moj 5,5 letni fantek, ki je sicer razvojno na stopnji cca 12 mesecev, se je v zadnjem času (1 mesec) zelo spremenil: kadar ni pri meni (je v dnevnem varstvu v zavodu, ali pa pri očetu) je jokav, razdržljiv, joka se tako, da ga ne morejo potolažit…sprva sem mislila, da ga bolijo zobje, ker je zdrav, ni razloga, da bi bil tak zaradi bolezni…..skratka obup.

Zanima me, ali je to nekakšna faza nevezanosti na mamo….boljše zavedanje….kam lahko to uvrstimo? Kako bi psihologi to razložili?

Upam, da je to prehodnega značaja?

Najina ljubezen,

lahko je prehodno, lahko gre za kakšen fizični vzrok, lahko pa mu preprosto kaj ne paše. Potrebno je nekako ugotoviti, kaj ga “teži”.
Pa lahko gre za nekaj čisto malenkostnega, na kar niti nismo pozorni (npr. nova vzgojiteljica, hrana…)
Bom pa na vaše vprašanje opozorila še Francko.

Spoštovani

Verjamem, da vam ni lahko, ko ob jokavem, nemirnem otroku ne veste
več, kaj narediti, da bi se potolažil in umiril. Še posebej, ker to že
traja dlje časa.
Res je, kot je že napisala Petra, razlogov je lahko zelo veliko.
Meni se zdi najpomembnejše, da se pogovorite z otrokovo vzgojiteljico
v dnevnem varstvu. Kako dolgo pa traja, da ga potolažijo, s čim, kako
reagira ko pridete ponj, s ćim se rad ukvarja, kdaj je zadovoljen (po
hranjenju, ob poslušanju glasbe, na sprehodu, ob določeni osebi …).
Ne vem, koliko časa je vaš fant v varstvu – ali že od začetka šol. leta?
Ali je tako reagiral ob začetku vključitve v varstvo ali sedaj prvič.
Se je kaj med tem spremenilo. Mogoče ste v prvem obdobju hodili ponj
bolj zgodaj.
Skratka, premislite katere spremembe v ritmu življenja bi lahko
vplivale na spremembo v njegovem vedenju ali pa poskusite ugotoviti
(pogovor z vzgojiteljico)kaj se je spremenilo v varstvu. Če ne najdete
morebitnega razloga je seveda lahko razlog v tem, da vaš fant vsebolj
moÄ�no in kot neprijetno doĹživlja vajino loÄ�itev, se na to ločenost
težko prilagaja in skozi opisana vedenja izraža svoje nezadovoljstvo
oz. nestinjanje (seveda ob izključitvi kakšnega zdravstvenega razloga).

Če želite mi po vaših ugotovitvah (pogovor z vzgojiteljico, lastno
premišjevanje, pogovor z očetom otroka) zapišite še kaj.

Ker vam odgovarjam bolj pozno, je mogoče zadnji pomladni teden že sam
prinesel kakšno spremembo. Vesela bom, če mi boste sporočili tudi to.

Vse dobro.
Francka

Pozdravljeni,

Hvala za odgovor. Vsekakor smo tuhtali in razmišljali in opazovali:)) ter prošli do sledečega zaključka šele ta vikend:

otrok je v tem varstvu že skoraj 2 leti….zdravstevene težave smo izključili, sprememb v načinu življenja, ritmu, tudi ni bilo in obnašanje se je v tem času nekako nadaljevalo. Ker z očetom ne živiva skupaj, sva lahko vsak posebej opazovala kaj se dogaja in pogovarjali smo se tudi z vzgojiteljicami:

Ko se zbudi – po opoldanskem spanju ali pa včasih tudi zjutraj (če drugi še spimo), je zelo jokav, med hranjenjem je priden, potem pa zopet solze….zadnjič sem ga videla, da se je prav užaljeno žalostno vsedel na kolena (ko se je zbudil) inj jokal dokler nisem prišla do njega, ga malo nosila okoli, nato pa se je pomiril. Moj občutek je, da je prišlo do nekega preskoka v obnašanju, neke faze v razvoju, ki jo mi bolj počasi dojemamo, ker otrok ne govori in lahko samo ugibamo….:)

Pa še to, ko ga pridem iskat , je vesel in zadovoljen, ter neha jokati (če je ravno v tej fazi).

Spostovani.

Iz vasih dodatnih informacij je sklepati, da gre resnicno za otrokov razvojni napredek. Postal
je nekoliko bolj zahteven, izraza pa tudi nekatere svoje lastnosti. Rekla bi, da si zeli druzbe,
da ne zeli biti sam, da potrebuje “partnerja” za igro ali komunikacijo. Ne pogovarja se se,
lahko pa kaj skupaj ustvarjate. Morebiti zeli predvsem poslusati vas glas, vase
pripovedovanje …
Mogoce bi vas opozorila le na to past v katero se boste mimogrede ujeli – ne nosite ga prevec, mogoce ga vzamete k sebi, si ga posadite v narocje, si najdeta polozaj, ko kaj skupaj gledata, vleceta kaksne crte ali meckata ali zlagata … Le nosenje me vedno znova skrbi.
Dokler je se otrok lazji, se to gre, potem pa to navado zelo tezko opusca (ko ga vi ne boste mogli vec tolaziti, miriti na ta nacin).
Pravzaprav je otrokova reakcija (zahtevnosti) lahko razveseljiva. Pove, da opaza stvari ob sebi, da zaznava kaj mu manjka, da zahteva nekaj, le drugega nacina kot jok ta trenutek se nima. Spodbujajte ga, ponujajte mu stvari za katere menite, da si jih mogoce zeli, sprasujte ga in opazujte njegove reakcije, pa bo zagotovo hitro zadovoljen in bolje razpolozen.
zelim vam lepe praznike in vse dobro.
Francka