Ne morem več naprej
Prejšnji torek sem v 16. tednu čisto rahlo krvavela. takoj sem šla dežurnemu, ki me je poslal v bolnišnico. Tam so me zadržali dva dni in rekli, da je vse v redu. Čez teden dni sme imela reden pregled pri svojem ginekologu, ki je ugotovil, da srček več ne bije. Morala sem iti rodit. V tidtem trenutku sem si le želela, da bi se tudi moje srce ustavilo, da bi izginila.
Sedaj je minilo tri dni in ponoči mi je začelo teči mleko. Sedaj preprosto ne morem več, bolečina me ubija. Vsi mi stojijo ob strani, moram se nekkao pobrati, toda ne gre. Ne morem več …
Draga MaPA
vem kako se počutiš, vem da v tvojem položaju se ti zdi da nihče ne ve, nihče te ne razume. Vse kar naredijo drugi je narobe…Zdi se ti da ne moreš več naprej. Pri meni je od takrat minilo več kot štiri leta, pa še danes se mi zdi da ne morem več naprej. Pa grem. Sicer ne vem kako a grem. Funkcioniram čisto refleksno, kot diham. Imam pa dneve ko si želim le zapreti oči. Te dneve pač ostanem v postelji, zaprem oči in upam da ne bi čutila nič več. A vedno čutim močno. Žalost, jezo oz. pravi bes. Solze mi tečejo kot da se hočem v njih utopiti. Takrat izklopim tudi vse bližnje. Hočejo nočejo morajo to sprejeti. Ne vem kako a potem se ta kriza oddalji, za nekaj časa in za zunanji svet spet nekako normalno funkcioniram. Do naslednjič….
Rada bi ti samo povedala, da če si zdaj sigurna da ne moreš naprej, boš zmogla. Telo je nekako narejeno da je v gibanju, čeprav si misli tega ne želijo.Pri meni je bil prvi znak da se gibljem, ko sem se prijavila na ta naš forum, kjer sem spoznala da nisem edina, da ne razmišljam o čudnih stvareh samo jaz in da ne čutim samo jaz ….
Topel obljem.
Vem kakšna bolečina te ubija.
Sama sem šla čez vse to pred letom in pol. Mislila sem, da ne bom nikoli več mogla živeti, da so smeh, veselje, sreča nekaj, kar ne bom nikoli več doživela. Bili so trenutki ko sem preprosto želela umreti. Zaspati in ne čutiti te grozne praznine in bolečine.
Ne bom ti lagala. Težki trenutki so pred teboj. Ampak boš zmogla. Verjemi, da boš. Sama sem bila čisto na tleh. Sovražila sem vse okoli sebe. Prepričana sem bila, da se mi je zgodila strašanska krivica. In še danes me boli ob misli, kako bi lahko bilo, če bi naša punčka živela.
Ne boj se žalovanja, ne bolečine. Vzemi si toliko časa, kolikor ga potrebuješ. Misli nase. Jaz sem si vzela dva meseca bolniške, kljub negodovanju nadrejenih. Prve dni sem sploh mislila, da ne bom nikoli več zmogla iti v službo. Kar odpoved bi dala. Ampak je res tako, da čas omili bolečino. Boš videla, da jo, čeprav se ti danes zdi, da je kaj takega nemogoče.
Imam srečo, da živim z zlatim možem. Skupaj sva prehodila pot do pekla in nazaj. Skupaj jokala, bentila nad usodo; bilo je obdobje, ko sva stala vsak na svojem bregu in nikakor nisva prišla skupaj. Izguba otroka res ni enostavna stvar in takrat šele vidiš kako trdna je partnerska zveza in kaj vse prenese.
Danes imamo mesec dni starega malega sončka. In življenje gre naprej.
Mislim nate in na vse, ki smo se soočile s tako izgubo.
Ne daj se. Življenje je kljub vsemu najčudovitejši dar.
Ta moment bi najraje umrla. Jaz sem tudi takrat mislila tako. Vseeno mi je bilo za prvo hčer in za moža. Čisto dol mi je viselo. Vsi so pametovali,da bo čas prinesel svoje…toda tisti moment,tisti čas….o zelo dobro te razumem. Spominjam se,kako se me je tisti čas bala domača psička. Kar skrivala se je pred mano,ko sem jokala v svoji bilečini. Povem ti,da bolečino boš morala dati skozi,vsaj tisto najhujšo.Potem pa res,čeprav se sliši zelo metaforično-čas prinese svoje.
