pozdravljeni,

sem čisto nova na forumu in upam, da bom dobila še kašen drug pogled ali pa celo nasvet, ki mi bo pomagal pri mojem razmišljanju in ne nazadnje pri moji odločitvi.

Z partnerjem sem v vezi 16 let, poročena 15 let in imava enega otroka, ki je že najstnik. Pred mesecem dni, sem ugotovila, da “ima”moj mož drugo žensko. To me je tako prizadelo, da ne vidim izhoda. Vsa leta zakona, sem sprejela dejstvo, da sem z otrokom na drugem mestu, saj je na prvem bila njegova služba. Res je, da sem mu kar nekaj časa zaradi tega, če lahko po domače napišem težila, vendar sem na koncu uvidela, da bo najbolje, da se sprijaznim, da mu služba pomeni največ. Posebno hudo je bilo zato, ker je najin otrok do svojega 8 leta bil precej bolan in v bolnici in sem 90% njegove bolezni bila jaz tista, ki sem bila zraven. Drugi problem, vsaj zame, pa je, da je moj mož izredno ne čustven človek. Praktično celo najino skupno življenje, sem nezadovoljna z intimnimi odnosi, da o kakih drugih čustvih ne govorim, ker jih ni bilo. Ker pa sva na vseh drugih področjih zelo dobra, ustvarjalna, uspešna in sva se o vsem lahko dogovorila, sem to kompenzirala z ne čustvi. Problem pa je nastal, ko nisem več zdržala, da ni nikakršnih čustev (ne dotikov, ne objema, ne božanja, ne seksa). Začela sem brati različno literaturo, se želela pogovarjati, rasti skupaj, urediti to nesrečno (ne)čustveno področje, vendar brez vidnega uspeha. Pred tremi leti je ostal brez službe in to je med nama naredilo še večji razkol. Jaz sem začela več služiti in sem uspešna na svojem delovnem področju še danes. On se je zaprl vase, naredil zid in me ni spustil k sebi. Stala sem mu ob strani, celo predlagala sem mu, ker sem videla kako je izgubljen, da naj si vzame čas in naj si uredi misli, premisli in da naj se nato odloči kako naprej. Ponudila sem mu vso podporo in mu povedala, da mu bom stala ob strani ne glede kako se bo odločil. V tistem času, pa sem se odločila, da se vpišem na fakulteto, saj imava že najstnika, finančne težav nisva imela, lastno streho nad glavo imava, za družino sem naredila vse (bila mati,gospodinja, žena…) in čutila sem da si želim doseči cilj, ki je samo moj osebni in to je fakulteta. Reakcija obeh je bila katastrofalna. Za otroka še razumem, saj se je bal, da mamice ne bo več, moža pa nisem razumela. Začel je z besedami, kaj mi bo faks, da sem oz. sva tako ali tako brez fakultete dosegla vse. Kljub vsemu sem z podporo kolegice sem vztrajala in še vztrajam (sem namreč redna študentka) in na to sem ponosna. On je dobil drugo službo in žal po letu dni spet ostal brez nje zaradi stečaja. Tudi tokrat sem ostala potrpežljiva in razumljiva. Edino kar pa nisem zmogla več so ne-čustva, kar sem po njegovem mnenju težila. Ja, težila sem mu zaradi tega, ker med nama na čustvenem področju ni nič . V letu 2006 sva bila intimna 3krat, v letu 2007 nič, v letu 2008 pa 10krat. Predlagala sem mu terapijo, ki jo je najprej zavrnil, zato sem šla sama. Po mojih štirih obiskih se je odločil, da se mi pridruži. Terapijo sva končala v mesecu decembru. Mislila sem, da je bolje, pa se je izkazalo, da čustva lahko kaže samo mesec ali dva (kot je bilo že nič-kolikokrat poprej), potem pa vse po starem. Isto se je zgodilo sedaj. Od novega leta naprej spet zid, nič pogovorov, nič truda za najino srečo. Obupala sem. Postala sem tudi jaz tiha, hlada do njega, nisem se več trudila. Utrujena, preutrujena od dela, biti