Pozdravljeni!

Tokrat se obračam k Vam po nasvet. Zdi se mi da sem v nekakšnem začaranem krogu in se mi zdi da sem potreben krepke psihoterapije. S punco sva se razšla pred pol leta, po treh letih skupnega življenja. Večkrat sem se grozno obnašal do nje, se drl na njo itd. (zgodba mojih staršev). Ona je iz popolnoma drugačne družine, in so jo takšni izpadi zelo prizadeli. Kadar sem se drl nanjo sem vedel, da ni v redu in bi lahko povsem mirneje reagiral, a ne vem zakaj, ampak včasih sem jo hotel prizadeti. Skratka sem delal na tem da me zapusti. Pravzaprav je bil začetek zelo klavrn. Ko je zapustila prejšnjega sva kar naenkrat potem pristala skupaj. Prej sva se poznala približno 3 leta in sva se veliko pogovarjala, predvsem o njenih težavah z bivšim partnerjem. Seveda to ni bil začetek, ki bi si ga želel, ker ne moreš kar naenkrat pozabiti prejšnjega, a sem ji skušal predvsem stati ob strani. S časom ga je pozabila in vzljubila mene (tole se sliši kot iz časov, ko so se poročali brez da bi se imeli radi in se nato učili kako koga vzljubiti) in me je imela rada.
Vmes sem postal zelo nezadovoljen sam s sabo, s službo in vsem kar me je obkrožalo in sem bil zelo razdražljiv in so sledili prepiri iz nič. Kot sem že omenil sem se večkrat drl nanjo in jo tudi žalil, pa mi je bilo takoj žal, da sem to rekel, a se nisem mogel v istem stavku še opravičiti, če sem je na začetku žalil. To bi bil višek hinavščine. Tako sva po prepirih čez čas šla naprej kot da ni bilo nič. Večkrat sva se hotela pogovoriti o težavah, a takoj ko me je hotela začeti česa obtoževati sem se najlaže ubranil z novim prepirom. Z žalivkami in dretjem se mi zdi, kot da sem hotel ponazoriti, kako sem se počutil in da bi rad samo da mi stoji ob strani, da se poberem. Vem da ona ni mogla razbrati, kaj bi jaz rad, če ji tega ne povem in si je pač razlagala da jo imam poln kufer in ji je bila nato služba več vredna kot biti doma. Vseskozi sem se podzavestno pripravljal na to kako bo potem ko bo res odšla, ker nisem ravno samozavesten in sem vedno težko vzpostavljal stike s puncami. Zato sem bil tudi večkrat zelo prizadet, a to niso bile tako resne zveze kot pa ta.
Skratka pol leta je že od tega, kar je odšla pa ne mine niti dan, ko ne bi vsaj tisočkrat na dan pomislil nanjo. Še vedno jo imam zelo rad in kar ne znam iti naprej. Mogoče je to velika napaka, ker nisva prekinila stikov. Po njenem odhodu sem se bolj zavedel svojih problemov in se začel ukvarjati s sabo in spreminjati. Spremenil precej navad in se določeno obdobje poćutil precej bolje in sem že misli da, mi je nekako uspelo prebroditi vse skupaj. A sem enkrat v najinem pogovoru začutil, da ji je po eni strani žal, da je odšla, vendar ima zdaj drugega in ne gre kar tako skakati enkrat k enemu, drugič k drugemu. Ne vem ali je to spet kaj premaknilo v meni ampak spet jo začel strašno pogrešati, in določene melodije, ki jih slišim na radiu, mi budijo močne želje po njenem objemu itd. Nisem pa nikoli imel moči, da bi prekinil stike z njo. Sploh zadnjič, ko je prišla po zadnje stvari, ki so bile na podstrešju, se mi je kar trgalo srce, kot da bi jemala del mene in so se mi kar solze ulile. Ob odhodu sva se objela in sem ji rekel da jo zelo pogrešam, in ji je postalo zelo neprijetno, ker se mi zdi da so se tudi njej zbudli določeni občutki.
Zdaj sem pa že malo zašel od bistva. Zdaj ko se tako spominjam nazaj se mi zdi, kot da bi se bal biti srečen in si enostavno sam pokvarim vse kar je lepega, ker takih občutkov nisem bil ravno vajen niti v otroštvu. Ali je to sploh smiselno? Bati se biti srečen? Se ne znajti pravilno v takih trenutkih, in jih ne znati uživati? Ne vem več kaj je normalno in kaj ne.
Takoj ko se začne dogajati kaj lepega, se mi takoj prikradejo misli, kako dolgo bo to trajalo, in kdaj se moram začeti pripravljati na konec in na stara pota nesreče.