Iskreno sožalje in mir tvojemu angelčku.
ja, kot so že punce pred mano povedale… čas prinese svoje. Pri meni je minilo šele dva meseca in pol, pa še kar živim. Dih za dihom.Jaz sem se itak šele po treh tednih zavedala, kaj se je zares zgodilo. Tisto obdobje… nikomur ne privoščim tega pekla. In potem spet dih za dihom, minuto za minuto…čas teče naprej. Žal. Brez otroka. In potem pride dan, ko vstaneš iz postelje, ko nekaj malega poješ, pa potem dan, ko ješ že malo kosila… itd…pa spet mine dan, potem dva. Kmalu za tem že teden, potem še eden. Kako gre naprej še ne vem, ampak zgodba se nadaljuje. Mora se.
Kot je bilo že rečeno. Vzemi si čas. Kolikor ga pač rabiš. Enkrat pravijo, bo bolje, lažje. Ampak to, da tvojega otroka ni, nosiš s tabo vse življenje.
Žal mi je za tvojega otroka. Ni pravično.Ne vem kaj drugega rečt. Žal mi je.
Za mleko so ti povedali? Ledene obkladke in nositi tesen modrc, še bolje povijat z elastičnim povojem. Joj, kako mi je žal zate… Drži se.
Čudno je, da mi za mleko niso povedali. Vprašala sem, če je možno, pa mi je zdravnik rekel, da ne, ker sem dobila inekcije. Pa so se zmotili. Imam ogromno mleka. Včeraj sem dobila visoko vročino, zato sem šla k zdravniku. Dobila sem Bromergon tablete in Anaclosil kapsule. Vročina je minila, toda mleka je še vedno ogromno in prsi me zelo bolijo. Kako dolgo je to trajalo pri tebi in kako dolgo si krvavela? Saj vem, fizično bom kmalu boljše, psihično pa ne vem. Na srečo imam sedemletnega sina in čudovitega partnerja, ki sta moja luč v tej temi. Kljub vsem toplim besedam mojih prijateljic, kolegic, družine, pa se mi zdi da sem tako zelo sama. Bojim se večerov, ko sme že čutila svojega otročka, bojim se noči. Takoj ko bo možno, bom šla nazaj v službo, da bom v vsakdanji rutini nekako preživela.
Mleko je pri meni trajalo par dni. Tri dni je bilo kar hudo, potem se pa vnese. Samo sem res povijala skos. Nikakor si ne smeš stiskat melka, dajaj si obkladke.
Krvavela sem pa cca tri tedne. Se mi zdi.
Me pa zelo veseli, da imaš ob sebi partnerja in sinka. Tudi jaz imam to srečo da imam že eno malo punčko. Brez nje, bi se mi verjetno zmešalo.
Drži se!
Najprej moje sožalje. Bolečina bo ostala, le da bo ščasoma postajala znosnejša. Pozabimo ne nikoli.
Kar pa se mleka tiče..jaz sem rodila v 24 tednu in imela mleko še nadaljna 4 mesece, kljub temu, da nisem stiskala prsi.Dva meseca ogromno potem dva le toliko, da me je še bolj bolelo, ker me je spominjalo na sina, na nosečnost….
Drugič sem ga imela cca 2 meseca, rodila v 23 tednu, po nasvetu dobre babice sem si ga sisnila le toliko, da je popustil pritisk, ker je bilo neznosno. S tem sem se izognila mastitisu in hkrati nisem pripomogla k nastajanju dodatnega.Sem pa stiskala le zvečer in le nekaj dni, resnično minimalno, pomagala pa sem si tudi z obkladki in sicer hladnimi.
Izjokaj svojo bolečino, žaluj, do tega imaš vso pravico
škratek
Draga MaPa,
Tudi jaz sem šla čez to in to celo 2x. Takrat sem lahko celo razumela čustva žensk, ki ukradejo otroka drugi mami, ker se mi je na trenutke zdelo da bi to lahko naredila.Bilo je nepopisno boleče. Z možem sva šla na sprehod in zagledala sem dve mamici z vozički. V trenutku sem začela hlipati in zdelo se mi je tako nepravično da one imajo dojenčka, jaz pa ne. Tako zelo nepravično je to kar se ti zgodi. Nikakor ne dojameš in ne razumeš zakaj ravno ti!
Če pogledam sedaj nazaj mi še vedno ni jasno kako sem preživela tisti čas. Ampak življenje gre počasi naprej in po dveh mesecih sem se bila sposobna že malo nasmejati. Nikoli več ni tako kot je bilo prej. Nihče ki tega ni poskusil ne more razumeti kako je tebi. Saj čez čas ne misliš več toliko na to ampak nikoli nisi več isti in vedno nosiš te stvari v srcu in duši. Nekako se ogradiš pred drugimi in tudi sam sebi ne dovoliš o temu razmišljati in se poglabljati. Je preveč boleče. Meni je zelo pomagalo tudi to, da sem šla kmalu v drugo službo, v moški kolektiv in nikomur nisem povedala. Zdelo se mi je kot da živim v filmu. Doma sem bila razvalina, v službi pa čisto nekdo drug. Pa je šlo počasi naprej.