mama najstniku, gospodinja in žena, ter redna študentka, podpore z njegove strani ni bilo. Začele so se zdravstvene težave (nezavest, premočno potenje in ob enem mrzlica, neenakomerno bitje srca,utrujenost, razdražljivost…). Vedela sem, da mi moj mož nekaj prikriva, pa nisem imela dokazov. Vprašala sem ga, če ima drugo, pa če tudi samo za pogovor, pa mi je odgovoril, da si vse samo umišljam, izmišljam, blodim, da težim in da on zelo težko živi z menoj, ker mu ne zaupam. Z njo je bil vsak dan na vezi, slišala sta se tudi do 9x na dan samo iz njegove strani, ko jo je klical. Čakal je, da sem šla spat in je z njo govoril. Ko sem ga vprašala zakaj ne gre spat z menoj, sem bila spet tečna, da on počaka reklame na TV (TV imamo tudi v spalnici) in potem pride, jaz pa že spim. Skrival je telefon, se izmikal vsakemu pogovoru in mi samo rekel, da ne ve kaj bi sam s seboj v življenju. Jaz pa itak samo težim in imam dolg »ksiht«. Ko sem se poškodovala (razbila sem si glavo), mi tudi za trenutek ni izkazal pozornosti ali nežnosti, ampak je bil z njo na telefonu, za valentinovo, ko sem mu pokazala, da mi ni vseeno in mu dala majhno pozornost – čokolado, jo je vrgel v shrambo in bil z njo na telefonu, šel zvečer ven in prišel naslednji dan ob pol sedmih zjutraj ter pridišal po parfumu…. Vse to sem povezala, ko sem dobila izpiske telefona. Še vedno je trdil, da je to prijatelj, vendar sem sama preverila in na drugi strani se je oglasila ženska, ženska, ki je ne poznam. Bilo je hudo. Sem čisto znorela, kreg, kričanje, težke besede.
Začeli so se pogovori, odšla sva tudi za vikend stran iz domačega okolja, da bi stvar uredila. On še danes vztraja, da je bila le prijateljica za pogovor, le da meni ni mogel povedati. Jaz pa ne razumem. Če je res bila samo prijateljica, zakaj mi tega, ko sem prvič posumila, ni povedal, tudi ko sem mu izpiske pokazala, je trdil da je prijatelj. Zakaj mi še danes ne pove, kaj ga moti, kaj delam narobe, kaj je tisto o katerem se z menoj ne more pogovoriti, zakaj on ne ve kaj bi sam s seboj v življenju. Vem, da moški, tako kot ženske včasih rabimo nasproten spol za pogovor. Vem, da če bi mi povedal, da ima prijateljico, ki je sicer ne poznam, bi poskušala razumeti. Če pa bi jo poznala, pa sploh ne bi bilo problema. Telefon je še vedno visok, čeprav mi je obljubil, da je prekinil vse stike z njo. Ko sva bila od doma sva se zmenila, da poskusiva ponovno. Jaz sem odprla dušo, on pa še vedno molči. Njegovega problema ne poznam, vem pa da ta njegova prijateljica ve več o njem kot jaz. Menim, da kot žena, bi jaz morala biti tista, ki bi morala vedeti, saj rešuje odnos z menoj in ne sam s seboj ali z njo. Prosila sem ga, da mi da kak dokaz, da bom lahko verjela, da govori resnico. Nič. Če je res vse tako nedolžno zakaj se ne potrudi, da mu bom verjela. Vedno ko me »odnese« mu povem, vendar je sedaj že jezen, češ da se kar naprej vrtiva okoli ene in iste stvari. Jaz pa ne morem preko tega. Mogoče tudi zaradi tega, ker se je najin odnos začel tudi z lažjo zaradi ženske, pa takrat nisem tako resno vzela. Vsak dan me »odnese«, boli in ne verjamem. Mislim, da so še skrivnosti, odgovorov nisem dobila. Sem zmedena, solze vsak dan in vsak dan sama sebe tolažim in si govorim, da sem lepa, da sem fejst in še ne za odpad. Želim čutiti da sem, da sem ljubljena in zaželena.
To je zgodba iz moje strani in trudila sem se, da je nisem preveč subjektivno opisla.

