Spoštovani!

Obračam se na Vas v upanju, da mi boste svetovali, kako naj najbolj pametno in objektivno razrešim najine težave. Trenutno sem namreč precej jezna in mi na pamet prihajajo zamisli, ki v moji situaciji niso pametne.
Skušala bom biti kratka in povzeti bistvo.
Z možem sva poročeno slabo leto, poznava se jih 6, skupaj živiva že 2, sedaj pa pričakujeva prvega otroka. Sama sem izobražena, imam dobro službo in družino, ki me podpira. Mož dela v družinskem podjetju (njegovih staršev).Iskreno povedano, z možem imava zelo podobne vrednote, želje in cilje v življenju. Skupaj si želiva podobnih stvari in moram reči, da preživiva veliko časa skupaj in se veliko smejiva. Kar mi pomeni veliko. Moža ljubim in imam namen z njim preživeti življenje. Vendar pa ima tudi najin odnos napake,na katere sem prepozno odreagirala.
Pri možu me najbolj od vsega moti, da je izredno vzkipljiv in temperamenten (cena njegove družine, njegov oče isti, očim njegovega očeta isti). Nikoli ni nasilen do mene, ker ve, da je to meja,ki bi jo prestopil in bi ga zapustila, vendar pa izjemno kriči-se dere in občasno tudi znaša nad stvarmi.. vrata, stoli,… Večkrat milijonkrat sem mu povedala, da tega ne bom prenašala, da to ni normalno, vendar se zgodba vedno znova ponovi. Zadnjič sm bila na wc, ko se mu je polil jogurt in je naredil tak kraval, se drl sam nase, razbijal, itd. sploh se ni mogel umiriti. Nimam več idej kako mu pomagat, ne vem kaj mu reči, drugače je normalen, razumen fant, vsake toliko (enkrat na mesec ali dva), pa ga kakšna reč (niti ne jaz ali najini prepiri) tako vrže s tira, da je neobvaldljiv. Ali mi lahko svetujete kako naj si pomaga? Pogovorila sva se neštetokrat, strinja se, da je to v njemu, natančno mi je opisal občutke, kako se takrat počuti (oblije ga vročina, ki gre od spodnjega dela telesa v glavo, znoji se …), vendar pa se ne zmore kontrolirati. Sam sicer pravi, da se je v zadnjem letu, dveh, kar skupaj živiva in se o tem več pogovarjava, večkrat sam ustavil s samokontrolo, ampak tole napredovanje gre zelo počasi in glede na to, da pričakujeva otroka, ne vem če mu lahko zaupam, da si bo znal sam pomagati, sploh ker je imel zadnji izbruh (pri njegovih doma) 1 teden nazaj. Ko sva se spoznala, sem opazila, da je imel izbruhe zgolj doma (kjer je živel), sploh z očetom, ki je pri skoraj 60ih tudi sam še vedno tempirana bomba in za razliko od sina dosti hitreje ponori in veliko kriči na njegovo ženo (mojo taščo) tudi v najini prisotnosti. Mislila sem, da bo bolje, ko bova sama, zelo si je želel stran od njiju, zato sva se preselila v najemniško stanovanje, in stavri so šle na boljše, vendar se bojim, da ne dovolj. Najbolj me skrbi, ker mu postavim ultimat (tega ne smeš več početi, tega ne bom prenašala), pa je v enem mesecu, dveh, znova isto. Kako naj dosežem, da obvelja, kar se dogovoriva?
Enak problem velja tudi za njegovo občasno kajenje trave. Naj pojasnim. Sama tovrstne reči sovražim, sva pa relativno mlada (26 let) in najina družba je še vedno na pol študentska, na easy, flegma, med drugim tudi občasno kadijo travo. Sama sem mu dala jasno vedeti, da tega ne odobravam, vendar on s tem občasno nadaljuje, vendar pa sem mu prepovedala, da bi travo nosil v stanovanje, kjer živiva, saj sem parkrat našla zavojček v njegovi jakni, hlačah. Kljub tej prepovedi, sem travo dopbila še enkrat, takrat totalno ponorela in zamislite si, ko jo danes zjutraj dobim znova!!! Tip me totalno ne upošteva!!!
Ne vem več kako naj glede nekaterih (teh) reči uveljavim svojo, razmišljam, da bi ga za nekaj časa postavila pred vrata, zamenjala ključavnico in mu spakirala kufer… ker ga imam dovolj! Naj se zresni, otroka pričakujeva! In meni se ne da, ponovno prepirati, dokazovati svoje, znova njegovih opravičil.. hočem spremembe! Kako naj jih dosežem? Lepo sem prosila, ni šlo, zagrozila sem, ni šlo…ne vem več kako naprej.

