za Borovo mamo
Draga Tatjana
Tako rada bi vas potolažila, pa vem, da ni besed tolažbe. Ni jih,ne obstajajo. Lahko vam samo povem, kako sem predihala tri leta, odkar je moj sin tam nekje, včasih rečem tam DOMA. In vsi gremo tja in vsak dan smo si bližje.
12. marca pred tremi leti se je za nas ustavil svet.Prometna nesreča. Spomnem se, kako smo hiteli na urgenco, prosili, molili… In potem smo pristali v tem breznu. Hodila sem k psihiatru, nekajkrat sem šla na pogovor na Hospic, toliko da je šel dan mimo. Čakala in želela sem si, da bi bilo kakšno srečanje staršev. Želela sem si slišati, videti druge in jih vprašati – Kako, od kje jemati moč? In v meni je bilo toliko žalosti in jeze. Jezna sem bila na ljudi, ki so me vprašali – Kako si? Ja kako pa naj bom, če nimam sina. In so spet govorili – Imaš še enega sina, živi za njega. Nič ne pomaga, tudi če bi jih imela deset. In ljudje niso razumeli moje jeze. Le kaj se z mano dogaja?
Predlagali so mi celo, naj pospravim slike, oblačila …
Po nekaj mesecih, ko sem šla v službo sem delila svojo žalost s sodelavko, ki ima isto izkušnjo. Ona me je razumela, samo ona.
Našla sem ta forum, pa me je bilo strah pisat. Ljudje ne vedo, kako beseda zareže, pa čeprav ne mislijo slabo. Strah me je bilo, da mi bo kdo napisal, naj sprejmem, naj se sprijaznim z dokončnostjo.
V pomoč in tolažbo so mi bile in so mi še, knjige. Obiskovala sem duhovno akademijo in iskala nekaj zase, nekaj kjer bom našla odgovore. Zdaj že nekaj časa hodim na psihološko astrologijo, čutim, da je to zame.
Tri leta so se obrnila,jaz pa ga vidim pred seboj, kot da je minil trenutek, kot da je pravkar rekel – Se vidimo čez dve uri.
Jaz dokončnosti ne morem sprejeti, je nočem in je ne bom. Pa zakaj bi jo?
Meni je tako lažje, to je moja pot.
Tatjana, moči vam želim Vanja
Draga Vanja,
pravkar sem prebrala vaše pismo in sem zelo žalostna, vznemirjena, pa hkrati pomirjena (? ne najdem primernega izraza), ker je VSE tako zelo res in ker drugače ne more biti. In ne bo.
Tako kot je napisala gospa “ddt” – vse vrstice kot kopirane.
Samo starši naših ljubih otrok čutimo podobno.
Zakaj bi čutili drugače? Zakaj bi se pred svetom pretvarjali, da smo skoraj kot prej, da gredo “stvari” na bolje, da bo nekoč spet kar dobro?
Če pa ne bo, če pa Njega ni, njegova izguba bo vedno enako velika.
Samo nemogoče se je na to navaditi.
Strašno si želim izklopiti to neznosno bolečino, biti otopela in brezčutna. Pa ne znam. Vsako jutro odpreti oči in iti v dan s to težo….
Tudi v meni je jeza, v možu, najbolj pa v hčeri.
Tudi jaz iščem neko zunanjo pomoč, pogovor, hkrati pa zanj nisem sposobna. Vse teme o katerih ljudje brezplodno govorijo so tako nesmiselne in me ponavadi ranijo. Zato sem se čisto skrila pred svetom.
Sorodniki zahtevajo od mene, da se sprijaznim in živim po vzorcu kot prej. Strašno me razjezijo. Mislim, da mislijo le nase. Oni ne prenesejo, da nimajo takšne Tatjane kot nekdaj. Da nimajo opore v meni.
Tudi nas sprašujejo, če smo že pospravili Borovo sobo.
Kako bi lahko šli in uničili njegovo delo? Kako bi lahko prestavili skrbno zložene zbirke kamnov, knjig, igrač, kovancev, …njegove risbe in plakate, njegove šolske stvari….Kako bi lahko OSKRUNILI njegov svet? Zakaj? Saj nikoli ne bomo potrebovali njegove sobe zase, za nas je vse preveliko, hiša, dvorišče, svet. Zadostuje nam kuhinja, spalnica, kopalnica. Le tu se zmoremo gibati.
Ali tudi vas tako zelo boli vsak prostorček, kjer ste bili skupaj?
Mi smo bili zelo aktivni in vse smo počeli skupaj in sedaj ne zmoremo NIČ brez Bora. Aktivnosti smo zožili na min.minimum, ker vse preveč boli.
Draga Vanja, Vam in vaši družinici želim kanček miru, saj drugega ne znam želeti. Enako ostalim žalostnim staršem.
Prosim, če boste imeli predlog, ki lajša gorje (duhovni tečaji, srečanja staršev ali p.d.) – sporočite!
Draga Tatjana, draga ddt
Ko bi vedela kaj lajša gorje!
