odšel si daleč…..
Danes sem izvedela in ne morem priti k sebi.Človeka,ki sem ga ljubila pomenil mi je vse bila sva kot eno,z njim sem spoznala pravo ljubezen…..Danes pa se mi podira svet,ne morem priti k sebi čakam njegov klic pa nič vsaj sms pa tudi tega ne dobim še vedno upam dragi moj,da je to potegavščina,da ni res…..
Kako naj sprejmem,da te več ne bom videla,da te enostavno ni več tukaj,ne morem jokam jokam kot dež v prsih me stiska….Pridi prosim nazaj prerano je,da bi odšel star 39 let…Ne dojamem,da te več ni pogrešam te tvoj glas vse joj kako to boli,zakaj je tako hudo,da nas zapustijo tiste,ki tako ljubimo zakaj mi ga je Bog vzel?Kako ste čutili tisti katerim se vam je kaj podobnega zgodilo?Prosila bi vas za nasvet.
Pozdravljena…
Moje iskreno sožalje…
Vem,kako se počutiš…
Moja ljubezen je odšla en mesec nazaj,star šele 32 let…
Pravijo,da mora miniti eno leto,da se obrnejo vsi letni časi,da je potem lažje.Verjetno je res,da čas celi rane…Vsak letni čas nekaj prinese,kar sta prej počela skupaj,potem moraš pa sam…
Če želiš,mi piši na:[email protected]
A joj klara,upam,da bo res tako ampak nikoli moje življenje ne bo takšno več kot prej kot,da je umrlo del mene.Ne dojamem še prav.Tudi tebi iskreno sožalje ob izgubi še tako mladega moškega a joj…Tolažim se edino s tem,da mu je zgoraj lepše in,da je nekje tukaj blizu mene.
Ali so naši dragi blizu nas?Ve kdo mogoče?
Zelo blizu nas draga oseba, ki je morala se ločiti od tega sveta in iti nazaj Domov….Vidijo nas in ni jim lahko, če trpimo, se trpinčimo, zapadamo v slabo voljo, ko se jih spomnimo, tako radi bi nam kaj sporočili, a ne morejo direktno, pa preko drugih dogodkov, ki se jih zavedamo šele kasneje, ker jih ne zmoremo videti tisti čas, ker je zamegljen um in duša zaradi šoka in žalosti, a čez čas pa verjamem, da bo lažje, kljub vsemu in da se imajo lepo in ne želijo, da mi trpimo zaradi njih, ker jih ni več z nami, ampak verjamem, da želijo, da živimo z toplim in ljubeznivim spominom na njih in da so v srcu vedno in povsod z nami v prijetnem spominu in da je tako moralo biti…….
Odšli so daleč, a so zelo blizu nas…nekateri živi pa so blizu nas, pa so zelo daleč…
Kljub vsemu kar je prineslo Življenje in še Bo, želim mir in dobro.
Anja
Moje iskreno sožalje. Znani so mi tvoji občutki, tvoje misli, tvoja žalost.
Ostala sem sama z dvema otrokoma septembra lani. Do novega leta je bilo najhuje. Strinjam se s Klaro, da je prvo leto najtežje. Veliko nas je takšnih, katere so zapustili naši ljubljeni.
Sama sem pisala pod Pogrešamo ga.
Naj te tolaži misel, da je s tabo, v tvojih mislih in srcu.
Draga moja, iskreno sožalje tudi iz moje strani. Vem kako boli in žal mi je ker vem, da bo bolelo še bolj.
Tudi sama sem izgubila ljubezen svojega življenja, pred 2,5 leta je odšel pri rosnih 25 letih.
Mogoče čas celi rane, zaceli pa jih ne. Ostali so ti spomini, teh ti nobeden ne more vzeti. Jaz živim od spominov in so edina stvar, ki me drži pokonci.
Bodi močna in ne pozabi, naši najdražji nas niso zapustili, tam nekje nas čakajo, da se zopet srečamo.
Moje iskreno sožalje.
Zberi pogum za nov dan, čeprav tega poguma sploh včasih ne moreš najti, vendar ga potrebuješ, da spet greš naprej. Bolečina pride vate, in noče iti proč, pravijo da le ta potrebuje čas. Mogoče je lahko pisati, vse to sem doživel pred desetmi meseci, ko je umrl moj oče.
Pravijo, da čas celi rane… le koliko ga mora preteči, da ostanejo je brazgotinice…
Pozdravljena,
poznam ta občutek in vem kako je hudo. Naslednji mesec bo eno leto odkar sem tudi jaz izgubila mojega ljubljenega moža. Na trenutke je res zelo zelo težko. Sama sem z dvema otrokoma, ki bosta letos stara 12 in 9 let. Pred 14. dnevi smo pokopali še enega njegovega kolega, starega 32 let. Grozno…
Ko bereš ta forum kar ne moreš verjeti, koliko nas je takih mladih, ki ostanemo sami. Koliko pa jih je še, ki tega foruma ne poznajo in ne berejo.
Tile deževni dnevi so najhujši, depresivni do konca.
Živim za moja otroka, ki sta prava sončka. Seveda pa ne pozabim tudi nase. To je bistvo in to svetujem tudi vam. Ne smete se zapreti med štiri stene, pojdite ven v naravo, to zelo pomaga.
Kako zelo močno čutim s tabo.
Tudi meni je umrl moj najdražji, moja ljubezen……kaj naj ti rečem…en velik objem ….jaz še zmeraj jočem, kadar govorim o njem (kadar se ga spominjam v samoti, se spominjam samo lepih reči, pa čeprav boli….kako zelo boli), pa čeprav bo kmalu minilo dve leti…..bolečina postane s časom znosna…. kadar se ga spomniš, se takoj spomni kakšnega srečnega dogodka v zvezi z njim….ne predajaj se samopomilovanju….sprejmi kar se je zgodilo, pa če je še tako hudo…….
Moje misli so s tabo.
WW
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Ni večje bolečine,
kot v dneh žalosti
nositi v srcu
srečnih dni spomine.
Iskreno sožalje. Pravzaprav je naše dojemanje tako življenja kot smrti zelo omejeno. Menim, da so tudi tako težke izgube učna ura, Sprejeti kar se spremeniti ne da in dejstva spremeniti v notranjo moč in spoznanje. Čas je tu veliki zaveznik a človek se v težkih trenutkih ne sme prepustiti samopomilovanju. Meni je pomagala ta zavest, da bo enkrat lažje in da moram skozi obdobje žalovanja, kakorkoli težko že je, ljubljeno osebo pa ponotranjiti; v mojem srcu je mesto kjer bo vedno prebivala. Ona je jaz, jaz sem ona. Združeni-za vedno. Prišel bo trenutek, ko bo življenje ponovno slavilo in spomin nanjo bo plemenitil krhko lupina tega kar se imenuje jaz. To lahko naredimo-odnesemo dobro seme s seboj!!
Iz srca vam želim mir in vse dobro
Slučajno sem zašla na ta forum in ugotovila, da nas je res ogromno ki smo ostale same brez svojih dragih.Tudi meni je oktobra minilo leto dni odkar sem ostala brez moža, otroka sta stara 12,5 let in 8,5 bilo je hudo in je še, najhuje je bilo po enem letu ko me je psihično popolnoma povozilo, zdaj pa se spet postavljam na noge.Je pa pri meni še ta težva da živim skupaj s taščo ki je že v letih in so še z njo problemi.