Kaj reči otroku, ki ga oče ne mara?
Pozdravljeni,
Bivši svoje hčere je nikoli ni maral, ga ni brigalo zanjo, ni zanjo skrbel, se počutil odgovoren-ni je sprejel. V odnosu z njo se je obnašal pokvarjeno in kot nezrel otrok, kot so ga doma vzgojili in ga še danes tretirajo.
Sicer jo je priznal in do otrokovih 21. mesecev smo živeli skupaj.
Vendar je namesto odnosov z njo ali v dobro družine, skrbel zase, hodil ven, se drogiral, pokral, hodil v casinoje redno, skakal za ženskami, po nekaj dni ali teden, dva na mesec- po tem ko je prejel denar, ga včasih ni bilo ker je potreboval počitek, chatal na porno straneh s slačipuncami itd itd.
Vsa skrb za otroka, obveznosti, materialna stran je bilo po njegovem, tako vzgojen od doma, ženska domena in se je v celoti temu primerno obnašal.
Zaradi tega in še mnogih drugih pokvarjenih in žaljivih stvari ter samih laži sem zbrala moči in naredila konec. Na kar sem zelo ponosna, oz. sem končno spet ponosna nase. Da sem se postavila zase, v bran otroku in sebi.
Navzven in pred drugimi, izrecno samo v primeru, da so videli drugi, se je do hčere sicer obnašal lepo, oz. prav sladkobno, ampak kakor hitro ni bilo v bližini tretje osebe zanj hčera ni obstajala.
Že kot noseči, po prvi ihti in “sreči” in nekaj mesecev rednih partyjev s kokainom in ostalimi tovrstnimi stvarmi, mi je visoko noseči povedal, da mu do otroka ni, da se mu j… zanj, da si je želel sina.
To sem nekako po rojstvu pogoltnila in tudi upala sem, da bo ob otroku pridobil pristna očetovska čustva, ki pa jih ni in ni bilo.
Odkar je odšel od nas – živi okoli 800 km stran, mesec in pol je minil od tega, se človek ne javi, noče plačevat preživnine, no, pokazal je svoj pravi obraz in to sem tudi pričakovala, da se bo kot vedno v takšnih situacijah, naredil navzven reveža ki ga je žena pustila in mu prepoveduje stike z otrokom. Pred drugimi vedno igra reveža ki ne zna šteti do tri, dobričino in nekonfliktno osebo, ki nikoli ne upa povedati svojega mnenja, ampak se raje zjoče ali je tiho. Vendar ko mu kdo stopi na prste, začne razbijat, uničuje stvari, trga oblačila, davi, pretepa.. V glavnem nihče mu ne sme ničesar rečt, se pritožit. Pogovor z njim je bil nemogoč, v življenju se nikoli z nikomer ni pogovarjal in tako je ostalo. Ni res, da sem mu bilokdaj prepovedovala stike z otrokom, vendar se v dokazovanje tistim njegovim ne bom spuščala. Dejstvo je, da sem mu govorila da sva končala midva, da pa naj ima s svojim otrokom čim več stikov da ga otrok ne pozabi in pač seveda za preživnino ker zasluži dovolj. A nič od nič. Ne glasu, ne vprašanj, ne želja po stikih, interesov, nič. Zanj hčera ne obstaja več. Meni je to sicer všeč..vendar..
