spoštovani

povsem potrpežljivo čakam na vaš odgovor, ker pa sem zadnjič zelo na hitrico pisala, bi rada še nekaj razlag dodala, pa da ne bom zopet potem na vaš odgovor postavljala naknadnih vprašanj.

pisala sem vam o našem nepsrejemanju, skoraj sovraštvu s taščo (predvsem z njo, pa tudi s celotno družino). ta vikend sem bila še nad svojimi odzivi presenečena. prvič se je zgodilo, da je tamalo, torej 1.5letno punčko sama odpeljala malo vem za slabi 2 urici. ko je prišla na vrata, je bila povsem nestrpna,čeprav je morala tamala še jesti plus se previti. ko je s tamalo odšla, je meni blazno začelo srce utripati,začela sem jokati in zapopadel me je nenormalen strah, kaj če jaz umrem,preden moja hčerka odraste,tamala pa bo imela takšne ženske,kot je moja tašča,za zgled.ženske, kot je ona,in partnerjeva sestra,torej njena hčerka,so zelo omejene v svojem razmišljanju,pogledu na svet,čustveno hladne,navzven izredno ostre,ena do druge tudi odrezave,navznoter pa uboge,nesamozavestne,nesrčne,čustev ne poznajo,samo pomilovanje.

mozgam in brskam po sebi in skušam ugotoviti,zakaj hudiča me te stvari tako motijo,saj ima pravzaprav vsak otrok pravico do starih staršev. jezna sem nase,ker ne znam ustaviti navala svojih čustev,ko se te osebe pojavijo na naših vratih.vse te strahove in občutke sem povedala svopjemu partnerju. da me boli ker so bile v nosečnosti take do mene,da me je strah da bi bila tamala preveč pod njenim vplivom (tega me je grozno strah),da me spreleti srh ob takšnih ženskah,ki,kadar pridejo na obisk,gledajo,kako imamo počiščeno stanovanje)…dal mi je vedeti da me razume,hkrati pa čutim,da njega to tudi zelo boli,rabžvno zato pa trpim tudi jatžz,ker vem da ga z vsem tem prizadanem in ne želim da to tako nažira najino zvezo. bojim se vikendov,ko pričakujejo,da bodo dobili vnukinjo (ob tem da odgovornosti pa ne bi nobene prevzemali odgovornosti)

kako naj presežem svoja čustva,da ne bodo nažirala mene in mojega odnosa z mojijm partnerjem?

hvala

Spoštovana breskvica4,

hudo vam mora biti, ko takole trpite zavoljo tesnobe, pa občutka nasilja s strani tašče, ki vas očtino ne upošteva ne kot mamo ne kot žensko. Vendar poskusite s temi občutki zdržati in o njih spregovoriti s taščo, ko boste pomirjeni (če je to sploh izvedljivo). Strah, da bo hči ostala brez vas, ob napačnih vzorih, itn., je odveč. Stari starši nikoli nimajo takega vpliva na razvoj otroka kot se to zdi. Točno se ve, kdo je mama in kdo oče – dve temeljni figuri otrokovega sveta. Ve in čuti, da je babi samo babi, dedek le dedek. Res pa je, da če že od samega rojstva naprej, ni zaupanja v stare starše z vaše strani, je o tem potrebno spregovoriti in ne pometati pod preprogo. Biti zaskrbljen za otroka je normalno starševstvo, živeti v grozi, da se mu bo nekaj hudega zgodilo, ne da bi za to obstajala resna objektivna grožnja, pa je simptomatično. Vendar to ne pomeni, da je z vami nekaj narobe, ravno obratno, občutki so normalni in za vas resnični, le bolečina je ob tem nevzdržna in potrebno je poskrbeti zase, da se lahko umirite.

Zato je o tesnobah, občutkih prevaranosti, izigranosti, ignorance in celo sovraštva potrebno čimprej spregovoriti s partnerjem oz. z nekom, kjer čutite sprejem, varnost, da vas lahko ta oseba posluša brez obtoževanja, ingorance, zniževanja pomena ali resnosti, pokroviteljstva.

Namreč, neka katastrofalna pričakovanja, ki vas preplavljajo ob odsotnosti otroka, je posledica totalnega nezaupanja v ljudi in vam je to morda tudi znano že iz zgodnjega otroštva. Kako vam je bilo ob vaši mami, koliko ste se počutili varno ob njej, v družini? Kaj je bilo za vas tako ogrožajoče in nevarno, pa vas takrat ni nihče zaščitil, vas umiril (lahko da se je zgolj vaša mama nenehno nečesa bala in ste to vzdušje ob njej ponotranjila, ker vas je to zasedalo – če je temu tako, se pogovorite o tem z mamo oz. z nekom, ki je mamo poznal). Če pa gre za dogodek in se ne morete spomniti kaj takega je bilo, nič hudega. Bo prišlo s časom, važno je, da se o tem pogovarjate v ljubečem in spoštljivem odnosu, da se lahko umirite in potem prevzamete odgovornost za razpoloženje. Sicer bo tudi vaš otrok čutil in ponotranjil nemir, ki pa ne bo vedel kam z njim oz. kako se umiriti, pa tudi vi mu ne morete naproti vse dokler sebe najprej ne umirite in poskrbite zase.

Druga stvar je, da pišete o slabih izkušnjah iz časa nosečnosti. Ker z njimi nisem seznanjen, o tem ne morem govoriti. Je pa čutiti, da so tam nerazrešeni odnosi in neizgovorjene ter nenaslovljene bolečine. Partner vam je lahko (in bi moral biti) najboljša opora v tej stiski, saj je aktivno vključen v vse to kot oče, partner in sin vaše tašče, tako da je hkrati odgovoren za funkcioniranje teh načetih odnosov. Nenazadnje se lahko iskreno in odgovorno pogovori z materjo o vsem, kar se vam dogaja ter zaščiti otroke in vas s tem, da nezlorabljajoče in nevsiljivo postavlja (zlasti čustvene) meje. Drugo je – predpostavljam – če ga je tega strah oz. da na nek način v bistvu ščiti in dopušča te nespoštljive in nedopustne odnose do vas in vaše družine, potem je še toliko bolj odgovoren, da nekaj stori, da se to USTAVI. Zakonski in starševski odnosi so intimni in sveti, zato se jih mora primerno ščititi in za njihovo varnost in nedotakljivost garati celo življenje. Tretji tu ne sme imeti vstopa vanje brez dovoljenja staršev. Onadva sta “alfa in omega” družinskih vezi in vsako njuno željo, predlog ali odločitev je potrebno jemati zares.

Želim vam poguma, vztrajnosti in veliko odločnosti!