Hvala za nasvet

Lennka

Praktično ves drugi del vašega vprašanja se ukvarjate s tem, ali ima mož drugo. Morda se bo tole prebralo provokativno, ampak res se sprašujem, zakaj je ob vsem prej napisanem za vas to splo še tako pomembno? Ni morda bolj pomembno tisto, kar ste napisali prej? Vajin odnos je čustveno mrtev in to že nekaj časa. Zase pravite, da tega nikakor ne morete sprejeti. Zakaj potem vztrajate v takem zakonu? Pa to vprašanje ne razumite v smislu, da vas spodbujam k ločitvi. Samo pogumno in globoko poglejte vase in si poskušajte odkrito odgovoriti, zakaj vztrajate v čustveno mrtvem odnosu, ki ga, po vaših besedah, ne morete sprejeti, ob tem pa ima vaš partner še afero z drugo žensko. Navidez je tako vztrajanje res povsem nerazumljivo, a vendar imate vi za to zelo močne in smiselne razloge. Ko boste prišli do njih, se vam bodo vsaj malo sprostile vezi, ki vas držijo v tako nezadovoljujočem odnosu. Morda boste takrat končno nehali biti potrpežljivi in razumevajoči tam, kjer tega od vas nikakor ni moč pričakovati. Morda boste takrat spoznali, da lahko živite in poskrbite zase tudi brez tega moškega in brez takega (praznega?) odnosa. Šele ko se bo to zgodilo, bo prišel trenutek odločitve za vajin zakon. Ko se bodo v vas zgodile te spremembe, bo mož postavljen pred jasno dilemo, ali se bo začel resno truditi za odnos in ga s tem tudi ohraniti, ali pa vas bo slej ko prej izgubil.

Spoštovana gospa, trenutno vajinega odnosa ni. Ne samo, da v njem ni čustev (čeprav so, a samo tista neprijetna!), predvsem v njem ni vašega moža. Zato se nehajte truditi, kot se vam je zapisalo, da bi »uredili to nesrečno (ne)čustveno področje«. V »zvezi« ste namreč ostali sami, sami ne morete nič urejati. Lahko samo poskrbite zase, za svoj razvoj, za odpravo lastnih težav. Čeprav navidez izgleda, kot da je za vse »kriv« vaš mož, imate namreč svoj delež pri vzdrževanju tako praznega odnosa. Istih stvari, ki si jih tako močno želite, se jih hkrati enako močno bojite. Seveda pa ta vaš »delež« prav v ničemer ne opravičuje moža, da je pobegnil v afero. To je izključno njegova zadeva. Dokler z njo ne zaključi, vidva nimata prav nobenih možnosti, da karkoli resnega naredita z vajinim odnosom. Lahko samo naprej preigravata boleče stvari. Na vas je, da se odločite, do kdaj boste v tem sodelovali. V vsakem primeru pa bi bilo škoda, da bi stopili s poti osebne rasti in študija. S tem ne bi čisto nič rešili v vajinem odnosu, samo še sebe bi izgubili. Glede na vašo gorečnost in izjemno vpletenost v razbolene odnose bi vam svetoval, da sami spet obiščete terapevta. Z njim boste lažje našli moč, jezo in odločnost, da moža postavite pred dejstvo, naj se odloči, česa si želi. Še prej pa boste ugotovili, če je vam sploh še do tega. Dokler ima mož afero pa verjetno nima posebnega smisla, da hodi tja z vami. Ko boste sami naredili zadosten korak naprej, pa se bo enkrat le moral odločiti. Če se bo sploh še imel priložnost o čem odločati.

V zvezi z afero pa bi vam priporočil, da si preberete s tem povezane teme na forumu. Eno od njih najdete na http://med.over.net/forum5/read.php?140,4876531,4966797#msg-4966797

