srce se mi trga ob mamini bolečini.

Odvisno od starosti otrok. Za vse, ne glede, na starost pa je ena trditev:
Otrok potrebuje zagotovilo, da ni kriv smrti svojega bratca oz.sestrice, da ga ima družina brezpogojno rada in vedeti mora kaj se v družini dogaja, seveda ob upoštevanju njegove starosti.Dobiti mora zagotovilo, da ne bosta mami in oči večno žalostna …
Obstaja kar nekaj literature ( kmalu pa bo na tržišču tudi slikanica: “Ko bratca, sestrice ni več )

Vsi smo prizadeti ob dejstvu, da nam je umrl otrok. Ne verjamemo, ne vemo kako se obnašati, smo v šoku, najraje bi umrli, ne želimo več živeti… Pridemo domov … čaka nas še težka naloga; kako povedati otroku, ki nas čaka doma, da dojenčka ne bo, da sestrice ali bratca ne bo? Kako mu povedati kje je, zakaj ga ni, kaj se je zgodilo????
Največkrat ne vemo kaj narediti. Ker sami ne verjamemo, da malčka ni več, ker sami ne moremo izgovoriti besede, da je umrl .. kako naj potem to povemo otroku??? In tukaj starši velikokrat odpovemo … postavljeni smo pred dejstvo. Nimamo časa brskati po litreraturi – kaj otroku povedati, kako predstaviti… in takrat nevede, naredimo v dobri veri kakšno napako… izrečemo neprimerno besedo, ne pustimo sebi ,da bi nas otrok videl jokati, ne pustimo mu na pogreb, ne razlagamo mu kaj se dogaja….. pa vendar, kako otroci dobro čutijo, da se dogaja nekaj hudega in ob tem, ko jim ne povemo je njihova stiska še toliko hujša. Saj vedo, da je nekaj narobe pa jim nihče ne pove kaj … Izgubijo varnost, ki pa je še kako pomembna.
Vendar … na napakah se učimo. In kakšno stvar bolje opravimo, drugo manj. Ampak še vedno ni nič zamujeno. Še vedno se lahko odkrito pogovorimo z otrokom ( seveda njegovi starosti primerno ) kasneje, ko se že sami umirimo in smo sposobni razmišljati.

Prav je, da otroku izrazimo kaj se želimo ob svoji žalosti, kaj nam takrat pomaga.S tem ga ne posiljujemo, dajemo pa mu občutek, da je pomemben, da nas lahko s kakšno svojo pozornostjo vsaj za kratek čas razveseli.

TO je čas, ko se moramo prepustiti žalosti in žalovati za umrlim otrokom hkrati pa biti na razpolago otrokom, ki so ostali in nas še kako potrebujejo. Zelo dobro dene podpora bližnjih, če jo imamo.

Gd, ne vem koliko si stara, predvidevam, da si starejša.Vem, da ti je hudo ob mamici, ki je žalostna.Vem, da ji želiš pomagati a žal bo morala sama skozi to bolečino.
Mami ne pričakuje od tebe velikih besed. Teh je sigurno slišala že dovolj.POtrebuje mogoče samo tvoj objem. Ne boj se solzic tvoje mame kajti tudi te so potrebne. Vprašaj jo, kaj si želi.Vprašaj jo kako ji lahko pomagaš.Mogoče ji napišeš pismo… Enostavno bodi samo ob njej kadar to začutiš in dovoli si tudi svobode in smeha.Vse je del žalovanja.Ne samo jok. In zavedaj se, da ne bo večno tako hudo.Tudi to obdobje bo minilo, žalost se bo umaknila in mami se bo znova znala nasmejati in biti ob tebi.
Ob mamini žalosti pa verjetno nosiš tudi svojo žalost.In tudi tej moraš dovoliti, da pride ven.

če želiš še kakšen odgovor, kakšen namig, napiši malce več.

Vse dobro in veliko moči tebi in tvoji družini,