Pozdravljeni,

poročena sem 12 let, z možem imava 2 otroka. Problem, ki se pojavlja je ta, da se on kar naprej bori s finančno krizo in zadolženostjo. Pa ne, da bi bil len, nasprotno zelo je priden, vendar ne zna z denarjem. Največkrat gre za to, da ga ljudje prinesejo okoli, da sklepa slabe, nepremišljene posle, prejema denar na roko, ne piše pogodb,…Vse lepo in prav, saj vsak kdaj naredi napako, ampak problem je ta, da njega iste napake enostavno ne izučijo in jih ponavja in ponavlja. To se vleče že 10 let. Naj povem, da je s.p. Kljub temu, da mu stalno govorimo (njegovi starši, jaz, moji starši), da naj se vendar začne malo bolj odgovorno obnašati, ga nič ne izuči. Že pred meseci sva sklenila dogovor, da mu bom jaz prevzela vodenje financ, ter da se bo z mano povsetoval, ko bo sklepal posel. Sama imam do denarja dober odnos, saj vem, da ga je težko zaslužiti. Tega dogovora pa se enostavno ne drži. Tako pa se enostavno ne da živeti, saj že kar nekaj časa živimo v glavnem samo z mojo plačo. Kak mesec sicer kaj primakne, a ga je treba prosit za to, pa še takrat je največkrat odgovor da nima. O tem sva se pogovarjala že nič kolikokrat in vedno obljubi, da bo začel delati drugače. Vedno mu ponudim tudi pomoč (kljub svoji službi) a jo vztrajno zavrača. Predlagala sem mu tudi, naj zaključi z s.p. in si najde službo, kjer bo imel redno plačo, pa tudi to zavrača. Meni pa zmanjkuje energije, saj se več kot z otrokoma ukvarjam z njim in njegovimi dolgovi in finančnimi težavami. Vsak dan s strahom čakam, kdaj bodo na vrata potrkali rubeži, da ne govorim o telefonskih klicih kjer ga ljudje opominjajo, da jim je dolžan. Posebaj zastrašujoče pa je to, da sem prejšnji teden čisto po naklučju izvedela, da že 4. mesece nima urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja!!!

Ne vem kaj lahko še storim. Enostavno nič ne pomaga, niti pogovor, niti prošnje. Pred meseci sva obiskala tudi terapevta, pa ni bilo nič bolje. Obljubi vse in ko že misliš, da se zaveda problema in ga bo rešil, spet naredi napako – izgleda kot kakšna zasvojenost s tem, da hodi po robu preživetja. Občutek imam kot, da je zanj adrenalin, če ima 10 evrov v denarnici za drugo (hrana, položnice,…) pa bo že poskrbela žena.

Ljudje, ki so mi blizu in ki poznajo problem mi svetujejo vse mogoče. Od tega naj se ločim, do tega da ne plačujem več položnic in kupujem hrane. Ampak to ni tako enostavno. Ker so tukaj tudi otroci, ki morajo jesti, biti oblečeni, potrebujejo šolske stvari,…Položnic pa tudi enkrat že nisem plačala, pa jih ni plačal on, temveč so nam izklopili elektriko in sem plačala še obresti zraven. Ločitev je očitno še edina pot za rešitev tega problema. Tuda ali je tega zares treba, saj drugače ni slab človek in ga imam rada.

Zanima me kako vi vidite ta problem, kje še iskati rešitve, ker jaz enostavno nisem več dovolj pametna. Pa ne razumite me napak, ne gre mi za denar, gre mi le za preživetje, pa za odgovornost do otrok, do družine. Konec koncev ni nikakršen bolnik ali pa nesposoben za delo (v tem primeru bi ga razumela in mu dala oporo).

Vsakršen nasvet bi bil dobrodošel. Hvala!