Lepo vas pozdravljam

pozdravljeni,

Najlepša hvala za odgovor. Ker sem kar nekaj časa čakala nanj, se je vmes marsikaj zgodilo. Zazdelo se je, da se je moj mož resnično odločil zame. Sicer še vedno vztraja, da ni šlo za prevaro, da je bila le prijateljica za pogovor,… Pa komu mar?! Jaz sem se začela pošasi sestavljati, mu ponovno odprla dušo in srce, tako kot sva se dogovorila. Zmenila sva se, da si bova vzela čas za pogovore, če bo kakšen neprijeten, čuden občutek ali sum. Čeprav se mi moj mož v popolnosti ni mogel odpreti, sem se odločila, da tudi on rabi svoj čas in se trudila, da ne bi padali očitki z moje strani,češ, da ne more odpreti svoje duše…Mislila sem da greva pravo pot, počasi in težko, vendar z ljubeznijo….Potem pa… Zgodi se, da prosim moža, da mi pomaga, ker se je začelo obdobje izpitov. Pomaga v smislu, da me razbremeni gospodinjskih del. Prejšnji teden pa dobi klic direktorice iz svoje prve službe, da bi ga rabila za pomoč v soboto. Mož mi sicer reče, da ve, da imam izpite, ampak bi, če lahko, v soboto manjka in bo v nedeljo vse postoril. Ker vem, da še ni prerezal popkovino z svojo prvo službo, in da še vedno uživa v svojem bivšem delu, sem se strinjala, da ga gre. Ker sem vedela, da bo cel dan delal, sem v soboto vsa gospodinjska dela postorila, zato da moj mož ne bo v nedeljo imel praktično nič dela, razen priprave kosila in bo lahko užival ob gledanju formule in počival. A glej hudiča!!! V nedeljo zjutraj mi reče, da mu je bivša direktorica rekla da ga ne rabijo več, ampak da je on razmišljal in bi jim šel še pomagati neke zadeve zaključiti. Nisem mogla verjeti ali prav slišim?! Povem mu, da sva se zmenila da bo MENE razbremenil in da sem praktično že jaz v soboto vse postorila in da je na njemu le še priprava kosila in skrb za psa ter otroka. Ni me razumel… Obljubil je, da bo prišel ob pol dveh domov in bo vse postoril. Zgodi se, da njega ni in sama skuham kosilo, poskrbim za otroka in psa, seveda pa se odrečem učenju. Nekaj mi ni dalo miru in prvič v življenju pogledem v njegovo torbo.Najdem “laži”. Ko pride domov, se mi opraviči in reče, da ga lahko pošljem nekam. Nisem se želela kregati, mu to povem in mu povem svoje občutke. Povem mu tudi da sem pogledala v njegovo torbo. On znori, da nimam pravice biti jezna, da zakaj mu nisem rekla, da ne sme iti, da mora ostati doma, spet težke besede, kričanje,…In kako lahko stikam po njegovih stvareh. So to njegove in se me nič ne tičejo. In pravljica slabega meseca dni se sesuje v prah. Pravi da ne vzdrži več, da venomer nekaj zahtevam, da težko živi ob meni,…Spi v dnevni sobi. Nastopi njegov značilni molk. Zahteval je ločitev.
Jaz pa sem se spet sesula. Jokam cele noči, spati ne morem. Ne razumem. Ali je vse narobe zato, ker sem ga prosila, da me razbremeni ali zato, ker sem pogledala v njegovo torbo, ali zato, ker mogoče on nič ne čuti do mene, pa ve kako me je najlažje prizadeti.
Izpiti so pred vrati, učila se nisem. V 98% do sedaj je zmeraj poskrbel, da se nisem mogla temeljito pripravljati na izpite. Do sedaj mi je nekako uspelo (delam izpite za tretjiletnik), ampak sedaj sem brez moči. čisto na tleh…
Odločila sem se, da grem. Sama ne vem še kako, vendar takega življenja si res ne zaslužim. Mislim, da je to najbolje zame.

Bi vas pa vseeno prosila, čeprav vem da se moram sama dokončno odločiti, ali sem se prav odločila (mogoče samo kakšno spodbudno besedo).
Da boste vedeli, stara sem 35 let.

najlepša hvala

Pozdravljeni!
Muči me problem,kaj narediti,ko se partner več ne zmeni zate in mu je računalnik več,kot pa partneka.Jaz imam takšen problem.Sploh se več neznava pogovarjati odkar imamo internet.Imava tri otroke za katere moram sama poskerbeti,kajti ko pride iz službe,se vsede prvo za računalnik,potem še komaj gre jest,in tako do večera.Mene sploh več ne pogleda,kaj šele da bi bila intimna,morda enkrat na leto,pa še to moraš zjutraj,ko se zbudiva,ampak nimam sreče,ker se otroci zbudijo in je tako vsega konec.In občutek imam,da me vara,kajti na msn-ju je cel dan in si piše z neko žensko,ko jaz pridem zraven,takoj minira,da ja nebi videla.Nevem kaj naj naredim?Večkrat sem že hotela oditi,vendar so tu otroci,in si vedno premislim,vendar tako naprej ne gre.Rada bi tudi vedela,če pozna katera kakšno torijo,kako zvedeti,če me vara?Kajti zadnje dneve full hodi na pijače,kar prej ni počel.Prej gostilen sploh ni mogel videti,in je vedno pravičas prišel domov,zdaj pa hodi kdaj se mu je.Ppprrrrrooooossssssiiiiiiiimmm pomagajte,ker res nevem kaj naj naredim?!
Hvala že vnaprej!

