RES KONEC?
Spoštovani!
Mož je star 33 let, imava dva otoka, urejeno stanovanjsko vprašanje, službi, materialni položaj.Imeli smo lepo družinsko življenje. Konec lanskega leto je spremenil način komunikacije in življenja nasploh. En mesec je trajalo stanje, ko je bil razdražljiv, nespečen ponoči, začel je kaditi, ni čutil potrebe po dotiku, nisva se veliko pogovarjala, ker je bil službeno odstoten, poiskal si je adrenalinske hobije, ipd. Odnos do mene je hladen, bolj se čuti kot prisila kot neka toplina. Potem mi je povedal, da ni spal in se je sekiral zaradi tega ker do mene ne čuti več kot je čutil (sedaj čuti bolj prijateljstvo kot kaj več). Pravi, da ne ve kaj mu je, kako se mu je lahko to zgodilo, da nisem nič kriva, da je problem pri njem (omenja tudi odhod ). Naj povem,da sva z možem v vezi 18 let. Ne vem mogoče je prišlo po tolikih letih, sedaj, ko sva prišla na neke tirnice, res do naveličanja (mene) z njegove strani.Imam občutek, da se najraje umakne, gre sam kam.Pove tudi, da nikoli ni bil sam, ni imel časa samo zase. Z možem se najlažje pogovarjava po telefonu, v živo pride do blokade. Pogovarjava se več kot sva se prejšnje tedene-o naju, o občutkih,…a nekako se vseeno ne najde, se ne more odpreti in opredeliti občutkov.Odklanja pomoč terpevtov ali zdravnika. Ker menim, da mogoče le ni razlog za ločitev v najinem odnosu, ki je do sedaj funkcioniral normalno, Vas prosim za mnenje ali je lahko takšno stanje nastalo zaradi depresije ali kakšne krize srednjih let, ki se je mogoče niti ni zavedal in se zato tudi zaprl vase. Kako naj ravnam, da rešim kar se rešiti da? Moža imam iz srca še vedno rada kjub, trenutno nemogočim odnosom.Kar zadeva reševanje zakona z njegove strani pa imam občutek, da nima nobene volje. Ali je mogoče, da ljubezen po dolgem času kar zbledi oz. ugasne? Najlepša hvala za hiter odgovor.
Lepo pozdravljeni!
Vaše pismo opisuje klasičen zakonski konflikt, ki je posledica nestika v zakonu. Več kot je strahu pred intimo in bližino, večja je lahko blokada v odnosu. Jaz bi vama zelo priporočala pomoč terapevta, ker se bosta začela pogovarjati. Vse tisto, kar je neizrečeno in blokira komunikacijo, bosta odprla s pomočjo terapevta.
Pomoč je resnično smiselna, saj kot sami opazite, sama težko najdeta pot iz stiske, ki je nastala med vama. Želim vama prijetno skupno pot še naprej.
Sabina Stanovnik,
spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]
Tudi jaz predlagam, da se, če pogovor v dvoje res ni več možen, poskusšata pogovoriti s pomočjo tretje osebe, torej terapevtom, ki imajo verjetno precej izkušenj s podobnimi primeri. Zakaj pa bi lahko do tega sploh prišlo? Da ljubezen kar izgine? Hm, sam osebno nimam toliko izkušenj, da bi vedel kar iz tega, kar si napisala. Torej se ne kregata zaradi kakih stvari glede načina življenja, porabe denarjaja, vzgoje otrok ampak samo, ker ni več tistih čustev? Po moje je možno, da je prišlo do naveličanja. Ima te še rad, ampak ne vidi več nekega izziva. Saj sta v skupnem življenju dosegla skoraj vse nivoje, kar je možno, saj veš, od prvega poljuba, seksa, do skupnega stanovanja in otrok. Kje je nadaljnji cilj skupnega življenja. Mogoče tudi malo razmišlja o tem, kako bi bilo, če se vidva ne bi tako hitro poročila in bi se še malo izživel s kero drugo. To se zgodi mnogim moškim (pa verjetno tudi ženskam), ki so se poročili s prvim in edinim partnerjem, potem pa jih muči, kako bi bilo, če bi..? pravijo, da smo moški lovci, mora biti nek izziv, nekaj se mora dogajati, tako izven kot v postelji. Se oproščam, če sem kaj narobe povedal, bodo terapevti več vedeli. Pa veliko sreče vama želim!
mož je star 33….v vezi sta 18 let?…..če je tole točno ima po moje tvoj mož problem z neizživetostjo oz. je podvomil, da je to kar ima tisto pravo…….