Mi kar gremo s to bolečino naprej in mine dan in teden in leto…
Veste, meni je vsak dan enak, novo leto, obletnice, rojstni dan, vsi prazniki, vse je isto. Vedno imam s seboj slike, rada jih komu pokažem, rada govorim o mojem fantu in govorim in govorim. Samo ni več toliko ljudi, ki bi me poslušali. En del življenja je zamrznil, en del gre naprej. Naš mlajši sin je v devetem razredu, zadnjič smo bili na informativnem dnevu, pred tremi leti smo bili tudi na informativnem, samo prijavnica je ostala doma. Po enem mesecu sem v šolo nesla knjige, pa z ravnateljico sva se dolgo pogovarjali. Otroci iz cele šole so napisali posvetila in vse lepo zvezali, tako lepa žalostna knjiga. Tudi pesem so napisali za njega, na valeti so jo prebrali – to so mi povedali.
Posebna pesem za posebnega človeka – težko jo doma berem. Še enkrat sem šla letos v šolo, drugače pa ne morem hodit tam mimo. Se raje izognem.
Mi smo bili tudi tisto leto zadnjič na smučanju. Vedno smo hodili med zimskimi počitnicami, od takrat nismo stali na smučkah. Mogoče ne bom nikoli več smučala. Zdaj smučanja ne pogrešam.
Prvo leto sem bila najbolj ranljiva. Žalost, jeza, nemoč, strah, obup.Ko so nam kradli rože, sem jokala in preklinjala. Pa mi je moj mož rekel: Kjer koli so rože, so njegove. Za njih bodo tako skrbeli, da se bodo razrasle in povsod bodo rože za njega.
Tatjana, mene je povleklo na astrologijo, ukvarkamo se z interpretacijo svoje astrološke karte. To je daleč od astroloških napovedi. Sem bila pa prvo leto na regresiji, na karmični diagnostiki, pr Meti Malus in še kje. Vse, samo da sem šla skozi dan. Saj so me čudno gledali, kot da sem odletela. Bolj normalno bi bilo, če bi pristala na psihiatriji ali če bi se zapila.
Sanjajte svoje drage Vanja
Draga Vanja,
sedajle sem še enkrat prebrala vaše zapise in me v žalosti tolaži to, da naša žalost ni nekaj nenormalnega. Da je podobno pri vas, pri ddt, pri mnogih obupancih.
Tako zelo ga pogrešamo.
Zadnje tedne rajši ne pišem in ne gledam preveč na te strani, ker je tako hudo. Oprostite vsi, ki vam še nisem odpisala. Hvala vam za besede tolažbe.
Tudi jaz sanjam o valeti, ki je nikoli ne bo. Vsako jutro slišim najine srečne pozdrave, ko sva po skupnem zajtrku odšla vsak na svoje delo oziroma Bor vesel v šolo. Sedaj zajtrkujem sama v solzah in tišini….
Njegovi sošolci so tudi naredili takšno žalostno knjigo, same lepe misli o njem. Redno obiskujejo njegov grob. In rastejo, rastejo. Bor pa ne.
Tudi meni se zdi, da bi bilo opravičljivo, če bi se zapila, pristala na psihiatriji. Ne vem zakaj ne. Mogoče še bom.
Tako lepa pomlad in tako žalostna, brez povratka.
Tatjana
Dragi ljudje, oviti v žalost,
danes je spet posebno hudo. Danes je spet en dan, moj rojstni dan in ni Bora. Je samo njegov smeh in njegova pesem v meni in neskončno hrepenenje. Hrepenenje, ki me trga na koščke, pa še vedno hodim po svetu, roke delajo, misli mislijo, oči vidijo svet, ki ga Bor ne sme videti…
Nikoli mi ne bo pojasnjeno, kako ljudje prenesemo neskončno bolečino, pa še kar delujemo.
Lani sem izgubila še ateka, letos moževo mamo. Vse minljivo.
Gledam svoj obraz v ogledalu in vidim tujko in si neskončno źelim nazaj Tatjanco in njen svet.
Hvala mojima dragima, ki sta z menoj, hvaležna sem zanju. Hvaležna pa sem tudi, da smo imeli Bora in smo poznali raj na zemlji. Vedno znova spoznavam, da mnogi ljudje živijo strašno siromašno, površinsko življenje.
Vsem vam, ki niste med njimi, vsem vam, ki hrepenite – miru in zdravja źelim v 2014. Zdržali bomo, ker druge možnosti ni.
Spoštovana gospa Tatjana, Borova mamica!
Želim vas sporočiti le to, das se velikokrat spomnim na vas in na Bora, vendar kot da se ne upam oglasiti, ker se bojim, da bi besede, ki bi jih izbrala, morda odzvanjale napačen zven in napačno izbrane besede, ki (nehote) prizadanejo, lahko zarežejo v rano še globje ali zvenijo površinsko, klišejsko, premalo vzpodbudno.
Globoko verjamem, da je bil vaš Bor, vaš ljubljeni sin vaša neizmerna sreča, vaša radost in da vaše hrepenenje ostaja pri Boru. Bor bo za vedno ostal vaš ljubljeni sin. Za vedno. Drugače se ne znam izraziti. Vem pa, da globoko ljubite tudi Borovo sestrico.
Lahko pa napišem le to, da vas občudujem, da ste kljub neizmerni žalosti zmogli zbrati pogum in se boriti za kar ste verjeli, da je prav. Redki to zmorejo.
Pozdravljam vas z empatijo in sočutjem v srcu.