Glede mleka – žajbljev čas po požirkih čez dan, krvavitev 3t.
Pozdravljene,
rada bi se vam zahvalila, ker ste mi zelo pomagale. Danes sem šla prvič v službo in priznati moram, da je bila to dobra odločitev. Vsaj dan tako hitreje mine. Mleko se počasi ustavlja, krvavitev je šibka. Telesno se nekako normaliziram, drugače pa … Zdi se mi, da je že boljše, pa pride spet tista tesnoba … Zanima me tudi, kdaj se je vam spet pojavila normalna menstruacija.
Draga MaPa! Razumem tvojo bolečino,tako kot vsaka ženska,ki je poiskala podporo na tem forumu…5.5. so se končale moje sanje-z abrazijo… Imela sem še “srečo” da je moja pikica odmrla v dvanajstem tednu in mi je bil prihranjen porod… Težko mi je zate in tvojo izgubo,prav tako kot ti imam sinka star je pet let,ki še vedno vpraša po dojenčku… Mleko sem tudi dobila,zdaj se že umirja…Tako si pogumna,ko se soočaš z vsakdanjim življenjem-službo,da te prav občudujem! Veš,meni je najhujše prav to-povedati ljudem,saj ne vejo kaj preživljam in se obnašajo ignorantsko oz. me čudno obtožujoče gledajo,ko povem,da mi je težko…Sprašujejo me,kdaj bom ponovno zanosila,saj,da to ni nič takega… ne vejo pa,da je bila moja deklica moj čudež,spočeta z IVF/Icsi in da ne morem zanositi kar takoj,ko bi se mi zahotelo… Iz tvojega posta razbiram,da si močna osebnost,trdna v tej hudi preiskušnji in povezana s partnerjem,ki ti daje moč za naprej in vsak nov dan! Verjamem,da bo po času bolečina drugačna,znale jo bomo sprejeti kot del našega življenja,zato upam,da ti dnevi resnično pridejo,ker trenutno je vse še tako sveže… Želim ti veliko objemov tvojega najdražjega in pljubčkov sinčka,kateri nam izbrišejo toliko bolečine… Drži se MaPa, pošiljam ti objemček!
Pozdravljena,
da, tudi meni se je svot podrl 5. 5. 2009. Na Pušenjakovem forumu se brala tvoje vprašanje in zdi se, da sva bili skupaj na ta tragičen dan v sobi. Tako globoko v peklu, v temi, v bolečini še nikoli nisem bila. Mislila sem, da tisti torek ne bo nikoli izginil. Do sedmih zvečer sem se mučila. Preselili so me na oddelek, kjer sem bila celo popoldne čisto sama s svojo bolečino in razočaranjem. Ko sem prišla domov,sem bila teden dni kot otopela. Ničesar se nisem veselila, solze sem poskušala skriti. Vsi mi govorijo, da bo boljše. Občasno je res lažje, poskušam živeti naprej, toda pridejo pa trenutki, ko ne vidim sonca. Vsi pravijo, da je tako moralo biti, toda mene pa vseeno zanima, zakaj. Upam, da bo za obe nekega dne boljše. Ne obupaj nikoli! Mateja
MaPa,še enkrat sem prebrala tvoj post in zdaj naenkrat opazim povezavo med nama! Tako težko mi je bilo zate in tvojo izgubo že tam,v bolnišnici,naključje pa je hotelo,da si izrečeva besede tolažbe tudi preko spleta. Poišči uteho v objemu družine,tako se tolažim tudi sama… Veš,Mateja tudi sama sem slišala besede,da narava ubira svoja pota,toda zakaj prav pri meni-nama!?Na to verjetno nikoli ne bom dobila odgovora,toda del mene je srečen,da sem vsaj nekaj časa čuvala in dihala za mojo punčko,drugi del pa je besen na vse in ne razume kako to,da je ni več!!! Hudo mi je,ko pomislim na te in tvojo bridko izkušnjo,veš,želim ti da se ti vrne volja do življenja in po času želja po otroku,ki ga boš z ljubeznijo nosila in donosila! Ko bo prišel pravi čas,boš vse zdajšnje trpljenje zamenjala za neizmerno srečo in k sebi privila novo življenje! Vse dobro tebi in družini,upam,da se v kratkem srečava v prijetnejših okoliščinah za obe! Karmen.