lennka

Drži, da se morate odločiti sami. Pri tem morate poslušati samo sebe. Za vaše življenje gre. Nasveti in mnenja drugih so pri tem bolj odveč kot v pomoč. Ne spreglejte pa, da tudi če se nič ne odločite in nič ne storite, je to še vedno odločitev. In da se odločitve, če se izkažejo za napačne, običajno da še vedno dajo spremeniti. Časa, ko samo čakamo, pa nam ne povrne nihče več. Vzemite si čas, najdite si svoj mir. Ko boste v miru prišli v stik s sabo, naredite kar boste takrat čutili, da je za vas prav.

cmoček
Obema odgovoroma lennki nimam kaj dosti dodati. Samo prenesite jih na vaš primer. Otroci ne smejo biti izgovor, da ničesar ne ukrenete. Od take družine, s tako odsotnim očetom, namreč nimajo kaj dosti.

Lep pozdrav

cmoček

strinjam se z g. Izidorjem, ki je napisal, da otroci ne smejo biti izgovor. Mislim, da je problem v nama. Če se najina partnerja ne zmenita za naju in otroke, kaj hudiča je z nama narobe, da še vedno vztrajava v takem odnosu?!
kako vedeti, da vara?! Jaz sem ugotovila tako, da je začel skrivati mobitel in je kar naprej visel na računalniku in kadarkoli sem prišla mimo, je stran zaprl. Začel je hoditi v otrokovo sobo, se zaprl in tam visel na računalniku. Tudi zvečer nisva več hodila skupaj spat, ampak je on moral počakati do reklam ali da je konec filma, pa čeprav imava v spalnici tudi TV. to so bile stvari, ki jih ni nikoli prej delal. Pa kadarkoli sem želela, pogovarjati, je rekel, da je njemu tako kot je, čist uredu…Meni, pa če se še tako čudno sliši, je nek glas, občutek, govoril, da je v najinem odnosu tretja oseba. Za vse kar sem sumila se je kasneje izkazalo, da imam prav.
Konec koncev pa je mogoče bolje, da ne veš in da se nasloniš samo na to, v kakšnem odnosu sta. Jaz ko sem zvedela za drugo, sem se in se še seciram na drobne koščke z miljon zakaji in kako je to mogoče in kaj , zakaj…Poglej vase in se vprašaj, če je to kar imaš tisto kar si želiš. Vem da je težko. Tudi jaz še nisem zmožna kar oditi. ponoči ne spim, jokam, podnevi moram nekako zdržati. Borim se sama s sabo vsako minuto, medtem, ko moj uživa. Verjam pa, da bo prišel tudi moj trenutek sreče.

srečno

lennka, glede na svoje izkušnje, ti lahko povem le eno: tvoj mož si tvojega zakona NE želi reševati. Vse so le izgovori, ker se boji izsopiti iz vlaka ustaljenosti.

Obe dekleti: tudi če ni v igri druge ženske, je s takim odnosom nekaj narobe. Mislim, da tak odnos zahteva družinsko terapijo-če obstajajo želje po nadalnjem skupnem življenju. Če pa ne, kot je nakazala Lennka, pa… Joj, Lenka, ti si tako mlada… pa na drugih področjih uspešna, sposobna in finančno povsem samostojna… Vsa čast!
Prepričana sem, da ti bo brez “priveska” veliko bolje, samo pusti ga oditi iz svojih misli. Zaslužiš si srečo, ne išči je v čustvenem invalidu, ampak v sebi.
LP

nisem strokovnjak na področju zakonskega življenja ampak vam povem deklce,da jaz niti slučajno ne bi živel s partnerko ki bi se me samo en dan izogibala. mislim moje prisotnosti ob sebi. v takšni zvezi ni sreče in je nobeden terapevt ne bo najdel. bom po pravici povedal. moja soproga bi sigurno in sto procentno pobegnila od mene če bi ji namerno prikrajševal spolnost in druge nežnosti. pa ne eno leto ampak samo kakšen mesec.in tudi dal bi ji to za pravilno. izvzeto je stanje ko je človek bolan.
tako ,da moj nasvet je čimprej prekinit staro zvezo ,ki ni dobra. ne glede na krivca. ker življenje beži naprej in naenkrat se znajdeš star.
lep pozdrav

Lenka!