Je pa patološki lažnivec, že vso svoje življenje se prebija skozi z lažmi, ampak dobro, tudi to sem sedaj požrla in se več ne obremenjujem in ponižujem z nekimi dokazovanji. Za njegove starše, ki so ga vzgojili v takšnega človeka, sem bila vedno za vse kriva, tako je moj bivši predeloval resnico in tudi sami se ne žele ukvarjati s svojo vzgojo, svojim sinom in odnosi. Njegova mama je bolestno ljubosumna in se je prav trudila mu biti v njegovem početju v potuho. Zagovarjali in spodbujali so njegove izlete v hotele, prostitutke, drogo, casinoje in neskrb za družino, kajti on naj ne bi ničesar znal in da je delo doma in z otroci vse žensko opravilo. Vedno je bil razvajen, postlano z rožicami v življenju, edino sebe ljubi in nikoli ni poznal meja dobrega okusa ali morda še drugih. Njegovi starši z otrokom niso hoteli imeti stika in ga tudi sedaj spodbujajo v neplačevanju preživnine in zafrkavanju. Še otrokov avtosedež je odpeljal, skupen avto ki je bil žal pisan nanj, v glavnem pa sem presrečna že samo ker je daleč stran od naju. Z njim sem samo trpela, zbijal mi je samozavest, moralo, bil agresiven, žaljiv, žensk na splošno ne spoštuje. Starši so mu bili vzgled, zato se nikoli ni mogel razviti v zdravo, pošteno, odprto osebnost. Mati ga je ščitila pred očetom, lagala zanj, ga pedenala spredaj in zadaj, oče ga je v otroštvu in mladosti pretepal, na koncu pa so ga uturili preko vez v službo kjer je izkoriščal šefa itd. Starši ne poznajo enega samega njegovega prijatelja, bivših punc, nikoli niso spoznali nikogar, bodisi v otroštvu, mladosti ali sedaj. Mama je skrbela tiho za dom, ob očetovi mami ki je kuhala, pedenala otroke in na pol stanovala pri njih, oče ni imel časa za otroke, vendar mama je z zvijačami tiho in potuhnjeno vodila celo familijo. Njena cena se mi je zdela previsoka, oče ji ničesar ni nudil, denar sta imela ločen, očetov zase njen za otroke in za njo, ustvarjali niso ampak izkoriščali bogate sorodnike ko je bilo kaj nujnega in kopija tega je bil moj bivši. Mama je bila doma, oče je lahko hodil okoli koliko je želel, še danes kot penzioner se raje kot bi delal pri hiši, nahaja v kafičih in gleda za kelnarcami.
Ampak to ni problem, je samo razlaga kako moj bivši deluje in kaj je vplivalo nanj in da je takšen bil, je in bo ostal. Ko sem to dojela in se sprijaznila, konec med nama več ni bil nemogoč in težak.
Problem in to velik nastane pri najini hčerki. Kako naj sedaj z njo?
Odkar je njen oče odšel smo mislili in verjeli, da je na očeta pozabila, ker do danes ga odkar je odšel, ca 6 tednov, sploh ni omenjala in nič. Četudi je kdaj preko kamere slišala njegov glas, videla kakšno njegovo sliko, ni bilo nobene reakcije. Za očeta je “določila” mojega brata.
Včeraj pa smo doma gledali slike in na eni teh slik je bil njen oče z njo in ko je tamala videla sliko (danes stara 22 mesecev), je skočila iz gugalnika, sedla meni na kolena in prav krčevito kričala v sliko: ati, pridi, pridi, pridi… zraven pa kazala z dlanjo oz. prstki, naj pride k njej.
Ko sem dala počasi sliko dalje, je govorila dalje ati ati in ker nisem imela druge, sem ji mogla kazat slike ko je z njim, vsak moment je bil ubijajoč, vedno isto..njej čuden pogled in klicanje atija.
Odrasli smo onemeli, meni se je nabral v ustih knedl.
Prijateljica ob meni je dobila solzne oči, tudi sama sem komaj zadrževala bolečino tistih trenutkov.
Nakar sem rekla, da je ati odšel.
Ker se je očitno spominjala, kako je včasih hodil ven, je stekla do vhodnih vrat in se drla: ati pridi, ati pridi …..
Nakar sem jo malo zamotila in smo odšli na hitro ven na krajši sprehod.
Vprašanje: kaj naj rečem otroku? Naj nekaj časa ne gledamo slik, filmov, da preboli? Reakcije? Razlage? Kako začeti? Kako “popredalčkati”?
