Ja saj nevem kje in kako naj začnem. Danes smo pokopali mojo prijatelico. Prijatelico z veliko začetnico. Čeprav sva bila v letih kar krepko narazen sva se kot prijatelja zelo ujela. Je bila edina oseba, kateri sem in bi še vedno lahko zaupav se. Čisto vse moje probleme. Zbolela je za neozdravljivo boleznijo, za katero pa nihotela nobenemu povedat, dokler ni bilo že povsem jasno zakaj se gre. Nikogar ni želela s tem obremenjevat. Tudi obiskov ni več marala. Zadnjič sem po telefonu govoril z njo in mi je prvič priznala da je hudo bolana. Ni pa izrekla besede “rak”.Opravičla se je da se premalo čujeva, ampak da še vedno misli na nas (mojo družinico). Kakšen teden kasneje sem jo ponovno poklicel, vendar ni več dvignila telefona. Mislim in očitam si, da je nisem večkrat poklical in obiskal ko je bla zdrava ali pa tudi prosil če jo lahko obiščem ko je bla bolana čeprav ni želela obiskov. Mogoče bi na posled le pristala na moj obisk. Žal mi je da ji nikoli nisem povedal koliko mi pomeni kot prijatelica, da sem lahko srečen da jo imam in še in še je tega kar bi ji rad rekel, pa ji žal nisem utegni. Danes na pogrebu, sem se zamislil koliko je sploh oseb, katere so s srcem prišle na njeno zadnjo pot katere pa samo iz reda.
Solze mi polzijo po licu ko to pišem in mislim na njo. Upam samo, da je vedela da jo imam rad in da mi kot prijatelica veliko pomeni. Samo to upam. Ko je bila še pri moči in nihče ni vedel za njeno bolezen, sva šla na kavo in me je prosla za nasvet. Kako narediti s stanovanjem ko bo ona umrla, da nebosta sinova prikrajšana ne eden ne drugi. Zakaj nsem takrat posumil da je kaj narobe. Prenehala je z dejavnostmi ki jih je počela že leta in leta. Zakaj nisem takrat posumil da je kaj narobe. Zakaj, zakaj,… Rad bi ji stal ob strani.

Tudi jaz sem imela prijatelja, dobrih 23 let, pred parimi leti je zbolel, to je bil šok za vse nas. Zdravil se je par let, vendar kadarkli sva bila skupaj se je delal, da je vse ok in da je najmanj, kar si želi, da bi se do njega obanaša kot do invalida. Nikoli se ni pritoževal, še vedno je hodil v službo po 4 ure, naredil izpit za motor in ga tudi kupil in vsem je razlagal, da se je pozdravil in da je ok. Vendar ni bilo tako, želela sem mu pomagati na tak način, kot sem jaz mislila, da je pravi, pa mi ni dovolil. Nekaj dni pred njegovo smrtjo sem ga želela poklicati, pa ga nisem. Potem pa so me obvestili, da je odšel. Očitala sem si to. Zdaj pa si mislim, je že bilo tako prav, bila sva dobra prijatelja, dolga leta in verjetno si ni želel, da bi se ga spominjala po bolezni ampak po dobrih, srečnih pa tudi manj srečnih skupnih doživetjih. Prepričana sem v to, ker sva si zaupala veliko stvari, zato si tudi tega več ne očitam, vesela sem, ker sem imela to priložnost, da sem ga spoznala in prehodila določeno pot z njem. Velikokrat sem spomnim nanj, vendar ni žalosti, je veselje in radost, prižgem mu svečko, da je v miru, kjer koli je in se pogovorjam z njem in on se mi smeji. Spoštovala sem njegovo željo.

Lulululu hvala za tolažilne besede. Ja saj vem da tudi moja prijatelica ni želela da jo vidim v takem stanju in da si jo zapomnil tako kot je bila. Pa vendar vseeno, želel bi ji povedat koliko mi je pomenilo njeno prijateljstvo, koliko mi je pomenilo da mi je prisluhnila ko sem imel težave,….. Ja, težko bi mi bilo jo videti umirat, vendar prijatelji so zato da si pomagajo ne glede na dobro in slabo. Rad bi ji vsaj še enkrat rekel da sem jo imel rad. To zdaj nemorem več. Ostala pa bo v mojem SRCU za VEDNO.

Saj se je obrnila na tebe, ko je potrebovala pomoč in ti si je pomagal, da si jo imel rad sem pa prepričana, da je to vedela, ker pravi prijatelji to vedo, brez, da bi to poudarjali. Največ, kar lahko sedaj narediš je, da ljudem, ki so ti blizu, večkrat poveš, koliko so ti pomembni v tvojem življenju, kako si vesel njihove družbe in da jih imaš rad.

Ja res je, res je potreba ljudem ki jih imaš rad to pokazat vsak dan sproti. Žal mi je da sem pri njej vse to zamudil. In res upam da je odšla od nas z vednostjo da sem jo imel rad in da bi se lahko vedno obrnila na mene. Zadnji najin pogovor po telefonu sem ji ponudil, da me lahko pokliče za bilo kako pomoč potrebuje. Žam+l mi je da me ni poklicala vsaj za pogovor. Manjka mi in vsaki dan se spomnim na njo.

Ja običajno je res tako, da obžauljemo tisto, kar nismo naredili, bolj kot tisto, kar smo. Pogrešamo pokojne, toliko bolj, če so nam bili blizu. Tudi solze se bodo posušile in bolečina bo izginala, zamenjala jo bo hvaležnost in veselje, da si imel to priložnost, da si jo poznal in bil določen čas z njo. Do takrat pa dovoli bolečeni, da se izrazi do konca.

kako se izrazi bolečino… več kot mesec dni nazaj mi je umrla najbolša prijateljica, sprva sem tolažila vse okoli sebe… sedaj pa opažam da nimam volje za nič… šla bi iz Slovenije za nekaj časa, samo ne morem bežat…

a mi lahko prosim kdo svetuje kako preboleti… ker preveč boli…

ko sta umrla stara starša ni bilo takih občutkov, nihanj razpoloženja, nevem res ne…

katy, moje sožalje ob izgubi najboljše prijateljice. Boločini dovoli, da se izrazi, samo ne je zatlačit, ker bo vedno hujša in močnejša. Dovoli ji da se izrazi in toliko časa kot potrebuje. Ne tišči solz, čas jih bo posušil. To je proces in traja. Meni je pomagalo, da sem mu pisala pisma in napisala vse, izlila svojo bolečino na papir. Bolelo. Čas mi je zacelil rane in tudi tebi jih bo.

jokat niti ne morem… čutm da jokam, sam solz ni… učer sem se zjokala pa sem se potem bolš počutla, tako da recmo da mam spet občutek da živim, samo čas se pa nikamor ne premakne… vem da krize bodo še pršle, tako da bom mogla tudi to dat čez, ker vem da prijateljica ne bi hotela da ne uživam več življenja, kot sva ga skupaj, res take prijateljice ne bom imela nikoli več, nikoli…