Pozdravljeni,

bivša od moža je dosegla, da moj sedanji mož in njegov sin nimata stikov. Že od vsega začetka mu je grozila, da se nikoli ne bo spoznal z menoj in mojimi otroci. Tako nas je njegov sin že od vsega začetka zmerjal z grdimi izrazi. Do danes se še nismo v živo srečali, niti se ne poznamo. Danes je star 14 let, ko se je vse začelo pa je bil star 9 let. Ne bi rada opisovala zgodbo v podrobnostih. Prvih nekaj let sem bila žalostna, trudila sem se po svojih močeh, vendar sem obupala, ker sem opazila, da je njun sin zelo vodljiv in pod njenim vplivom. Otrok je zelo različen od mojih, ker za moje otroke je njihov oboj bivši oče in ne dopustijo, da bi njegovo mesto kdo prevzel.
V glavnem, če se slučajno srečamo na cesti takoj zavije stran s ceste, če nas vidi v trgovini gre hitro ven in to vse počne vpričo lastnega otroka.

Jaz tega ne razumem in me zanima kakšne posledice bo imel njun sin, ko odraste.
Na zadnjem srečNJU, ki so ga imeli na CSD, je mož izpadel kot tarča, napaden s strani bivše, sina in direktorice. Ne razumem zakaj on, ko pa je krivec mati, če ji sploh lahko tako rečem.

Mož sina včasih pokliče, javlja se ona ali njeni starši in takoj brišejo njegovo številko, da sin ne bi videl, da ga je klical oče. Če ga že dobi sin čisto odsotno odgovarja in hiti, da se pogovor konča. Njega niti bivša tašča in tast ne pozdravljajo, čeprav je v svojem okolju že zaradi svojega poklica zelo znan. Kakšne možnosti za zdrav razvoj ima ta otrok? Skratka meni se zelo smili.

Spoštovana ga. *Luna*,

verjamem, da vam ni vseeno, v kakšnem odnosu sta vaš mož in njegov sin iz prvega zakona, kakšen odnos konec koncev ima ta sin tudi do vas in vaših otrok. In da bi si želeli, da se to stanje »normalizira«, saj čutite, da je v teh vaših naključnih srečanjih še veliko bolečine, zamere, odklanjanja, strahu … Hkrati pa se vam »smili« otrok, ki nima z očetom vsaj približno normalnega odnosa.

Najprej bi vam rada napisala nekaj čisto osnovnih razmejitev. Prvič, skrb za odnos s svojim sinom lahko prevzema le vaš mož, sinov oče (saj verjamem, da to sicer že počne, a ne vem, zakaj se vedno znova pusti »vreči ven« lastnemu sinu, zakaj ne vztraja do konca – tudi to vprašanje ste zastavili vi, ne on, ki se ga to dejansko najbolj tiče). Samo on lahko pride do sina po eni čisto svoji poti, ki jo lahko v sebi začuti kot oče ob svojem sinu. In verjamem, da ga pri tem dolgoročno nobena mama (bivša žena) ne more ustaviti. Sin je pubertetnik, kar pomeni, da vedno bolj razmišlja s svojo glavo in to tudi bo ter ima in bo imel tako možnost, da si ustvarja tudi vedno bolj svoj odnos z očetom, za katerega pravite, da ga je prikrajšala njegova mama.
To področje ni tisto, na katerem bi se vi lahko trudili ali karkoli dosegali – je res nekaj, kar je zgolj med vašim možem, njegovo bivšo ženo in njunim sinom. Vi ste tu lahko bolj kot ne le prijazna in sočutna opazovalka in podpornica vašega moža. In spoštljiva do vašega pastorka, kadar že nanese, da pa se vaše poti vendarle srečajo. Druga področja in iniciativo na njih – vključno s postavljanjem meja (ker ste pisali o njegovem žaljenju vas in vaših otrok) – pa mora prevzeti njegov oče. Če ima težave na tem področju oz. s tem, da bi lahko začutil in razumel sina, lahko poišče pomoč zase.