Kako naj se do nje obnašam, če bo kdaj kljub temu prišlo do konfrontacije? Ker sigurno je to neizbežno.
Za očeta otroka sem prepričana, da nikoli ne bo želel stika z otrokom, ker je padel nazaj v svoj svet, ki temelji na ilegalnih stvareh, drogah,ponočevanju, alkoholu, kupljivemu sexu, vplivu staršev, lenarjenju itd., pa za to, ker je zanj otrok predstavljal edino breme in zgubo časa.
Tudi ves čas skupnega bivanja ni bilo iz njegove strani nobene ljubezni ali navezanosti, odnos bi lahko imenovali vedno le beg pred odgovornostjo in delom z otrokom, do otroka je bil več kot hladen in nezainteresiran. Zanj je bil vsak trenutek z otrokom izgubljen moment.
Kako naj? Kajti morda danes še ni tako težko kot bo čez nekaj let. Reči, oče je umrl, ne morem, čeravno je to najbližje resnici ker zanjo ga nikoli ni bilo, ni in ga tudi ne bo, a to je laž in tako ne bi razumela. Če povem resnico, bo kasneje za otroka zelo boleče, še bolj boleče je to, ker sem prepričana, da če bo kdaj želela navezati stik z njim, se ji bo on jokal kako jo je imel rad in sem bila jaz grda do njega in ne vem še kaj, ker to že danes počne drugim ljudem in temu verjetno tudi verjame sam. Govori eno, počne drugo.
Hudo bi mi bilo reči, da je oče ne mara, to bi v njej slej kot prej vzbudilo občutek manjvrednosti in morda kakšne krivde.
Lagala pa ji ne bi rada, da oče sedaj ne more in ne vem še kaj, ker če bi hotel, bi lahko in po drugi strani bi sebe zanikala in no ja, spet je to laž! Prazne besede, ki rode prazne upe, namišljeno ljubezen, ki je nikoli ne bo občutila.Kakšen vzgled bi bila otroku in koliko bi bile moje izjave nekoč verodostojne, če bi otroku nekaj let govorila prikrojeno resnico.
Na kratko: z resnico dandanes še ne morem priti na plano, ker je boleča.
Z lažmi pa nočem, ker nekoč bi mogla pred njo sebe in svoje izjave zagovarjati. Kaj mi svetujete? Kako naj se obnašam?
Končno sem zadihala in prišla malo k sebi odkar sva sami, nakar takšen šok in ker bi rada pametno in primerno vzgajala, sem se odločila vprašati za nasvet. Hvala vnaprej.
lp
Lepo pozdravljeni!
Kaj reči otroku, ki ga oče ne mara? Ko berem vaše pismo, mi zastane dih ob nezrelosti in neodgovornosti vašega bivšega moža in verjamem, da vam ob njem ni bilo lahko. Ob tem pa je čutiti še vedno veliko besa in jeze, razočaranosti in bolečine, saj se vam je resnično zgodila krivica. Oropani ste za moža, ki bi moral dati družini varnost in oporo, ob tem pa se prebuja še bolečina, saj je tukaj še 22 mesecev stara punčka, ki kriči ati, ati, pridi, pridi in vam prebuja grozo in obup ter nenehno skrb, kako otroku vse to razložiti in ga pomiriti. Gospa vi ste mama, objemite to punčko in jo držite v objemu tako dolgo, da se bo umirila. Oče je ob njej živel 21 mesecev in punčka ga je zelo močno zaznavala, saj je to oče. Vaš brat je lahko stric in nekdo, ki ga ima otrok zelo rad, oče pa je oče in ga ne moremo kar pokopati, čeravno pravite, da je to za vas najbližje resnici, saj navajate:”Reči oče je umrl, ne morem, če ravno je to najbližje resnici, ker zanjo ga nikoli ni bilo in ga tudi ne bo. Gospa, tega moškega nikoli ni bilo za vas, nikoli ni bil vaš mož in verjetno tudi nikoli ne bo, bo pa vedno oče vašemu otroku. Pustite ta prostor odprt, da oče sam najde hčerko, če jo bo želel, in da ona ima prostor, kjer ta oče obstaja. Oče je oseba, ki nas najgloblje zaznamuje, razvrednotiti očetovo podobo, pomeni da razvrednotite sebe v očeh otroka, zato vam svetujem, nikoli ne govorite grdo drugim o punčkinem očetu, ker je to zloraba otroka, vas je zapustil mož in je zelo boleče, saj se vam je zgodila krivica. Vi ste izgubili moža, hčerka bo pa očeta vedno imela, neglede na to, kakšen je, je njen oče, tudi če je 800 km vstran, je še vedno njen oče. In če bo ta oče zelo zanemarjal svojo hčerko, bosta imela zelo močan stik v zavrženosti, vendar bo še vedno oče. In vi boste vedno mama, ki ji boste stali ob strani vedno, ko bo jokala, zakaj se oče ne zanima zanjo, ji dali prostor, da pove koliko ga pogreša, kaj si od njega želi.