Ne morem verjet, ampak zdi se mi, kot bi brala svojo zgodbo. Le da se je dogajalo 3 leta nazaj. In to, kar ti opisuješ je bil le začetek. Ne bi ti rada jemala volje, a pri meni je bilo vedno huje in trajalo je dve leti. Sprva sem tudi jaz bila polna ljubezni, energije in volje, da rešim zakon in družino. Narobe je bilo, ker takrat ni sprejel pomoči psihiatra, ki je ugotovil globoko depresijo. Sledile so laži, umikanje od mene, otrok, staršev, prijateljev, po moje tudi varanje, čeprav ne prizna…Zdelo se mi je, da ne prenese moje bližine, govoril je da me ne čuti več… in še in še.
Kakšno je stanje sedaj?
Sem ločena, odseljena. Bivši mož pa joka in prosi za novo priložnost. A kaj, ko je bilo toliko hudega, da v meni ni več ljubezni. Sedaj prizna, da je bil bolan, kar je prej ves čas zanikal. Žal mu je, da se je zbudil sam. Zbuja mi slabo vest in me spravlja v obup, tako da še sedaj po treh letih zgodba ni končana.
Če bi v svojem primeru kaj spremenila, bi vsekakor to, da bi se odselila prej, kot sem se. Šele to moje dejanje ga je pripravilo do tega, da je poiskal pomoč in spregledal. In če bi potreboval za to spoznanje manj kot tri leta, bi verjetno tudi zakon lahko rešila.
Zate žal nimam nasveta. Kaj storiti ti bo sčasoma povedala tvoja notranjost. Le eno stvar imej v glavi. NISI TI KRIVA IN NI KAJ NAROBE S TABO.
Vso srečo.
In še ena, ki se ji zdi, kot bi brala svojo zgodbo. Mojemu je splošna zdravnica ugotovila depresijo in ga rotila, naj se zdravi, a si še danes ne prizna in je stanje vedno hujše. Dogajalo se podobno kot pri “isto” – z moje strani nekončno veliko ljubezni, samoodrekanja, iskanja priložnosti in pomoči, od terapije do partnerske terapije, vse samo zanj, nič zase in posledično sem v 3 mesecih shujšala za 10 kil in včasih ni prav dosti manjkalo, da bi se mi zares zmešalo – od samih vprašanj, kaj vendar delam narobe, da naju ne nmorem rešiti. Potem je počasih po kapljicah vse prišlo na dan – varanje, laži, podlosti, zvračanje krivde name, trditve, da sem si sama kriva, da ima druge ženske in tako naprej.
Draga Mica, dolgo sem rabila, da sem pri sebi ugotovila, da nisem kriva za njegovo stanje in da sem si pomirila slabo vest, ker sem storila res vse in še več, da bi ga rešila ter rešila naju in najino družino. Ampak rešiš lahko samo SEBE, ne partnerja, še posebej, če ta odklanja pomoč in zanika svoj problem. In ja v letih nekaj čez 30 in po tako dolgi zvezi si je to neskočno težko priznati in sprejeti – najbrž ima krizo srednjih let, morda depresijo, morda mora ponovno ovrednotiti svoje življenje in spoznati svoje želje. In moški, žal je velikokrat tako, si pogosto v tem stanju zmedenosti poiščejo ljubice, kar seveda situacijo samo še poslabša.
Mica, vprašaj se, kaj TI hočeš, kakšno življenje si ti želiš, kaj ti nudi mož (pa ne nekoč, ampak tukaj in zdaj) in predvsem, ali si sploh želi tvoje pomoči ali pa jo zavrača. In, pazi, če nekdo noče pomoči, mu je ne moreš vsliti. NE GRE!