Drugič – v naslovu ste zapisali, da se bivša trudi, da se ne bi spoznali. Ne vem točno, koga vse ste tu imeli v mislih, a bivši ženi vašega moža se definitivno ni potrebno nikoli »uradno« spoznati z vami osebno, ni se ji potrebno družiti z vami osebno, če tega ne želi; niti ni potrebe, da bi se vsi skupaj družili kot ena velika družina in se morali skupaj zabavati. Očitno je, da tu zanjo še precej bolečine in ranjenosti in zamere do vas in če tega ne želi, ima konec koncev do tega vso pravico.
Pri tem pa je nekaj drugega to, da pa ona ob tem preprečuje normalne in spontane stike in snidenja med sinom in očetom, ki se zgodijo, če vsi živite v istem mestu. Nekaj drugega je tudi to, da ona nasprotuje temu, da bi njen sin (in ne ona) imel možnost srečati očeta v njegovem novem okolju in domu, torej v vašem novem domu, in tam spoznati tudi vaše otroke in vas. Nekaj drugega je, če mu preprečuje telefonske stike, če o očetu (in njegovi novi družini) grdo govori in ga blati v sinovih očeh. Prav tako je nekaj drugega, če ona kakorkoli postavlja svojemu sinu krivične pogoje, če in kdaj sme videti očeta, ali ga bo npr. smel povabiti na valeto, v čigavi družbi lahko pride tja ipd. Krivično in čustveno zlorabljajoče do sina pa je, da mamine osebne zamere do bivšega moža in njegove nove družine prehajajo na sina oz. trajno zaznamujejo njegovo življenje.

Na ta način mama sinu »krade« očeta, kar pomeni, da je ta sin prikrajšan za vsaj relativno normalno otroštvo, ki bi ga lahko kljub ločitvi staršev lahko imel, saj bi vedel, da kljub temu, da je zakon med staršema razpadel, imel pa bi vendarle še oba starša in količkaj normalne stike z enim in drugim. Otrok, ki mora »izbirati« med obema staršema in sme izbrati le enega, izgubi dejansko oba starša. Najprej tistega, ki se mu mora navzen odreči, v resnici pa tudi tistega, s katerim fizično ostaja, saj mu ta starš očitno dela temeljno krivico in otrok s to izbiro dejansko »čustveno skrbi za tega starša«, torej on na nek način postane starš temu staršu (v vašem konkretnem primeru mami). Hkrati je dobro vedeti še nekaj – otrok v primeru, ko je postavljen v situacijo, da mora izbirati (pa ne gre zgolj za to, kje bo živel, gre tudi za to, ali sme z obema imeti odnos in stik), izbere tistega, za katerega čuti oz. se boji, da bi ga sicer on zavrnil, če ga ne otrok izbral in si tako otrok sam ohranil njegovo ljubezen (izjema so situacije nasilja, kjer si otrok dejansko želi proč od starša). Ta sin torej zelo skrbi za mamo, hkrati pa na ta način izkazuje posebno obliko »zaupanja« očetu – s tem, ko ga zavrača. Saj je to edini način (vsaj bil v preteklih letih, ko je bil otrok še toliko bolj nemočen in v vseh pogledih odvisen od mame), da ohrani mamo in hkrati verjame in upa, da ne bo zavrgel še oče oz. se mu odpovedal in vdal ter ga tako izdal še on. Mama ga je nek način že, s tem, ko mu ni dala možnosti, da bi lahko razvil normalen odnos z očetom. Biti brez očeta oz. se ga sramovati in izogibati pomeni, da izgubiš temeljno varnost in zaupanje ter možnost samospštovanja. Prikrajšan si za to, da te oče popelje v tisti svet, ki ga lahko pokaže in da le on, predvsem pa si prikrajšan za zgled očetovstva in zgled moškosti.

Zato upam in verjamem, da bo vaš mož kot oče izkoristil leta, ki prihajajo in ostal oče, kljub zunanjim pritiskom. Da bo razumel, da ga je sin (če je bil pod takim pritiskom, kot opisujete) moral zavrniti, ker je bil zmanipuliran. Da bo razumel, da je predvsem sin tisti, ki je tu v stiski in da se ta stiska kaže na različne načine. In vedno vedel, da očetovstva mu ne more nihče in nobena inštitucija ukrasti, ker to je nekaj kar razviješ v sebi in čemur slediš. (Ne vem pa točno, kaj pomeni, da je oče postal »tarča na CSD« – česa je bil obtožen?)