Težko je 22 mesečnemo otroku dopovedati, da je oče odšel, pa vendar lahko začnete govoriti, da je odšel, ker se vidva nista razumela, da ni odšel zaradi nje. Ti stavki so zelo pomembni in gredo zelo globoko. Morda še ne razume besed, vendar čuti dovolj, da lahko poveste resnico. Telo pomni. Drugače bo pa vse življenje nosila krivdo, da jo je oče zapustil zaradi nje, kaj je z njo tako hudo narobe, da je šel… in verjemite, s tem bo zelo težko živela. Če ji rečete, da je umrl, bo prišel čas, ko bo izvedela resnico. Takrat pa bo zelo hudo. Počasi otroku z mirom povejte, da je ati odšel, ker se z mamico nista razumela in vzdržite vso bolečino in žalost, ki jo otrok izraža. Resnično vi ne zmorete nadomestiti vloge očeta in je tudi nihče drug na tem svetu več ne zmore, na način, kot to lahko naredi oče. Oče bo za vedno oče, razmejite svoj bes na bivšega moža, taščo in vse kar spada zraven, od odnosa ki ga ima vaša punčka z očetom.
Vse dobro v prihodnje
Sabina Stanovnik
spec. zakonske in družinske terapije
Midva-zakonski in družinski center
Osojnikova cesta 3, Ptuj
GSM:030/333-009
E-mail: [email protected]
Spoštovana gospa Sabina Stanovnik,
Prijazno ste svetovali ženski v stiski in ne dvomim, da tudi strokovno. Pridružujem se prvemu delu vašega odgovora, kjer svetujete, naj punčko čim več objema in ji izkazuje ljubezen, ko bo znova jokala za atijem. Naj jo objema in crklja, dokler se ne pomiri.
Ne strinjam pa se z drugim delom odgovora, ki je precej stereotipen. Oče je le oče, pa ne glede na to, kakšen je. Ni res! Kockar, narkoman, nasilnež?!? Oprostite, bolje je, da otrok nima očeta, kot da ima ob sebi tako pokveko. Jaz bi bila tudi srečna, da je tako zmene 8oo km proč od otroka in še premajhna razdalja je to, da bi se z otrokom počutila varno. Gospa Sabina, gotovo ste imela opravka s takšnimi in drugačnimi zasvojenci tokom svojega strokovnega dela. Ampak, ali ste kdaj živela s tako osebo? Zasvojenec je do drugih ljudi, s katerimi ni tesno povezan, prijazen in dokaj vljuden. Ali veste, kako pa se zasvojenec pošastno vede do ljudi, ki so mu blizu? Jaz vem, ker sem kot najstnica tri leta hodila z zasvojencem. Lahko le slutite, če tega niste doživeli. Sploh pa zasvojenec s kokainom. Grozljivka je premila beseda. Dokler se ne gre tak človek zdravit in dokler ne okreva, njemu stika z otrokom sploh ne bi smeli dovoliti. Otroku pa bi morali na obziren in dostojen način razložiti, da ima očka hude težave in da ni primerno, da se druži z nami, ker to ni v naše dobro. Ko bo pa te težave premagal, pa bo zopet lahko prišel.
