Oj

Sem našla že kr nekaj tem povezanih z mojo, ampak bom vseeno napisala, kaj me teži. Stvari probam razrešit pre sebi že dalj časa in mi kratko malo zmanjkuje energije in… potrebujem malo optimizma in podpore.

Na kratko. Stara sem 23 let in študiram v Ljubljani. Šla sem že skozi fazo “zapiranja vase”, samomorilnosti in motnje hranjenja in nekako vedno našla neko upanje, da bi pa mogoče lahko bili odnosi v družini drugačni, boljš. Pri nas se ne pogovarjamo o nas samih, o čustvih (pozitivnih ali negativnih).. sčasoma sem prišla do ugotovitve, da se vsako nakazano izražanje sebe uniči, je posmehovano, kot da bi nekaj ogrožalo. To je iz strani staršev. Opažam, da je starejša sestra enaka, za mlajšega brata še mam nekaj upanja, zato v kakih “prepirih” (tak jim sploh ne moreš reči, ker so bolj izmenjava dveh stavkov in potem se starša kr umakneta, tudi, če sta jezna ali razočarana, prav nobenih čustev ne znata izražat!) postavim na njegovo stran in poskušam prevajat njegove stavke v njima razumljiv jezik. Ničesar ne razumeta. Sta popolnoma apatična, še posebej mama. No, oče je malo bolj sposoben, ampak še vseeno večinoma ne reagira. Če pa že (ko si to lahko privošči, se pravi ko tema ni tako ogrožujoča) pa reagira s posmehom. Ni prijetno, ko se kdo norčuje it tvojih čustev, po tem, ko si potreboval 10 let in svetovanje, da si zbral pogum, da jih poveš na glas.
Kakor koli. Po dveh letih “zdravega prehranjevanja” me je spreletelo, da sem vseeno odgovorna za sebe, da zdaj sem pa že dovolj stara, da se ne morem več izgovarjat na nesposobnost staršev in, da če se hočem rešit, se bom mogla sama. In sem poiskala pomoč. Tudi zato, ker mi je pritisk naraščal. Počutila sem se verjetno podobno kot kak mladostnik, ki začne malo streljat okoli, ker ima občutek, da ga nihče ne posluša, da govori steni. No, sicer bi pri meni to verjetno zgledalo kot dretje, ampak sem predvidela, da ne bi bilo taktično. V glavnem prišla sem do tega, da sem staršem povedala, da imam težavo in da hodim na terapije. in kaj sta nardila? oče se je malo bolj začel zanimati za to, kaj se mi dogaja, mislim, da se mu je celo malo posvetlo, kako resna bi lahko bila situacija, mama pa nič. NIČ! samo sedela je tam.
sprašujem se, če me ima sploh kaj rada (ne, tega si ne povemo in ne, ne objemamo se, razen, koje glih rojstni dan, pa še to “uradno”). ko sem jo prosila, da mi pomaga pri hrani in da naj pač nekam skrije vse priboljške za čez vikend, ko pridem domov, se ji je to zdelo smešno in seveda tega ni storila.

po vsem tem sem samo še bolj razočarana, zdaj nimam več hrane, da bi se vanjo umikala in se umikam v spance. ogromno spim, motivacija za faks mi je neznansko upadla, ničesar ne delam! imam ogromno prostočasnih aktivnosti, ki jih ukinjam eno za drugo, ker enostavno nimam motivacije, ne vidim smisla.

vrtim se v krogu. na dva tedna hodim domov, kjer je kot druga dimenzija, vse pride nazaj, ves pesimizem, vsi spomini in nič se ne spremeni. na koncu vikenda sem že čisto na dnu, spakiram in si obljubim, da naslednjič pa RES ne pridem nazaj že po dveh tednih, da tokrat bom pa RES zdržala vsaj en mesec… prvi teden je kr kul, optimizem se mi povrne in spet se mi zdi možno, da mogoče, bi se pa lahko malo spremenili, po dveh tednih se že prepričam, da tokrat pa bom moča in ugotovim, da pravzaprav pogrešam dom, da je tak “mirno”, da mi bo celo koristilo! in grem domov, kjer se vse znova ponovi in jaz sem spet na dnu.

Zelo mi je težko sprejeti možnosti, da ne morem spremeniti staršev. Že tako se počutim sama, kaj bom pa brez družine? Lahko kar izginem v niču ljubezni. Ves čas mi gre na jok, ves čas sem nesrečna.