Lep predpraznični pozdrav,

Žal tega ne morem napisat, ker bi zgodba postala razpoznavna. Saj veste za zgodbe kjer ženske za dosego svojih ciljev uporabijo najbolj nizkotne scenarije… ker mu to počne je želel stike pod nadzorom CSD. Brez uspeha. Želim si le, da bi prišla v veljavo zakonodaja, kjer otroci ločenih niso avtomatično dodeljeni materi. V takih primerih. Tudi sama sem ločena in bom spoštovala želje mojih otrok, ko bolj odrastejo.

Da bi se spoznali – pri tem nisem mislila na bivšo. Nje si res ne želim spoznati. Je bilo preveč vsega hudega.

Nikakor ne bi želela podcenjevati sovražnosti, maščevalnosti in nagajanja, ki ga je sposobna užaljena, prevarana in izigrana nekdanja žena. Na forumu sem prebrala veliko zgodb, ki so mi dale misliti, da nekatere ženske resnično ne vedo, da nekje vseeno je meja. Meja, ki naj bi se nahajala tam pri dobrobiti otrok. Pa vseeno … Štirinajst let star fant ni neveden otrok, še manj so štirinajstletniki vodljivi. Mislim, da ne bi bilo odveč, če bi razmislila o tem, da te otrok ne mara in ne želi imeti opravka s teboj iz čisto drugih razlogov in ne zato, ker je zmanipuliran s strani matere. Če je namreč šlo za to, da se vidva nista spoznala po ločitvi, ampak je njegov oče zapustil družino zaradi tebe, otrok to ve in te ne mara. Skušam si predstavljati, kako bi jaz razmišljala in čutila, če bi se mi v njegovih letih zgodilo to, kar se je njemu … In ti iskreno povem. Niti dober dan ti ne bi rekla. Videti te ne bi hotela ne slišati, še manj pa se družiti s teboj in tvojimi otroki. Pa vem, da je to grdo in tudi sebično, ker očetu bi morala privoščiti srečo in ves ta blablabla. Ampak hej, mar ni tudi grdo in sebično razbiti družino in zaradi druge ženske zapustiti otroka? Še veliko mlajši otroci imajo svojo pamet in razumejo stvari, kaj jih ne bi desetletnik, štirinajsletnik.

Moje mnenje se bo bralo nekoliko nazadnjaško, ker dandanes se pa ja skoraj vsak drugi par že loči, ampak vseeno. Jaz sem odraščala v srečni in zdravi družini, še danes sem srečna, ko vidim, kako se imata mama in oče še vedno tako zelo rada. In si sploh ne morem predstavljati, kako se ne zavedate travm, ki jih preživljajo otroci. Pa ti bom povedala en primer. Tri leta star fantek. Nista se mama in oče ločila, nista se prepirala, nič slabega se ni dogajalo. Samo oče je moram poslovno za dva dni nekam iti. Ta trileten fantek je vso noč jokal, pa sicer nikoli ne joka, ne podnevi in ne ponoči. Vso noč ni spal in je jokal. Zakaj? Čutil je, da očeta ni. Zdaj si pa predstavljaj, kako je otroku, ko očeta ni in ga več ni. Kako zelo trpi in koliko se ponavadi trudi to prikriti, ker vidi, da tudi mama trpi in ji noče s svojim trpljenjem povzročati še dodatnega trpljenja.

Če pa gre res za to, da mama sinu onemogoča stike, je to zelo grdo od nje in, kakor sem že zgoraj napisala, ne ve, kje je meja in kako na takšen način škoduje svojemu lastnemu otrok. Otrok namreč potrebuje tako mamo kot očeta.

Moje mnenje je, da bi, če je to mogoče, fanta morali poslati na posvet h kakšnemu psihologu, ki mu bo lahko zaupal svoje strahove in stisko. Ki je, naj gre za to, da mu mama preprečuje stike ali za to, da goji hude zamere do očeta in njegove nove partnerke, gotovo huda. Nikoli ne pozabite. Tako vi kot vaš sedanji mož sta vama neljubi situaciji (vajina zakona) rešila tako, da sta preprosto odšla. Na vama boljše, vama lepše. Ta fant pa ne more oditi nikamor. Vi ste krojil svoje usode in s tem tudi njegovo, on ni vaše. In vse to, kar se zdaj dogaja, je posledica vaših dejanj, vas treh, odraslih.