Sama sem preživela podobno, moj oče se je ločil z mojo mamo in živel daleč vstran, vendar razen darila za rojstni dan vsak leto enkrat po pošti nisem imela od njega nič. Tudi jaz sem ga pogrešala in ko sedaj gledam nazaj tudi on se ni zame brigal čisto nič, razen 2 obiskov v celem mojem otroštvu. Ne vem, ampak ko si je ustvaril svojo družino, je name pozabil. Ko sva se po dolgih letih srečala, je govoril, da me je pogrešal, čeprav ima moja mama podobno mnenje o njemu kot vi o svojem možu (čeprav se ne drogira in nima drugih žensk). Hočem reči to, celo otroštvo sem vedela, kdo je moj oče in sem si vtisnila v spomin tiste 3 fotografije, ki jih imam od njega iz otroštva. In tega se ne da zbrisati. Potem sem imela idealizirano podobo o njem, ker sem ga pač pogrešala in ko sem iskala svojo identiteto. Potem sem stopila v stik z njim in dobila realno podobo o njem, da ima pač dobre in slabe stvari in da je pač samo človek. Moji domači so mi dobro storili s tem, da so vedno o njem govorili dobre ali nevtralne stvari, nikoli slabih, čeprav naju je z mamo zapustil. No, razen mama je govorila včasih še kar slabo o njem in to sem ji zamerila, ampak ji itak nisem verjela. Ostali domači so govorili dobro in to je bilo, tako kot je povedala gospa Stanovnik, izredno pomembno zame, zelo grozno bi mi bilo, če bi živela z mislijo, da je moj oče slab človek. Ker vsak človek ima očeta in mamo (pa čeprav le v svoji glavi) in za vsakega morata biti ta človeka dobra vsaj v enem oziru. Torej nikar govoriti slabe stvari o očetu, nikomur, niti drugim, kaj šele punčki. Ko bo odrasla, bo sama videla, kdo je dober, kdo je zanjo skrbel in kdo je bil tako čustveno nezrel, da jo je zanemarjal. Tega ni treba poudarjati, to ji bo jasno, vendar bo šla verjetno skozi fazo idealizacije. Občutek imam, da vi še niste preboleli čisto moža in da bi ga radi zradirali, pa ga ne morete. Ona ga namreč pozna in ne morete ga preprosto zbrisati. Tudi v tem se strinjam z gospo Stanovnik, da date svoji hčerki prostor, da ga spozna in da mu morda določen del oprosti, kar je otrok sposoben, vi kot bivša žena pa verjetno ne, saj otrok ima nedolžna čustva in vidi svojega očeta drugače kot vi. Ne smete je prikrajšati za ta čustva in ne smete biti ljubosumni nanje, čeprav so krivična, ampak kot rečeno, ko bo čas, bo deklica spoznala, kdo je resnično skrbel zanjo, glede tega vam ni potrebno skrbeti. Zamerila pa vam bo, če boste grdo govorili o njenem očetu, čeprav je vse res.
Lepo pozdravljeni ga. Bivša!