Iskreno pa povem, da če bi se mož glede temperamenta poboljšal, bi bila jaz z njim popolnoma zadovoljna. Vsak ima svoje malenkosti in napake, jaz sem njegove sprejela, tega pa res ne morem. In zaradi tega in le zaradi tega se vsak mesec ali na vsake dva meseca po enem in istem kopitu kregava. On obljubi, da se bo poboljšal, pa se ne. In resnica je, da ga jaz resnično ljubim in si želim ostati z njim.
vsakega vašega nasveta ali prijazne besede bom resnično vesela.

Želim Vam lep dan!

MiVa

Če upoštevam, kar ste napisali, potem ima vaš partner najmanj dve resni težavi. Prva je zelo slaba regulacija jeze in besa, druga pa odvisnost od mamil. Vem, da bo marsikdo ob tem zavil z očmi, češ saj gre samo za travo, ki menda ne zasvaja. Vendar se v tem odgovoru sploh ne ukvarjam z organsko zasvojenostjo. Gre za, če jo tako imenujem, »psihično zasvojenost«. Vaš partner se zateka v omamo, ker oziroma kadar ni sposoben prenesti naporov realnega življenja. Več o tem sploh ne bi pisal. Preizkus zasvojenosti je zelo enostaven. Vaš partner naj poskusi POPOLNOMA abstinirati vsaj mesec ali dva. Če tega ne zmore, potem je zasvojen! V vsakem primeru pa je zatekanje v vse vrste omam (delo, alkohol, mamila,…) beg iz realnega sveta, s tem pa tudi beg iz resničnih odnosov. Glede te njegove težave torej ni nobenega dvoma: če je za vas to pomembno, sploh glede na otroka, ki je na poti, mu imate pravico (zaradi otroka pa dolžnost!) postaviti ultimat. Če se boste za to odločili, potem ni potreben noben rok, nobeno odlaganje. Če vas bo partner vzel resno, bo prekinil takoj. Če ne zmore, si je dolžan poiskati pomoč. Za rešitev te težave je potrebna samo jasna odločitev in trdno vztrajanje. In to je čisto vse, kar vam lahko napišem na to temo.

Ko pa gre za napade besa, žal zadeva ni tako čista in tudi za njeno rešitev niso dovolj samo trdna volja, odločenost in vztrajnost. Nujno je potreben tudi čas. Zato v tem primeru postavljanje ultimata na način kot ste napisali (»tega ne smeš več početi ali pa….«) ni prava pot. Vaš partner bo to še kar nekaj časa počel. Zelo verjetno bo bolj vzkipljive narave večino, če ne kar celo življenje. Tak način obnašanja je namreč v njegovo psiho zapisan zelo močno in globoko. Glavnih vzrokov za take močne napade besa se niti ne zaveda. Dokler se jih ne bo in ne bo z njimi na nek način »opravil«, ni pogojev za bistveno izboljšanje. Ko se bo to zgodilo, bodo določeni sprožilci (polit jogurt,…) postali manj ali nepomembni. Po drugi strani pa bo tudi silovitost izbruhov postopoma plahnela. Vendar tudi to še ne bo dovolj. Druga naloga, ki čaka vašega partnerja, je, da se nauči bolje upravljati (regulirati) občutke, ki v njem spremljajo ta bes. Dober znak je, da se jih partner zaveda in vam jih je tudi že opisal. To je začetek! Vendar pa se mora zdaj naučiti, da je možno te zanj zelo težke in neprijetne občutke pomiriti tudi na druge bolj učinkovite načine, kot pa jih uporablja zdaj. Zakaj jih uporablja? Ker se jih je skozi dolga leta priučil doma. Njegov oče ima enake probleme, ki jih je reševal na način, ki ga zdaj uporablja tudi njegov sin, vaš partner.

