja, lastnosti,… Ali sta se s partnerjem pripravljena zdaj in v prihodnosti odreči toliko »jaz«, da bosta »midva« toliko zadovoljna, da bo imel vajin odnos še kako vsebino in smisel, bosta morala ugotoviti sama. Druge poti, kot je odkrit pogovor s stalnim raziskovanjem sebe in drugega, ne poznam. Ali vaša sebičnost presega toleranco vašega partnerja boste ugotovili v odkritem pogovoru z njim. Za vajin odnos ni čisto nič pomembno, kaj si o tem mislimo drugi. Dodal pa bi samo še to, da tudi če partnerju vaša sebičnost ne bo sprejemljiva, še ne pomeni, da ste »preveč« sebični. V drugem odnosu z drugim partnerjem bi bila lahko ta enaka sebičnost povsem neproblematično sprejeta. In smo spet pri odločanju, svobodi in odgovornosti.

Lepo vas pozdravljam

Ojla!

Za tvojim vprašanjem vidim še druge plati.

Gre za to, da smo v naši družbi navajeni, da je moški v paru ekonomsko močnejši ali vsaj enakovreden ženski. Ženska pa v odnosu prispeva z več dela v gospodinjstvu in tako se nekako izenači, uravnoteži prispevek moškega in ženske. Problem pa nastane, kadar ženska bistveno več zasluži in če veliko prispeva še z delom, potem se pojavi neravnovesje, ona v odnos preveč daje, partner pa nima možnosti, da bi jo dohajal. Za oba pa je taka situacija neprijetna. Zaradi velike razlike v prispevkih enega in drugega je potrebno vložiti veliko več truda, da odnos uspeva. To te čaka v odnosu s tem fantom. Zato se bo treba več pogovarjati.
Morda bo on prispeval več na ta način, da bo prevzemal breme več voženj, da bosta lahko skupaj, ti boš pa našla svoj način. Vsekakor pa se je o tem treba pogovarjati, o občutkih, da se bosta bolj zavedala, kaj kdo od vaju prispeva in kako mu je ob tem.

lp