V družini imamo velike probleme. Predvsem so nastali, ker se s parterico ne strinjava glede vzgoje otrok (punca 10 in fant 12 let).

Sin pa ima težave z učenjem, drugače pa je odličen športnik in ima status športnika.Če sin prinese slabo oceno ( 3 ) moja partnerka ponori in začne kričati in ga zmerjati tako da odeva po stanovaju. Sin se začne jokati in naredi še manj za šolo.Če pa se vmešam med njiju sem potem jaz kriv da ima take ocene, da ga forsiram v šport – nogometu , ki je tako primitiven šport.

Hčerka se vedno bolj zapira vase in je zelo vzkipljiva. Ker je odlična učenka je deležna manjših napadov s strani mame. Jo pa napada in zmerja zaradi oseb higiene in reda v sobi.

Jaz sem za bolj demokratičen način vgoje in za pogovor. Parterka pa za trd način – samo red in discilina.Za to prihaja do vedno večjih prepirov med nama.Parterka je prišla do tega stanja da nas vse tri meče iz stanovanja ,ker je njen in ima nas zadosti , ker smo ji uničili življenje.

Vojko

Kričanje, napadanje in zmerjanje so NASILJE. Vaša partnerka je torej nasilna. Ne gre za red in disciplino, ampak za nasilje. Namenoma sem trikrat ponovil isto na različne načine. Ker želim, da bi se vam odprle oči. V vaši, kot tudi vsaki drugi družini, otroci niso noben problem. Problem je nasilje, ki vlada v vaši družini. Problem je vajina neenotnost glede vzgoje. Problem je vajin slab odnos s partnerko. Vaši partnerki noben ne uničuje življenja. Če že kdo, si ga uničuje sama sebi. Ob tem pa še svojim otrokom. Vi ji pa žal, sicer z najboljšimi nameni, pri tem pomagate. Kako? Tako, da puščate svoje otroke nezaščitene pred nasiljem, da ga dovoljujete, da ne znate ustaviti svoje partnerke. Če res želite postati oče v polnem pomenu besede, potem MORATE zaščiti svoje otroke. Oče to enostavno mora! Vaš prispevek k slabemu vzdušju v družini je ravno ta, da ne zmorete po očetovsko narediti reda in dati občutka varnosti. Verjamem, da to poskušate, a vam ne uspeva. Verjetno ste tudi sami imeli zelo dominantno mamo in odsotnega ali neodločnega očeta. Zelo verjetno ste tudi sami odraščali v nasilni družini in ste se odločili, da vaša ne bo taka. Če je tako, potem ste v sebi skupaj z nasiljem zatrli tudi jezo in odločnost. Prvo je v redu, ostalo ne. Brez jeze in odločnosti ne boste zmogli svojih očetovskih dolžnosti. Ena od njih je, da ustavite partnerko v njenem nasilju. Če morate izbirate med odnosom do otrok in partnerke, ste po naravi dolžni, da se odločite za otroke. Otroci so poleg vas edine osebe na tem svetu za katere ste dolžni poskrbeti. Partnerka ne spada mednje, vajin odnos je svobodna odločitev, vse v njem je stvar vajinega dogovora. Iz vašega kratkega vprašanja bi se dalo razbrati, da iz strahu pred partnerko, pred tem da vas zapusti (vrže iz stanovanja), puščate otroke na cedilu. Ne gre torej za reševanje družine, ki jo po mojem mnenju brez potrebe dajete na prvo mesto. Če že, potem gre za reševanje otrok. Dober oče lahko postanete sami, za to ne potrebujete nikogar. Zato je to vaša jasna naloga in če je ne izvršite, potem je to samo vaša odgovornost. Družine pa ne morete rešiti sami, zato potrebujete tudi sodelovanje partnerke. Ali se bo ta zavedla svojih problemov in ali se jih bo lotila, ne vem. Za vas je bolj pomembno, da se lotite svojih. S popuščanjem in neodločnostjo pa zagotovo ne boste storili čisto nič dobrega zase, svoje otroke in tudi družino. Če ne boste zmogli sami, ne oklevajte in si poiščite pomoč družinskega terapevta. Seveda bi bilo zelo koristno, če bi se vam pridružila tudi partnerka. A če se ne bo, se zavedajte, da pomoč potrebujete tudi sami. Enkrat morate najti svojo izgubljeno jezo in odločnost, se naučiti postaviti zase. Šele potem se boste lahko postavili tudi za svoje otroke.

Lepo vas pozdravljam