Bolijo me stiske otrok, prav bolijo. Te pa so vedno posledica neodgovornosti in sebičnosti njihovih staršev.

Poglej Kofi brejk

ko sem mislila, da je bilo preveč vsega hudega. Meni je hudo le za trpljenje partnerja. K sreči pa tudi on danes razmišlja drugače kot takrat, ko se se mahinacije odvijale. Tudi moje razmišljanje se je spremenilo. Saj veš, v bistvu mi bivša dela uslugo. Nikakor jaz nisem prikrajšana v ničemer.

Vprašanje, ki sem ga zastavila se je bolj nanašalo na posledice takih ravnanj pri takih otrocih.

To ali ta otrok svoje nove družine ne želi spoznati ni bistveno. Jaz sem to sprejela. O tem koliko je lahko otrok vodljiv, bi bilo pa za drugo temo.

Sem pa zadovoljna z odgovorom terapevtke ga.Koprivc in se ji za odgovor najlepše zahvaljujem.

Ne vem, ali se zavedaš, očitno ne, kako sebično je to, kar si napisala. Ampak dobro, napisala si tako, kot čutiš. Hudo ti je le za trpljenje partnerja, za otrokovo trpljenje ti je vseeno. V končni fazi, zakaj bi se ti morala obremenjevati s trpljenjem enega otroka, katerega družino si pomagala razbiti. Še posebej, ker ti nikakor nisi v ničemer prikrajšana in to je tisto najpomembnejše.

Vem, da to, kar se zdaj napisala, ni najprijaznejše, pa vseeno upam, da bodo moderatorji moje sporočilo spustili skozi. Mogoče bodo ljudje potem lažje razumeli, kako zelo smo lahko sebični odrasli, koliko bolečine lahko prizadenemo otrokom, pa nam sploh ni mar. In dokler si ti otroci ne režejo rok, ne jemljejo mamil in ne ropajo bank, je pomembno samo to, da mi nismo v ničemer prikrajšani.

Tako – da so otroci kdaj dodeljeni tudi očetu – je že kar nekaj časa. Vsaj 8 let, najbrž pa precej več.

Verjetno so pa velike razlike med posameznimi regijami, CSD-ji in konec koncev tudi sodniki.

Kofi brejk, zanimivo, da sem iz tvojega komentarja “razbrala” veliko več sovražnosti in napadalnosti do osebe, katere sporočilo sploh nisi razumela, kot v njenem, sebičnosti in egoizma.

Luna, na novo združene družine potegnejo za sabo toliko čustvenih bolečin in prtljage, da to lahko razume samo nekdo, ki je to izkusil. Zelo dobro te razumem kaj hočeš povedati, ker se tudi mi srečujemo s takimi in podobnimi vprašanji. Jaz imam enega, mož dva otroka iz prvega zakona. Vzgoja, okolje, razumevanje.. zelo različno. Vsi se (vsak po svoje:-) trudimo, da bi bilo našim otrokom čim bolje, da bi utrpeli čim manj “čustvenih poškodb” in res je težko vse uskladiti in nikoli ni za vse prav! Včasih je žal potrebno pustiti toku življenja, da gre svojo pot. Vsaj pri stvareh, na katere ne moreš vplivati, čeprav ti je hudo in vidiš, kako nekdo trpi. In pri tvoji situaciji ti res ne moreš drugega, kot možu stati ob strani, se z njim veliko pogovarjati in ga poskušati razumeti. Otrok bo verjetno, ko bo večji, sam spoznal, kdo manipulira in kdo je z njim odkrit in ga ima resnično rad.
Malo za hec in malo za tolažbo: pravijo, da ti bog vedno naloži toliko kot zmoreš:-).

Lp A.