Hvala!

Spoštovani gospod »Igy-pop«,

verjamem, da pogrešate bivše dekle in da bi želeli zavrteti čas nazaj. A se ga ne da. Dejstvo je, da ste tu v sedanjosti in dejstvo je, da ste ostali sami, k čemur ste tudi sami prispevali svoj delež, ki se ga zavedate. Mislim, da je v tem trenutku edino, kar lahko storite, da začnete zares skrbeti zase tu in zdaj in tako končno v polnosti prevzamete odgovornost zase ter tako skušate kar najbolje izkoristiti tudi to »priložnost«. (Vaše vpitje v preteklem odnosu je namreč govorilo o tem, da takrat te odgovornosti zase niste zares prevzeli, ampak ste hoteli nehote v to »prisiliti« na ta način vaše dekle.) Morda je del te skrbi zase zdaj lahko tudi, kot ste sami zapisali – »krepka psihoterapija«, na kateri lahko začnete resno pregledovati in sortirati vsebino vaših »življenjskih kufrov« – dediščine, ki ste jo podedovali od vaše družine in vašo sedanjost. In začnete te »kufre« polnit z novo vsebino, ki bo res vaša in na katero boste lahko ponosni in vam bo pomagala iti naprej.

Kot ste že sami napisali – vaše grdo obnašanje, izpadi in žalitve (torej verbalno in čustveno nasilje), ki ni dobilo pravočasnega epiloga v resnem pogovoru, ki bi lahko stekel do konca, v prevzemanju odgovornosti za storjeno in opravičilu in resnem skupnem trudu za drugačen odnos – je doprineslo pomemben delež h koncu odnosa (ste odgovorni za svoje vedenje, ne pa za njen odhod!). Ne samo zato, ker je »ona iz drugačne družine« in so jo taki izpadi zelo prizadeli«. Taki izpadi prizadenejo vsakogar, če si to upa zares priznati, kar je edino zdravo in normalno, ker po naravi nismo »narejeni«, da bi to prenašali brez posledic. Ravno tako kot taka ravnanja »prizadanejo« tudi tistega, ki jih izvaja – samo na drugačen način. Taki izpadi pričajo o nizkem samospoštovanju tistega, ki jih izvaja, in ga le še nižajo, saj se po njih počutimo osramočene pred sabo in pred drugim. In je potrebno precej poguma, da gremo vase in sebi in drugemu priznamo, da je bilo to narobe, da čutimo, da smo drugega prizadeli in da nam je žal. Še najtežji pa je tisti del koraka – ko se je ob naslednji priložnosti potrebno samega sebe ustaviti in namesto običajnega izpada začeti govoriti, o tem, kar čutimo in kar nas običajno požene v ta krog.
Iskreno opravičilo ni hinavsko, če nam je res žal in smo iskreni. In tako opravičilo je vedno na mestu. Vendar samo opravičilo še ne popravi napake – je le začetek nove možnosti, ko opravičilo »dokažemo« z drugačnim vedenjem. Če pa ne zmoremo tega poguma – iti iskreno vase in se soočiti s sabo in nato s svojim bližnjim, potem se požene »začarani krog nasilja« – ko se pred sramom, s katerim se ne želimo soočiti, branimo z novim »izpadom« in sramom (kot pravite, da ste počeli tudi vi)… In tako se sram le stopnjuje, krog pa je vedno težje ustaviti. Včasih le na ta način, da eden izstopi iz njega.
Pa saj to ste že sami »poštudirali« in začeli se začeli spreminjati, kot pravite. Šele ko človek začuti svoj »sram« in upa o njem spregovoriti ter se opravičiti, če je potrebno, in tvega največjo zavrnitev, mislim, da res pokaže svojo veličino (pa čeprav se velikokrat bojimo ravno obratno – da se bomo ponižali). Verjamem, da v »doma naučenem scenariju«, kjer sta bila glavna »učitelja« vaš oče in mama, vas tega niso naučili – iskrenega pogovora in iskrenega opravičila. In iskrenega soočanja s sabo in svojimi občutji – ki so včasih tudi težka in neprijetna. Vendar je to nekaj, kar se lahko naučite tudi zdaj oz. kadarkoli v življenju, če se za to odločite (je pa to učenje, ki vodi tudi preko napak…).