Spoštovana ga. Sara78,

verjamem, da ste zaradi finančne negotovosti in moževe »neodgovornosti« v veliki finančni in predvsem čustveni stiski, saj živite v nenehni grozi, kaj in kako bo jutri, kaj vas še čaka. A reševanja svojih financ in posledic neodgovornosti se bo moral lotiti on. Občutek je, da ga vsi okoli njega skušate na tak ali drugačen način reševati, z nasveti, pogoji, kritikami, grožnjami, pa tudi s finančnem reševanjem njegovih zagat.. pa kar ne gre. Saj vsi ostali prevzemate odgovornost za nekaj, kar je izključno njegova odgovornost, kar lahko naredi samo on. Vsi ostali tudi nosite njegov strah – ki on ga ne čuti oz. ga zlorablja, saj kot pravite, očitno potrebuje ta »adrenalin«. Vi in otroci pa ob tem skoraj umirate od strahu in skrbi, medtem ko se on porablja svojo energijo in denar za skrb za druge (s tveganimi posli), medtem ko sam in njegova družina pa ostajajo brez denarja in energije. Od adrenalina dejansko lahko postanemo tudi zasvojeni, tako kot npr. pri igrah na srečo, kjer zasvojeni izgubi kontrolo nad impulzi, kjer so besede eno, dejanja pa drugo; kjer obljube splavajo po vodi, ker so notranji impulzi močnejši… Zasvojenost pa je bolezen, ki potrebuje resno in dolgotrajno zdravljenje – in sodelovanje cele družine. Zato tudi verjetno kratkotrajni obiski pri terapevtu ne morejo pomagati, ker je potrebna daljša obravnava in aktivno sodelovanje obeh ter redno strokovno spremljanje. Za resno in strokovno oceno vaše konkretne situacije pa vam/a proporočam obisk strokovnjaka s področja nekemične zasvojenosti.

Ne vem, če lahko kako pomagamo vašemu možu, ki v tem trenutku še ne čuti potrebe po resni pomoči oz. še ni prevzel odgovornosti za nastali položaj. Saj mu je še ni treba, ker vi kot žena (in mogoče še kdo) poskrbite za to – ko že 10 let »potrpežljivo krpate finančne luknje«, prevzemate njegovo odgovornost in skrbite zanj. Sicer ste (občasno) »tečna in težite«, a to je tudi vse.
Sprašujete, kaj še lahko naredite. Kar se tiče reševanja njega, ste res naredili že skoraj vse. Le še sebe in svojih otrok niste vzeli zares. Vaše stiske in odgovornosti za otroke in zase; za to, da sebi in njim zagotovite mirno življenje. In več definitivno ne krpate moževih lukenj in ne prevzemate zanj odgovornosti!!! Pa četudi to pomeni, da se boste morda (vsaj začasno) morali odseliti, da bo mož dojel resnost situacije in tudi to, da vi tokrat mislite resno, da to ni le »fora« in da boste popustili in plačali njegovih dolgov. Noro se mi zdi, da ko so vam odklopili elektriko, ste račun za obresti plačali VI, ne on. Žal vam ne morem svetovati kaj drugega kot skrajno doslednost pri spoštovanju vajinih dogovorov. In to, da za nespoštovanje dogovorov tudi uveljavite posledice, saj v zasvojenosti človek (nehote) manipulira z ljudmi okoli sebe. In da pričakujete, da tudi v primeru, da se on odloči sodelovat pri reševanju situacije, je velika verjetnost, da mu bo še kdaj »spodrsnilo« in da bo pač moral sam »plačati«. (Kako pa je njegova stvar.) Da se z njim usedete in jasno poveste, kaj ta nevzdržna situacija za vas pomeni, kaj čutite, da je vaša odgovornost (kot ste sami zapisali – predvsem otroci in vi), kakšne možnosti vidite in kaj lahko pričakuje in kaj pričakujete vi. Toliko, kar se tiče njega. (Verjamem, da ima sicer tudi on svojo »predzgodovino« – zakaj “ne sme uspeti”, a to je za delo na terapiji, potem ko se najprej konča to “tvegano vedenje” in se zato ne bom spuščala v to.)

