Danes je odšel moj ljubljeni atek…
Moje iskreno sožalje.
Vem kako grozno se počutiš.. koliko bolečine in obupa je v tebi, vse to sem doživel pred približno enajstimi meseci… Pusti naj solze izperejo bol in sprejmi bolečino in žalost kot del sebe. Tudi sam sem se spraševal, če bom zmogel, pa počasi spoznaš da proti smrti ne moreš. Mi ostajamo tu in naši dragi nas čuvajo, vedi da je med njimi tudi tvoj očka.
Veliko poguma in velik objem.
Moj oče pa je odšel 16.4.
Nihče ni nič slutil.
Bilo je nenadoma….
Odšel je ravno na vnučkov 4 .rojstni dan.
Zato je bolečina še hujša.
le kako bomo praznovali rojstni dan,če je pa to dan ko je odšel
Vedno sem upala,da ko bo prišel čas,da se bomo vsaj poslovili……
Pa ni bil otemu tako,zato je še hujše.
jezna sem nase zakaj nisem takrat bila z njim,mogoče bi mu lahko pomagala??
pridejo dnevi ko ne verjamem,da ga več ni…
pridejo dnevi,ko se dobesedno dušim že od joka…… in ga kličem po mobitelu,pa mi glas na drugi strani pove: št. več ne obstaja.
Potem priletim na realna tla in res ga več ni :((((
Ko je umrl moj brat, star komaj 39 let, nenadoma, nenapovedano, sem si govorila,pa niti posloviti se nisem mogla! 22. maja bo pet let. Kakšna izguba, kakšna žalost.
Moja mami pa je bila prav ta leta precej bolna, popuščanje srca, sladkorna, ledvična odpoved in vsi drugi možni zapleti, tudi izguba noge lansko leto …, bila sem z njo in ob njej in vse bi naredila zanjo. Bilo mi je izredno težko, kadar ji je šlo navzdol in bila sem srečna, ko se je počutila v redu, kot se lahko tak človek počuti. 18. aprila pa je odšla. Boli preveč, da bi lahko izrazila z besedami. In kaj želim reči. Moja mami je odšla nepričakovano zame, a bolj pričakovano, kot brat. Lahko sem se od nje na nek način poslovila. A v obeh izgubah je smrt ta dokončnost, na katero se ne moreš pripraviti, pa če bi si še tako želela.
Počivajta oba v miru in rada vaju imam neskončno.