Star sm 23 let ter delam fax. Problem je doma. Vsakič ko pridem domov grem kr za računalnik. Od kolegov sm se oddaljil. Doma ne zdržim v družbi mame al očima. Prav nervozn postanem ter grem stran. Zgubim energijo kr mama nonstop išče pozornost pr men, se mi posmehuje ter njej ne morm nč zaupat, sam kontrolira skos. Vse sm skor probu ampak nč ne zaleže pr njej. Očim je odsotn, ni nč boljši je pokroviteljski. če se mu uprem znori. Kr je invalidsko upokojen pa z poslabšanjem zdravstvenega stanja skos zbuja občutke krivde pr men. Včas mam prav občutek, da če bom svobodn, se postavu velik bolj zase, da bo on umrl, da ga bom ubil s tem. Prasec je, nč mi ni nudil topline ter brezpogojnega sprejetja, sam mu nemorm povedat kar si zasluž. Mislim da delam to zarad želje po sprejetju, ampak priznanja ne dobim tapravga, poštenih odnosov pa tud ni. Najbolj je problem, da tud v Ljubljan ko študiram bol mal nardim ter se zapiram v sobo. Skos podoživljam odnose, ki so podobni domačim in to me neskončno jezi ter spravlja iz tira.
Rad bi odrastu enkrat, sam ne morm, kr vedno podoživljam te odnose ter vedno padem nazaj v to lukno, oziroma me drugi spravjo tja, na nek način sm preklet. Moja dva sovražim iz dna duše res, upam da se rešim nekoč ter dobim kj več od življenja.

Lepo pozdravljeni!

Veliko jeze, besa in sovraštva, se nabere v 23 letih, če ni ob starših prostora za čustveni svet otroka in njegovo doživljanje. Najverjetneje je težko živeti ob starših, ki ne začutijo, koliko v sebi trpite, ste sam in nesrečni. Kot, da vsi v družini živite drug mimo drugega. Stari ste 23 let, najverjetneje že proti koncu študija. Poskrbite zase, zaključite študij, poiščite pomoč terapevta, da boste lahko z nekom govorili o stiski, ki se vam vsak dan prebuja in s katero težko živite. Ni lahko biti zavržen otrok, ki živi ob očimu. Koliko ste pričakovali od tega gospoda, da bo postal vaš oče, pa vendar med vama ostaja sovraštvo in nezaupanje. In tukaj je še mama, ki v svoji nenehni stiski, ne zmore spregovoriti z vami, o vas, vam dati tistega objema, ki ste ga kot otrok tako zelo potrebovali. Mama, ki bi sama potrebovala objem.

Počasi bo treba odrasti, starši pa vam bodo težko pokazali pot v odrasli svet. Mama je dala, kolikor je zmogla, naprej morate sami. Včasih je najtežje na svetu odrasti, saj nimaš modela, kaj pomeni biti odrasel. Odrasti, a biti v sebi še vedno otrok, ki išče in čaka, da ga bo kdo objel, pa je zelo težko.

Veliko žalosti se prebuja ob vašem pismu, ki je polno hrepenenj in potrebe po materini ljubezni. Težko bo od staršev dobiti še karkoli. Zaključite študij, vzemite si čas zase, poiščite terapevta, predelajte in prečutite tisto, kar sedaj boli in se ne da izgovoriti ob mami, potem bo pa prišel čas, ko se boste domov vrnili drugače. Ko boste čutili in razumeli drugače, brez bolečine. Resnično ima smisel.

Vse dobro v prihodnje, pa srečno.

Sabina Stanovnik,
spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]

No, če si kolikor toliko priden študent, potem je tvoj študij že skoraj pri koncu. Ali kaj delaš kot študent oz. si zaslužiš žepnino oz. imaš štipendijo?

Boš videl, da bo vse bolje, ko se boš osamosvojil in odselil ter zaživel svoje življenje. Zato pamet v roke, sedi h knjigam, uči se, išči si delo preko študenta, skušaj privarčevati kaj denarja, po diplomi pa čimprej najti službo in iskati svoje stanovanje (če boš imel službo, boš lahko najel svoje stanovanje in imel mir). Od bolnih odnosov se je treba tudi fizično odstraniti.

Pa mnogo uspeha ti želim!

Zakaj me pa zdj tolažiš da bo kasneje bolje ter si pokroviteljski?
Ne bo kr tako.Pamet v roke? Mislim da nisi dobro razumel mojega problema ter tak je tudi tvoj odgovor. . Terapevtka ma tle prav ter bo treba predelat. Če misliš, da bom polj mel svoj mir se motiš, ker kvalitetni odnosi so cilj ne mir.

Lp

Pozdravljen!

Tudi sama se strinjam z mnenjem terapevta. Zagotovo potrebuješ nekoga ki te bo poslušal in slišal.. Menim, da od staršev nikdar ne boš dobil tistega kar bi moral in si najbrž vedno pričakoval, vendar pa pomembno je, da razrešuješ svoje stiske in čim bolje živeti neodvisno in predvsem čustveno neodvisno od svojih staršev.

Želim ti vse dobro