Se mi pa zdi, da bo za vas osebno veliko bolj pomembno si še prej odgovorite na vprašanje, zakaj pa vi že 10 let to »prenašate«? Zakaj dovolite to? Zakaj vedno znova »popustite« in poskrbite za posledice njegovih dejanj? (Da se razumemo – jasno, da občasno vsakemu lahko spodleti, ima občasne težave, ostane brez službe ipd. In v taki situaciji res lahko človeku pomagamo tudi finančno in je to učinkovito. A vi opisujete situacijo, ki je že zdavnaj prešla obdobje »začasnega«.) Zakaj ne smete resno terjati spoštovanja zase in za otroke in pri tem vztrajati? Kje ste se »strenirali« za preživetje v tako stresni situaciji tudi vi (zakaj to vi »potrebujete«)? Kje ste se naučili poskrbeti za neopravljene obveznosti drugih? Kako pa vi preživite v tem? Kaj bi za vas pomenilo, če bi res prišlo do tega, da se pokaže, da je edina rešitev ločitev (zato, da rešite sebe in otroke reševanja njegovih propadlih poskusov in lahko vsaj vi normalno živite)? In če še malo tvegam – in to, da ga tožite za preživnino – tudi on je po zakonu dolžan prispevati za otroke? Ali ste pripravljeni sprejeti tudi to tveganje? Velika verjetnost je, da bo mož pripravljen prevzeti svojo odgovornost šele, ko boste tudi vi v sebi pripravljeni iti do konca; dokler se temu izogibate, tudi on čuti, da še ima »manevrski prostor«, znotraj katerega lahko »manipulira« z vami – in vi mu to dovolite. In če kljub vsemu ne bo hotel prevzeti odgovornosti – kaj boste storili? Verjamem, da sicer vaš mož ni slab človek, ima pa težave s prevzemanjem odgovornosti in verjetno tudi z zasvojenostjo. In na vas je, da se odločite, kaj in koliko časa ste še pripravljeni prenašati. Koliko ponižanja, sramu, negotovosti, koliko otroškega nemira in skrbi še mora priti, da boste rekli – stop, niti enega koraka več naprej v to smer? Vam bodo mogli prej zarubiti hišo/stanovanje? Odločitev bo definitivno morala priti iz vas, mož v tem trenutku očitno ni sposoben narediti prvega koraka.

Mogoče pretiravam (bi si želela, da res), a mislim, da je skrajni čas, da energijo (in denar), ker vam je (ga) še ostaja, porabite zase in za otroka in ne za reševanje njegovih problemov. Da nehate zanj iskati rešitve, mu ponujati različne možnosti in predvsem zanj plačevati račune, za katere se ve, da ne bodo nikoli poplačani. Da naredite vse, da se boste vi in vaši otroci počutili čustveno varni (in tudi finančno). Da poskrbite, da se bo ta “norišnica” končala, da se boste lahko vsaj vi umirili in šli zvečer z otrokoma v miru spat. In če je treba, da poiščete pomoč zase, če mož ne bo hotel sodelovati.

Lep pozdrav,

Mislim da je je ga.Anica lepo zajela bistvo. Opažam, da se v življenju velikokrat najdejo ljudje, ki žive v nekakšni simbiozi.

Vidva z možem sta tudi kompatibilna. Kajti ti zmoreš vedno nekako preveslati skozi mesec, zagotoviti hrano in najnujnejše. Če bi bila ti drugačna žena, bi že zdavnaj dosegli dno in moralo bi se nekaj zgoditi. S tem ne mislim, da ti v situaciji uživaš, ampak predvsem to, da je glavni probrlem v tem, da te mož ne jemlje resno. Ker vedno splavate, ker TI vedno poskrbiš, da do katastrofe ne pride, ker si tak tip človeka, njega v resnici ne skrbi kaj bo s preživetjem in se v sebi ne zaveda, da je tudi njegova odgovornost prispevati za življenje družine. Vse kar mora storiti je, da občasno posluša tvoje pritožbe, prikima, obljubi in potem lahko naprej živi po starem.

Poskusila si vse: ponudila si pomoč v podjetju, ponudila si, da vodiš finance in da se dogovarjaš o finančnih zadevah ter pogodbah, ker se on ne zna. Pripravljena si se pogovarjati z njim, obiskala sta celo terapevta. Ampak ne, on se ne spremeni. Še več, zdaj ti za vratom visi celo strah, da bi se mu kaj zgodilo, on pa brez zdravstvenega zavarovanja in glede na to, da komaj vlečeš konec s koncem za normalno preživetje družine, takega bremena ne bi mogla prenesti.