Kaj naj naredim, da bom lažje sprejela situacijo, takšno kot je? Od kod naj zberem moč, da naslednjič ne bom šla domov po dveh tednih?
Kaj naj naredim?

hvala

Lepo pozdravljeni!

Hrepeneneti po domu, mami, objemu, njeni ljubezni, vse to je naravno in vsak otrok strmi k zadovoljitvi teh potreb. Z leti se ljudje vdajo, si ustvarijo svoje družine in vso upanje po tem, da te bo mama enkrat končno objela potone. Težko je živeti s temi hrepenenji, še težje je sprejeti, da imaš mamo, ki te je nezmožna začutiti in narediti korak s teboj v tvoj svet. In zaradi upanja, da se bo mama enkrat pa morda le prebudila, hodite domov in čakate na njen objem. Saj je vendar mama in nad mamo ne zmoreš obupati, v njo otrok vedno verjame.

Vaše pismo zelo nazorno pokaže bolečino otroške neslišanosti in zavrženosti. Koliko otrok išče in hrepeni, upa in čaka, hodi domov in še vedno verjame, da bo mama enkrat postala mama. In kaj vse ste resnično naredili, da bi se ta mama prebudila, šli ste domov, povedali vse svoje težave s hrano, rekli ste celo, da obiskujete terapijo in ob tem upali, da bosta le začutila, kako resne so stvari, kako težko vam je preživeti dan.

Vztrajajte na terapiji, počasi se vam bodo odpirale vedno globlje stvari, ki resnično niso preproste, vendar je vredno, da jih prečutite, saj bo prišel trenutek, ko boste svoje starše doživeli drugače, brez bolečine. Počasi boste razmejili, da je bolečina, ki jo čutite doma, stiska in osamljenost, ki se vam ob mami prebuja resnično njena. TO je njen svet, ki je tako močno blokiran, da ga nosite vi. Vi čutite vso njeno osamljenost, zavrženost in bolečino. Vendar je to v fazi, v kateri ste, zelo težko razmejiti. Če čutite, da je doma prehudo, si vzemite malo časa zase in v tem obdobju bolj poredko obiskujte starše. Sedaj ste stari 23 let, starša sta dala, kolikor sta zmogla, od tukaj naprej morate sami. Terapija pa vam bo pomagala, da boste počasi našli besede, ki jih boste izgovorili doma in vam bo zato lažje živeti in graditi odnose v življenju.

Vse dobro v prihodnje, pa srečno.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
030/333-009
[email protected]

Ko sem prebrala tvoj post, so se mi spomini na ta leta obudili.Ko sem se vesela čimprej vsak vikend vrnila iz Ljubljane mi je mama rekla: Kaj si že doma? Vse mi je dol padlo.Ta leta so mi bila, namesto najlepša, najbolj mučna v življenju, dokler se nisem čustveno vsaj nekoliko distancirala.
Ti si zelo pametna in pogumna, da si sama tako trezno pričela reševati težave hranjenja, ki so najbrž posledica teh odnosov. Sama si tudi dognala kje se počutiš slabo in nerazumljeno. Poslušaj svoje telo in občutke ter zaključi s terapijo in ne dovoli nikomur, da ti kvari tvojo mladost.

“Zelo mi je težko sprejeti možnosti, da ne morem spremeniti staršev.”
Sama še danes tako čutim kot ti in verjemi res ne gre in ne bo nikoli šlo. Brezupen boj in predvsem nesmiseln.
V življenju rasti zase in za vse tiste, ki jih boš spustila k sebi.Ne dovoli, da iz tebe naredijo nezadovoljno osebo. Življenje je zelo lepo in veliko lepega te še čaka.
Želim ti veliko ljubezni in srečno pri odločitvah!

Tudi jaz se najdem nekje v tvojem postu,pa me zanima,kam hodiš na terapije v zvezi motnjo hranjenja,kdo ti pomaga in kako? Prosim če mi lahko podaš kakšno informacijo? Skupaj smo močnejši.Lp

Hvala vsem za odgovore, ste mi dali veliko za mmislit, kljub temu, da so mi nekatere stvari že znane, ampak je pač treba nekatere stvari pogosteje slišat.

Lunca, hodila sem na individualna svetovanja na Žensko svetovalnico v Ljubljani. imajo tudi samopomočno skupino, ki bi ti znala pomagati. Sem pa do njih prišla ravno preko tega foruma, ampak je poseben del namenjen tem motnjam-ce tam prebereš nekaj postov, boš sigurno našla kako koristno informacijo.

Želim ti moč in vztrajnost pri soočanju. Pa lepo bodi 🙂