Ti boš ja izgorela od vseh vrst naporov.V zahvalo,pa še mož,ki nima kančka srca,če lahko tako rečem.
Mislim,da si na dobri poti,da se postaviš na svoje noge brez njega.Samo moči in poguma ti manjka,da začneš ukrepati v svojo korist. Po tvojem pisanju bi rekla,da se tvoj mož noče niti malo potruditi za vajin zakon.Njega zanimajo stvari izven doma.Njegove misli so drugje.Kje ne vem,morda ti bo kmalu popolnoma jasno,ko odkriješ še dodatne detajle in boš potem razumela zakaj takšen hlad in nezanimanje za vajino prihodnost.

upam si trditi,da boš nekoč bolj srečna brez njega,kot sedaj,ko ti izčrpava vso vitalno energijo.Te še veliko potrebuješ,da udejaniš svoje začrtane cilje.Vendar z njim ne bo šlo,ker ti tega v bistvu ne privošči.

Poskrbi zase in otroka.Otrok ti bo hvaležen!

jaz pa razumem tudi njega, ne samo tebe. Verjetno ima on svojo plat saj nisi napisala nič o tem, razen da ti je lagal (prikrival,skrival kakor želiš). vagaj dobro in slabo – očitno ni vse tako črno če še vedno ostajaš z njim.

Majda

p.s. vsem ostalim: dejmo bit pošteni do obeh strani(kolikor se da). Verjamem da je hudo tistemu ki je tu prosil za nasvet, pomoč vendar sta v zakonu vedno dva (vsaj)

Draga Lenka, mlada si, kot tudi jaz. Nisem želela abstinirati v zakonu in sem odšla. Zdaj sem srečna, vesela, zadovoljna,….. z novim partnerjem si gradiva novo življenje in uživava. Kljub temu, da sta najina partnerja nama nabijala slabo vest z otroci, itd,………

Lenka, če se imaš rada, se objemi in se vprašaj, kaj si v nadaljnjih 50ih letih življenja zaslužiš! Ljubezen, spoštovanje, razumevanje?

Držim pesti zate!

Draga Majda70. Moje mnenje: seveda sta v zakonu dva. Toda iz zgornjih postov dobro vidiš, da on izbegava, da ne želi kontakta, pogovora. In kaj ti potem pomaga, če sta v zakonu dva, ko si v bistvu le edini, ki ti je kaj do rešitve. Tisti, ki vara ponavadi ni zainteresiran za reševanje problemov z ženo in za reševnje zakona. Tisti je že zdavnaj šel svojo pot. Tisti stavek, da sta v zakonu dva, je za čisto drugo zgodbo, ne pa za varanja.