Bistveno se mi zdi to, da ste se že kot otrok naučili tudi tega, da niste vredni (sreče, veselja, zadovoljstva, ljubezni ipd.) in se zato na nek način »bojite biti srečni«, kot temu sami pravite (sami zavestno ali nezavedno prispevate k »uničenju sreče«, jo sami “sabotirate”, pa čeprav morda navzven sploh ne zgleda tako). Čeprav se sliši morda čudno, je vendarle možno in logično, tako kot ste si že sami razložili, ker naša podzavest ima svojo »logiko«. Celotna vajina zgodba govori o tej vaši »nevrednosti«. Že od začetka niste smeli verjeti, da vama bo uspelo, pač pa ste se »vseskozi pripravljali, kako bo, ko bo odšla«. Prav tako ni namreč naključje, da ste našli punco in z njo začeli, ko je še prebolevala svojega bivšega in ste se tako najprej zadovoljili s tem, da ste jo tolažili v njeni bolečini in bi bili vi daleč v ozadju, kot da si ne zaslužite biti na prvem mestu, kot da si morate »zaslužiti ljubezen« najprej s tem »ponižanjem«. (Pri takem začetku kot je bil vajin je dejansko to tveganje večje – da ostanete kot »predpražnik«, ob katerega si nekdo »obriše noge in gre« – torej zaceli rane in gre.) Ko pa se je odnos začel »zares«, pa ste vi kar nenadoma postali nemirni in nezadovoljni ter prestrašeni. Pred vsemi temi težkim občutji ste začeli bežati v prepire in obtoževanje, da se le ne bi »srečala kje globlje in si prišla preveč blizu«. To je običajni strah vseh zaljubljencev in večina parov gre čez to obdobje, le da je nekje bolj, drugje manj intenzivno in opazno. Kar niste upali zares tvegati in pogledati sebi in punci v oči in iskreno povedati, kaj vas teži. Tako ste si nehote »zapravili priložnost«, da bi lahko tvegala in to obdobje uspešno prehodila skupaj in tako še poglobila odnos. Zakaj si vi te možnosti niste smeli dati (poleg tega, da ste imeli ne najboljši zgled doma), veste vi – koliko ste se ustrašili in česa. Nekje globoko v vas so zapisani temeljni občutki, temeljna sporočila, ki jih verjamete o sebi in o odnosih in ki se pokažejo v odnosih (ko odnos postane zadosti trden in se začne prebujat ranljivost in z njo tudi strah pred tem, da bomo zavrženi, prizadeti, izdani ali kako drugače ranjeni ipd.). Če pravilno razumem, še vedno tudi niste povsem prekinil stikov z zdaj že bivšim dekletom… Kot da bi hoteli samega sebe še naprej mučiti in poniževati ali pa prosjačiti za kanček pozornosti in stika. Ali res to potrebujete? Ali vam je to zadosti? Kako vam je ob in po teh srečanjih? Zakaj samega sebe mučite in si ne dovolite iti zares naprej? Načeloma namreč velja, da bivša partnerja ne moreta biti več prijatelja, ker so bile med njima že prekoračene dolečene meje, ki se jih ne da več postaviti…

Vsi ti občutki in ta sporočila, ki so zapisana globoko v vas in govorijo o vas in odnosih, se vam razkrivajo preko odnosov, ki jih živite in ste jih živeli v preteklosti, preko občutkov, ki se ponavljajo, dogodkov… So kot »prometni znaki na naši osebni avtocesti« in mi jih avtomatsko upoštevamo, četudi se jih ne zavedamo (nimamo izbire, dokler jih ne ozavestimo). Prilagodimo se jim, četudi so čisto nelogični in včasih za nas škodljivi, saj delujejo podzavestno. Zato jih je dobro najprej sploh ozavestiti in nato začeti »predelovati« v odnosih (tudi morda s pomočjo terapije, še posebej če nimate drugih primernih sogovornikov). Šele ko sploh vemo in nekaj prepoznamo kot tak »avtomatski prometni znak«, se ga lahko naučimo ignorirati ali kako drugače nanj reagirati, predvsem pa se ob njem kaj naučimo o sebi. O »lažnem jazu«, ki smo ga razvili, da smo lahko preživeli otroštvo (se prilagodili staršem in okoliščinam, če se niso oni nam, kolikor bi bilo potrebno za naš zdrav razvoj), in o »pravem jazu«, ki je pogosto še neodkrit in zanemarjen del nas in ki nas edini lahko pripelje do zdrave samozavesti. Pomemben korak je tudi odločitev tvegati »nov način« odnosa s konkretnim človekom, preveriti strahove pri drugem (partnerju/terapevtu). Zato vas res spodbujam, da začnete zares skrbeti zase, tako prevzamete odgovornost zase in za odnose, ki jih imate, hkrati pa si na ta način tudi daste priznanje, da si to zaslužite in to zmorete.

Vse dobro in pogumno naprej!