Bistveno je torej, da te mož vzame resno.

Kot je že svetovala ga. Anica, bi se namesto z blagostnjem moža začela ukvarjati z blagostnjem sebe in otrok. Najboljše zate in za otroka je, da ste finančno varni, da niste kar naprej obremenjeni s tem, kakšne kozlarije bo zakuhal neresni mož. Torej še enkrat: prvi ste ti in otroci. Napravi načrt: ali se boš preselila ti in otroci ali mož. Kam se bo kdo preselil. Kaj za to potrebuješ.Logistika skratka, to ti gre. Potem se usedi z možem in mu povej, da si se naveličala ponujati mu pomoč, on te pa ne jemlje resno. Odslej naprej živiš zase in za otroka, on pa kakor hoče. Povej mu tudi, da boš zahtevala preživnino. Predlagaj mu tudi terapevta, ki ga je predlagala ga. Anica.

Od njega in samo od njega je odvisno ali se bo streznil ali bo propadel. Ampak to ni tvoj problem in ne daj se od nikogar prepričati drugače. Četudi boš sama, četudi ne bo dajal preživnene, vsaj njega ti ne bo treba preživljati in stalno trepetati. Lahko boš planirala svoje življene in finance.

On pa – kakor hoče. Morda ga bo dokončno soočenje z resničnostjo streznilo in se bo spravil k sebi. Morda ne. Odrasel človek je in dovolj dolgo si mu, na škodo otrok, popuščala. In on nič ne hodi po robu preživetja – samo nihče ga ni naučil odgovornosti do samega sebe in do drugih.

Hmnja. Sam sem ravno pred kratkim bil priča malenkost drugačnemu primeru z enako katastrofalnimi posledicami… Mož nekako “premlačen” ugodi skoraj vsem ženinim zahtevam. Pa ne gre za materialno korist. Bolj za neke vrste čustveno “izsiljevanje” moža.

To gre tako daleč, da on enostavno ne more delati. Ker ona pričakuje, da bo šel z njo v posteljo, čeprav je cel popoldan preživel z njo, dopoldan pa ji je pomagal pri gospodinjskih opravilih.

Če se hipotetično odloči, da bo to ali ono preslišal, sledi večurni prepir o tem, kako bi on moral zdaj “to ali ono” početi z njo. OK. Zveza je vsekakor bolestna… Ampak takole na oko bi lahko človek ocenil, da njuno ravnanje presega meje “zakonske zveze” saj se že krepko pozna na njunih financah – kjer iz dokaj solidnega finančnega stanja že zapadata v dolgove.

Težko gledam, kaj se dogaja in ker sem sam “posredno vpleten” se tudi raje držim postrani, ker vem, da v dotični situaciji bom vsekakor pristranski (se bom postavil na stran moža), pa čeprav nihče ni brez greha. Vsekakor je v tem tandem dveh “šibkih členov” on tisti, na katerega bi bilo bolj vredno staviti.

Obenem me pa zaradi vezi med nami vseeno črviči občutek krivde, da bi bilo treba obema pomagati. Pa vendar ne vem kako. Oba sta načeloma (do pred kakimi tremi leti) bila sposobna in uspešna človeka – celo nadpovprečno premožna. V zadnjih treh letih pa se je zadeva iznenada obrnila.

Ona se je nekako spremenila v “razvajeno 16 letnico”, ki si zmišljuje od danes do jutri in je popolnoma nezanesljiva, se laže, spreneveda, pada v histerično jezo ali jok…

On, nekoč samozavesten vodilni delavec pa je danes tak, da mu jaz osebno ne bi niti službe ponudil – oz. bi mu jo kvečjemu v neki strogo izvajalski funkciji.

Kaj mislite, da naj oseba, ki skupaj živi v večstanovanjski hiši in je sorodstveno povezana sploh naredi v zvezi s takima dvema… Če bosta tako nadaljevala, bomo prizadeti vsi… Saj kot podjetnika z dolgovi (od katerih nista sama “izkoristila nič”, roko na srce) ogrožata celo familijo…