Majda70, res sem napisala svojo plat, in sem na koncu mojega razmišljana napisala, da upam, da nisem preveč subjektivna. kaj je njegova plat praktično ne vem, saj se nikoli ni želel pogovarjati. pogovor, če temu lahko rečem, se je razvil takrat, ko jaz nisem več zdržala “tihe maše” in sem mu težila, takrat pa tako ali tako ni bilo več učinka, ker se je v meni nabral bes, jeza in se nisva “pogovarjala” drugače kot to da sva si zmetala vse slabo naprej(jaz sem mu ne-čustva očitala). sem pa napisala, da je to NE ČUSTVO edina stvar, ki me moti in da sem to vsa leta zakona kompenzirala z vsemi plusi na drugi strani. sem pač človek, ki ne morem živeti brez čustev in brez seksa. v 16 letih skupnega življenja in moji starosti 35 let, pač ne zmorem brez čustev in si tega tudi ne zaslužim (moje mnejnje). napisala sem tudi, da se je najin odnos začel z lažjo zaradi druge ženske…
vem, da tudi on ni (bil)zadovoljen. sama sem opazila njegovo nezadovoljstvo takrat, ko je on izgubil službo, jaz pa sem začela poklicno kariero, posledično sem več zalužila, vpisala sem se na fakulteto, še vedno ostala mama otroku in gospodinja doma.
res pa je, da ko sem videla, da se noče pogovarjati o “problemu” ki ga imava vsa leta in ko se je zapr, tako da nisem mogla več do njega (po terapiji), sem mu nehala streči, ga spraševati kako je v službi, kako je preživel dan, kako mu lahko pomagam, kuhati kosilo, to kar mu je vedno največ pomenilo.in kaj sem dosegla?! našel si je… drugo. še danes vztraja, da je bila samo za pogovor.
Majda70, toliko, da boš vedela, da še vedno vztrajam v zakonu, ne glede na to, da me je ob njegovem “varanju” poniževal, mi govoril, da blodim, da ON težko živi, ker mu ne verjamem…
Zakaj ostajam ne vem, mogoče zaradi vseh plusov in samo enega minusa! sem pa naredila en korak. Ta je, da vse kar sem si želela in si še želim, pa mi z njim ni uspelo, si privoščim sama. Primer: vedno sem si želela plesati, pa je njemu bilo to brez veze. sedaj sem se odločila in vzela ure učenja plesa. ko sem mu povedala je bil besen, da sploh nisem razumela, zakaj tako ljubosumje… Rezultat – ZAČEL SE JE pogovarjati. in šele sedaj sva dosegla tisto dno, dno iz katerega je sedaj od naju odvisno, ali bova znala priplezati ven in nadaljevati pot kot dve duši, ki se dopolnjijeta.
Odločila pa sem se za eno stvar: ne bom mu več ustregla v vseh njegovih mogočih in nemogočih željah in ne bom ga več stregla od spredaj in zadaj. Jaz sem pomembna in začela sem se ceniti (njemu je uspelo, da nisem bila samozavestna, da se nisem cenila, da sem bila “nič”) – tega sedaj ne dopustim več!
veš, po toliko letih zanemarjanja, ko ne moreš priti blizu partnerju, ko poskušiš vse možne poti in tehnike in ko na koncu zveš, da ima drugo, zelo boli. mene še toliko bolj, ker sem ga vsa ta leta čakala, nisem iskala drugega, pa čeprav sem v treh letih seksala samo trinajst krat, prej pa sva bila intimna na vsake toliko, pa še to je bilo en kur…
nama bo uspelo?! Ne vem in se ne obremenjujem. Verjamem v zakon, verjamem, da lahko uspe.korak za korakom, dan za dnem, počasi, če bo (bova) sodelovala, nama bo uspelo.

Za lennko:

Imam partnerico, ki ima zgodbo podobno tvoji, razen varanja, pri njej je bilo v tem primeru bolestno ljubosumje. Ki je eksplodiralo takrat, ko je ona začela početi tisto, kar jo veseli (ples). Zato se je odselila, prenašala njegove izpade še cca. 1 leto, počela stvari, ki si jih je želela in šele zdaj se on zaveda, kaj je izgubil – vendar prepozno.

V takem odnosu prihodnosti ni. Določene poglede lahko tvojemu možu spremeni samo šok terapija. Sama sebe ubijaš v takem odnosu, zato rez. Saj veš, kaj pravijo: ni neumno ne zavedati se, neumno je kljub zavedanemu vztrajati.

Seveda se strinjam z vsemi vašimi pripombami na moje vrstice pa vendar še vedno menim da nismo kompetentni da dajemo nasvete kaj in kako narediti na osnovi mnenja samo ene strani.
Draga Lennka, prav je da si začela živeti tudi zase, vendar se moraš zavedati, da če bi rada svoj odnos s sedanjim (če je še) partnerjem gradila tako kot si napisala, ne smeš prehitevati (in ne pretiravati). Želim ti (vama?) vse dobro.

Majda
P.s.tudi sama sem šla čez nekaj podobnega zato se mi je zdelo da bi se morala vključit v tole “debato”. No, ne vem, mogoče bom še kaj pokukala da vidim kakšno reakcijo.

majda najprej tebi:
ŠE VEDNO SEM Z MOŽEM. nič ne prehitevam, nič ne pretiravam. če si dobro prebrala moj “krik” na pomoč, si razbrala, da je problem v tem, da ni želel nič povedati, zato tudi njegove plati ne poznam.
sem vedno trdila, in še vedno trdim, da je super človek (pa če se še tako čudno sliši), problem pa je, da je čustveno zavrt in se noče pogovarjati.