Tudi moj, sedaj že nekaj mesecev odseljeni mož, si še vedno ni priznal, da ima problem, pa se meša že vsem okoli njega: meni, njegovi in moji primarni družini, posel gre slabo, s sodelavci so štale, pa je še vedno prepričan, da imamo probleme vsi okoli njega, le z njim, da je vse v redu.
In jaz sem se odločila, da nočem takega življenja in nočem laži in prevar, ampak sem raje sama in imam mir. In spoznavam sama sebe in odkrivam svoje želje, ki sem jih v letih partnerstva potisnila na stran. Ni vselej lahko biti sam s sabo, prvi mesec je bilo za znoret, je pa vseeno bolje kot negotovost, strah pred jutri in čustveno izsiljevanje ter prelaganje krivde. Počutila sem se kot kup dreka, tako zelo me je prepričal, da sem vsega jaz kriva.
Mica, poglej vase in ugotovi, kaj si želiš, kaj še lahko storiš preden sebe povoziš čisto do konca in kje se konča tvoja in začne njegova odgovornost za odnos in zase. Pa stran s slabo vestjo, kdo bo poskrbel zate, če ne boš ti sama?!?! In kdo bo skrbel za otroke? Tvoj odsotni mož, ki bo moral narediti inventuro sam s seboj, že ne!
Pogovor pri terapevtu lahko pomaga, a če ga tip zavrača ne boš s siljenjem nič dosegla, prej obratno, negotovost boš le podaljšala. Sam se bo moral odločiti, da rabi pomoč in jo tudi sam poiskati, ali pa bo prosil tebe in mu boš priskočila na pomoč. In verjemi, da vem, da je ravno to – pustiti ga – najteže, saj ga imaš še vedno rada in ti ni vseeno. Vem, še predobro vem.
A žal ne gre drugače. Ljubezen ne ugasne čez noč, še dolgo boš čutila ta višek energije in ne boš vedela kam z njim, samo ne usmeri ga v avtodestrukcijo, tako kot sem to počela jaz.
Lahko greš pa sama na terapijo, zakaj pa ne, boš vsaj ugotovila, od kod toliko občutkov krivde in kaj lahko ti storiš sama zase. Tudi to je pametna pot. Izgubiti res nimaš kaj …
Drži se!
Lenki
Pozdravljeni!
Ja skupek občutij, dogodkov in čas je pripeljal najin odnos do točke, ko sva začela (po boleči izkušnji prevare z njegove strani) razmišljati in delati na najinem odnosu drugače. Mogoče je do same prevare prišlo zaradi odtujenosti v najinem zakonu, mogoče zaradi depresije, mogoče je depresija prišla zaradi zaznave čustev do tretje osebe,…ne vem in mi ni več tako zelo pomembno. Pomembno mi je to, kako sem danes, kako se ob tem počutim, kako sem si sploh lahko priznala, da je do tega prišlo, sem to nekako sprejela, kako čutim danes do moža, kako on do mene,…so stvari, ki jih prej nisva opazila. Ja, prav tiste neprijetne sva v preteklosti potlačila, postavila na stran in živela, živela in se s tem odtujila. Šele sedaj sva nekako spregledala, da so stvari, ki niso tako prijetene pravzaprav tiste, ki najbolj povežejo. Učiva se in trdo delava. Kaj bo pa prinesel čas, situacija,…ne vem…upam na najboljše…za oba. Za vaše odgovore in življenske izkušnje se zahvaljujem, saj v trenutkih obupa neverjetno pomagajo. Vse dobro in lep dan vsem skupaj.
Pozdravljeni!
Temo izpred 7-ih let odpiram z enim samim namenom; t.j. tistim, ki se po bolečem priznanju prevare, čustev na gugalnici, ipd. odločijo ostati skupaj,…kjub vsemu…zaradi ljubezni. Mi2 sva, bilo je težko, zase lahko povem, da včasih peklensko, toda danes lahko rečem, da je najin odnos boljši kot pred prevaro, pogovori bolj iskreni in zopet se počutim srečno. Včasih bolj, včasih manj, a ni mi žal. Izhajala sem iz tega, da moza se vedno ljubim in včasih ima tudi tako grda zgodba lahko srečnejši epilog. V pogum tistim, ki ne veste kako naprej….