Pozdravljeni!
Prek kratkim je oče zvedel,da ima raka na glasilkah. Sedaj bo začel z obsevanjem.
On je alkoholik in tudi sedaj pije, kljub pregovarjanju, da ne sme, naj se vzdrži,…
Jasno mi je, da ga je strah in da se je vstrašil, saj ponavi, ko se pojavi problem, se samo še bolj nažira, ampak,…
Hudo mi je, ker bi mu zdravniki radi pomagali, on pa ne sprejema tako kot bi moral, ali kot bi si želeli.
Dva njegova “pivska kolega” sta že pokojna, ravno zaradi raka, pa vendar sta takoj, ko sta zvedela za bolezen opustila slabe navade, ter se prepustila zdravljenju in pomoči. Moj oče pa ne. Je tudi strastni kadilec, pokadi 2 in več škatli na dan, kadi tudi ponoči, ker slabo spi.
Ne živim ravno v njegovi bližini, ga pa redno pokličem, in poskušam bodrit, in ko le utegnem pa skočim k njemu, vendar vedno pride od sosede že malo nasekan. In ko mu rečeš, ali je treba tega, in reče, sam mi niso zdravniki rekli, da naj neham pit, in bolj bom pil prej se me boste rešil.No pa imam.
Kaj bodo zdravniki na to rekli, pa saj niso neumni in menda vohajo alkohol ko gre na pregled!!!
Kako mu lahko še pomagam?
Hvala za kakšen nasvet, če mi ga bo kdo sploh lahko dal…:((
Lep pozdrav……

Pozdravljeni!
Vidim, da imate res velik problem. dejansko so samo 3 možnosti:
-poskušate mu dopovedati, da mu pitje in kajenje samo še bolj škoduje
-pogovorite se z njegovim zdravnikom in naj ga poskuša on osvestiti
-ne storite nič

Upam, da vam bo uspela ena izmed prvih dveh možnosti!

pa veliko sreče!

Pozdravljeni!

Zopet se javljam.
Poskusila sem z pogovorom in odsvetom slabih razvad, pa mi je kmalu rekel naj ne hodim in naj ga ne kličem več, če mu mislim težit o tem. Nekako sem utihnila, saj sem vedela, da sigurno ga bo terapija zdelala. Nisem se motila. Cel ljubi mesec je bil priden in ni pil, pa saj niti ni mogel, celo za 2 dni je nehal kaditi. Terapijo je uspešno zaključil. No in sedaj, 15 dni po koncu terapije je spet isto. Kriči na mamo, jo zmerja, postal je zopet hudoben, čaka in išče izhode do alkohola.Obnaša se kot da je mladostnik star 25 let in da ima vse vajeti v rokah. Saj je prav, da se trudi, da ga bolezen nebi prizadela, ampak tole je pa višek. Ne razumem ga, ne vem kaj mu je, ne zmam mu še pomagati.
Sicer grem naslednji teden k družinski zdravnici, v bistvu za sebe, pa vendarle bi ji povedala še za očeta, sam kaj ko se bojim, da nebi ti vplivalo na zdravljenje, ali pa če bi mu omenila, da bi jo “nazjal”.

Tako, pa sem spet malo lažja.

Hvala, ki ste prebrali, in hvala še za kakšen morebiten nasvet.