Ne vem, ali se zavedaš, očitno ne, kako sebično je to, kar si napisala. Ampak dobro, napisala si tako, kot čutiš. Hudo ti je le za trpljenje partnerja, za otrokovo trpljenje ti je vseeno. V končni fazi, zakaj bi se ti morala obremenjevati s trpljenjem enega otroka, katerega družino si pomagala razbiti. Še posebej, ker ti nikakor nisi v ničemer prikrajšana in to je tisto najpomembnejše.

Vem, da to, kar se zdaj napisala, ni najprijaznejše, pa vseeno upam, da bodo moderatorji moje sporočilo spustili skozi. Mogoče bodo ljudje potem lažje razumeli, kako zelo smo lahko sebični odrasli, koliko bolečine lahko prizadenemo otrokom, pa nam sploh ni mar. In dokler si ti otroci ne režejo rok, ne jemljejo mamil in ne ropajo bank, je pomembno samo to, da mi nismo v ničemer prikrajšani.[/quote]

Poglej nisem prikrajšana čustveno, vem da si ti mislila še mnogo več od tega. Nikjer pa se nisem izrazila, da mi je za otrokovo trpljenje vseeno.Pač njegova mama skrbi za čustveno plat. Jaz tukaj nimam nič. Težko je ćustva in dogajanje strnit na nekaj stavkov. Pač tako razmišljaš…
In nikjer nisem napisala, da sem družino razbila jaz. Pač tako razmišljaš…

Srečno

Žalostno,ko mati žrtvuje svojega lastnega otoka,za maščevanje in dosego svojih nizkotnih ciljev.Jojme,kaj se dogaja in koliko je tega.Za čigav interes v resnici gre.Za otrokovega,da ga zmedejo in čustveno pohabijo…

To so mame manipulatorji in njim bi bilo že zdavnaj treba “stopiti na prste.”To so tako nezdravi odnosi,da bi se morala današnja družba vprašati kam to pelje. CSD je vedno na strani mame,če tudi bi ta s flašo piva,že pošteno nadelana prišla na center.Oče v večini primerov je samo neka figura,ki je premalo vreden,da bi lahko razvijal z otroci normalen odnos.
Ponavadi so ti otroci tako našuhtani od mamic,da jim vsak tujec pomeni več,kot lastni oče.
Za zaključek naj pristavim,da vsi očetje tudi niso tako super.Veliko tistih dobrih izpade in ti so tisti,ki si zaslužijo več srečanj in stikov s svojimi otroci.Vsaka kraja stikov sti posledice.To se odraža,če ne prej pa kasneje v življenju.Žal.

Meni nje ni treba sovražiti, nimam prav nobenega razloga, da bi jo. Tebi se lahko zdi, da iz mojega pisanja buhti sebičnost, ampak vedi, da jaz nisem tista, ki je razbijala zakone in potem po forumu pisala, da mi je vseeno za otroke zakonov, ki sem jih pomagala razbiti. Živim tako, da ne bi prizadela drugih ljudi. Če že kdaj koga nehote prizadenem, se tega zavedam in ne perem rok od posledic svojih dejanj. In da, to, kar si napisala, da združene družine potegnejo za seboj veliko čustvenih bolečin, drži. Odgovornost za te bolečine pa nosijo odrasli in je grdo, da od tega perejo roke. Še posebej, če gre za odrasle, ki so pred združevanjem poskrbeli tudi za razdruževanje.

Meni nje ni treba sovražiti, nimam prav nobenega razloga, da bi jo. Tebi se lahko zdi, da iz mojega pisanja buhti sebičnost, ampak vedi, da jaz nisem tista, ki je razbijala zakone in potem po forumu pisala, da mi je vseeno za otroke zakonov, ki sem jih pomagala razbiti. Živim tako, da ne bi prizadela drugih ljudi. Če že kdaj koga nehote prizadenem, se tega zavedam in ne perem rok od posledic svojih dejanj. In da, to, kar si napisala, da združene družine potegnejo za seboj veliko čustvenih bolečin, drži. Odgovornost za te bolečine pa nosijo odrasli in je grdo, da od tega perejo roke. Še posebej, če gre za odrasle, ki so pred združevanjem poskrbeli tudi za razdruževanje.[/quote]

mene pa zanima kje ste prebral,da je ona razbila familjo,jaz nisem zasledila,morda sem slepa pa ne vidim..