Če še enkrat na kratko povzamem, vašega partnerja najprej »čaka« odkritje resničnih globokih vzrokov njegove jeze, ki so zanesljivo povezani z njegovimi starši. Skupaj s tem pa se bo treba naučiti drugačnega odzivanja na neprijetne občutke besa v telesu. Tega se ne da storiti čez noč, za to je potreben čas. Zato vaš ultimat ni primeren, kar pa ne pomeni, da ste dolžni potrpežljivo čakati. Vso pravico imate, da od njega jasno pričakujete, da se zave, da ima resno težavo, ki močno ogroža vajin odnos, in da zato takoj začne ukrepati. Ali bo to vključitev v katero od skupin, kjer se učijo nenasilne komunikacije, ipd ali bo to obiskovanje družinskega terapevta ali kaj drugega, naj se partner odloči sam. Lahko samo še dodam, da dokler se partner ne bo zavedel resnosti svojih težav in se začel odločno s tem ukvarjati, ne morete pričakovati večjih sprememb. Zaradi otroka je kvečjemu pričakovati nasprotno. Rojstvo otroka bo pred vaju postavilo povsem nove zahteve in obremenitve. Če vaš partner ni kos že trenutnim, kako bo šele potem? Nekontrolirani izbruhi jeze in besa bodo bolj verjetno še pogostejši, lahko se celo stopnjujejo v nasilje, sploh če je bilo nad njim v otroštvu izvajano nasilje. Seveda pa je nasilje že to, kar zdaj počne vaš partner.

Kaj torej lahko storite? Najprej se odkrito pogovorite sami s sabo, kje je vaša spodnja meja. Ali ste sposobni in pripravljeni živeti s travo in izbruhi nasilja in nekontroliranega besa? Ob tem imejte v mislih tudi otrokovo spodnjo mejo. Je to okolje, ki bo sprejemljivo zanj? Ko si boste glede tega na jasnem, partnerju to jasno in odločno povejte. Glede mamil ga lahko povsem mirno in upravičeno postavite pred odločitev ali takojšnje prenehanje ali pa prekinitev odnosa. Glede izbruhov jeze pa lahko enako odločno pričakujete od njega, da začne resno ukrepati. Ob tem bi bilo priporočljivo, da se zavedate, da vam partner nič od tega ni dolžan narediti, da je to povsem njegova odločitev. Zato si vsi drugi pritiski, moraliziranja in obtožbe povsem odveč in tudi kontraproduktivne. Bistveno bolj koristno bo, če mu ob tem pokažete vse razumevanje za njegove težave, a brez popuščanja. Zraven pa mu ponudite vso ljubezen, pomoč in podporo, ki jo bo pri tem potreboval. Jasno mu povejte, da ste skupaj z njim pripravljeni iti na terapijo. In če vse to ne bo zaleglo, če vas ne bo vzel resno in nič spremenil? Če se ne boste zmogli držati odločitve (ultimata?), ki ste jo sprejeli, potem bo prišel čas, da se prenehate ukvarjati s partnerjevimi težavami in se začnete s svojimi. Zakaj ne zmorete vztrajati pri odločitvi? Zakaj vam je tako privlačen ravno tako neodgovoren in vzkipljiv moški? Zakaj ne zmorete stran iz odnosa, ki ne zagotavlja niti spodnje meje vaših želja in pričakovanj? Pot do odgovora na ta vprašanja je podobna, kot pot vašega partnerja do korenin svojega besa. Zato jih tudi vi ne boste našli čez noč in tudi vam ne bo lahko. Prvi korak pa je, kot pri njem, da se zaveste teh svojih težav in se odločite, da se resno in odločno z njimi spopadete. Da ste se v odnosu znašli točno s tem moškim, nikakor ni naključje.

Lepo vas pozdravljam