ko sama nisem več zdržala, sem pisala na forum, da slišim še eno strokovno mnenje (eno sem na terapiji) in pa kako moško “nestrokovno”, življensko mnenje, saj vem, da ženske drugače razmišljamo kot moški. seveda so tudi ženska mnenja dobrodošla.
sama si napisala, da si šla čez nekaj podobnega – bi lahko povedala kaj več?!

sedaj delam stvari, ki jih nikoli nisem, ker on tega ni želel ali pa njemu ni pasalo, da jih delava skupaj. je pa čudno, da sedaj ko uživam, je iz njega izbruhnilo ljubosumje (meni nerazumljivo). mogoče veš zakaj?!

hvala vsem za vaša mnenja, so mi dala za razmišljat, odločitev pa je tako ali tako moja.
vsak dan za mišjo ped se premikava in delava tako, DA SVA OBA V ODNOSU. on se sooča z ljubosumjem, jaz poskušam pozabiti, prebroditi. začel je govoriti, o svojih občutkih, kaj mu paše, kaj ne… tudi čustveno se odpira, pošasi, toliko kot trenutno čuti da lahko. kako se bo izšlo ne vem. odditi nisem mogla, pa čeprav sem napisala, da bom šla. čutim, da je “nekaj več”, nekaj več kar se ne da opisati.
MOGOČE BOM ČEZ ČAS NA TA FORUM LAHKO NAPISALA, DA NAMA JE USPELO. LEPO JE KDAJ SLIŠATI “ZGODBO” S SREČNIM KONCEM, KAJNE?!

lennka

Res ti želim, da bi se ti uresničil ta tvoj zadnji tiskani odstavek.
Če sem iskrena, glede na vse opisano je to enako misiji nemogočega (z mojega vidika seveda). Žal, preveč dejstev kaže v drugo smer.

Lennka, tudi jaz ti želim vse dobro in da bi vama uspelo. Meni ni. Po treh različnih terapijah, ki sva jih dala skozi, po vseh upanjih da bo šlo na bolje, je šlo le še navzdol. Če nekdo ne vidi problema, če ne čuti obžalovanja, če se ne želi spremeniti, potem je vse zaman. Meni je partner vse to sicer igral in se pretvarjal, da se bo spremenil. Jaz tepka sem mu pa leta in leta verjela. Terapevti mu niso verjeli in so mu ves čas govorili, da se jim zdi, da se še ni odločil za spremembo. In kako zelo prav so imeli! Imela sva že vložen ločitveni postopek pri notarju, pa se je odločil, da ga dava v mirovanje in poskusiva še enkrat. Vse je obljubil… Po mesecu in pol se je vse sesulo v prah. Zdaj je še huje, ker taki vzponi ti dajo nove moči in novega zagona in upanja, ko pa pride padec te pa sesuje vsakič bolj. Ne dovoli mu tega!

V tvoji zgodbi sem prepoznala najino, srčno upam, da se vajina konča srečneje. Vse dobro ti želim!

No Lennka, ljubosumje je do neke meje dokaz ljubezni (kje je ta meja, hmm, lahko se razpišem na dolgo in široko-na kratko pa je tam, dokler ne omejuje, povzroča bolečine itd….) od tam naprej pa nastane problem, ki ga je potrebno reševati skupaj, čeprav se to dogaja v glavi partnerja in je to težko premagat. No v mojem primeru se je pojavilo ljubosumje pri meni, čeprav je bil on tisti ki me je “varal”. Ni bilo klasičnega varanja ampak tisto (včasih še bolj hudo) ko se je zabaval sam v družbi in je kakšni ženski “sedel” v srce, on pa je s svojo prijaznostjo in zabavnostjo to samo še bolj spodbudil. Pa se je pojavil kakšen klic ali kaj podobnega, pa nikoli ni bilo “nič resnega”. Pa sem ga dobila nekajkrat na kakšni kavici (dobesedno) pa sva tudi to premagala, dokler mu ena le ni malo bolj zlezla pod koža. Pa sta se klicala, pa dobila na kakšni kavi. Po nekaj tednih pa sem le vprašala zakaj je postal nekam hladen in beseda je dala besedo in rompompom. No ko so se stvari malo pomirile, sva se vsedla in se pogovorila. In nama je uspelo, z večjimi ali manjšimi krizami.Zato sem ti to napisala, da ne obupaš prehitro.
Majda

p.s. Veš kaj, tudi tiste stvari so bile potem mnogo lepše in boljše, povrhu vsega pa še bolj pogoste