Tudi sama sem razumela, da je ta moški narkoman in nesposoben očetovstva in kot takšen najverjetneje niti ni primeren za stike z otrokom. Vendar je še vedno njen oče. To ne pomeni, da mora imeti punčka z njim stike, samo ta podoba očeta, ki jo že sedaj nosi v sebi, bo v njej zelo močno odzvanjala. Mama bi morala biti tukaj zelo previdna, veliko podpore bo potreboval ta otrok skozi odraščanje in glede na to, da očeta najverjetneje nikoli ne bo imela, bo s tem zelo težko živela, še posebaj ko bo najstnica in tudi kasneje se lahko zelo pozna pri izbiri partnerja. In to je velika krivica, ki se je zgodila njeni mami in njej. Vendar je mama kljub vsemu izgubila moža, ona pa očeta. Izgubiti očeta ali pa moža, pa je bistvena razlika. Tukaj bo imela mama zelo ključno vlogo, saj bo pomagala skozi odraščanje punčki predelati in razumeti, zakaj je oče odšel. Če tudi je vprašanje, ali to sploh lahko kdaj razumeš? Gospa, zavrženost očeta gre tako globoko, da postane del tebe, tvojega življenja, je ključna pri izbiri partnerja in pomembnih odločitvah v življenju. Oče je oseba, ki te najglobje zaznamuje, če tudi je to v zavrženosti in zapuščenosti, je tam še vedno oče. Nek drug moški lahko veliko doprinese k vzgoji otroka, vendar ni nikoli oče. Očeta čutiš od znotraj.
Gospe, ki sem ji odgovarjala na pismo, sem želela samo povdariti, kako pomembno je začutiti otroka v stiski, ki jo ima, ovrednotiti to stisko in vzdržati ob njej. Težko bo in gospa to ve ter se tega tudi zelo boji. vendar če bo ona prisotna, ji bo stala ob strani, ne da bi očeta nenehno kritizirala in sovražila (ker potem bo med njima nastalo sovraštvo, ko jo bo začela hčerka sovražiti in se ji upirati, saj jo bo bolela vsaka grda beseda, ki je bila izrečena proti očetu). Otrok bo težko to predelal sam, vendar ob mami bo, ob mami, ki bo dala sočutje, varnost, ljubezen in objem. In tudi mami bo zelo težko vse to vzdržati, saj tega gospoda zelo sovraži in nosi še veliko jeze nanj. Zato je včasih v teh odnosih težko razmejiti, kaj je materino in njen odnos do bivšega in kje je tukaj otrok in njegov oče (njun odnos, ki vsekakor obstaja).
Sabina Stanovnik
Precej jasno mi je, kakšno simbolno vlogo ima v naši družbi oče. Ampak me pa res zanima, kaj neki naj bi pomenilo, da “očeta čutiš od znotraj”. Kakšna nadnaveza med otrokom in očetom naj bi to po vašem mnenju bila?
Seveda mi je jasno, da obstaja močna vez med staršem in otrokom, ne glede na spol starša. Ampak to s staršem, ki je aktiven, prisoten starš.
Kakšna posebna vez naj bi potemtakem npr. obstajala med biološkim očetom, ki z otrokom nikoli ni imel stika, in otrokom? (ne sprašujem za ta primer, ker je stik, kakršen že pač, tukaj obstajal)
Hvala za odgovor.
Tasmanski vrag
Ob tej grozljivo težki zgodbi nimam komentarjem kaj dodati.
Na misel mi je prišlo le, da se za bodoče morebitne manipulacije zaščiti pri kakšni socialni delavki, da si beleži, da ga obiski hčere ne zanimajo že določeno obdobje, da bo to dokumentirano.
Da ne bo nekega dne skušal ji odvzeti hčerko in jo poskušal prikazati, da mu ni omogočala stikov in podobno. Modra danes to zveni fantastika, vednar poznam primere.
Veliko sončka v življenju obema.
Pozdravljeni Tasmanski vrag!
Ta vez med otrokom in biološkim očetom, ki nikoli ni imel stika z očetom, je zelo posebna. Oče, je oče, če tudi ga nikoli ni bilo. Gospa, to je narava in narava nikoli ne laže. Narave ne moremo pretentati. Otroci, ki so jim matere vsiljevale svoje nove partnerje, so te moške zelo zasovražili. Otrok ve, kam spada. So primeri otrok, ki jim starši nikoli niso povedali, kdo je pravi oče in gospa, ti otroci kar vedo, da nekaj ni vredu. Poznam primere, ko sedaj že odrasla punca mami nenehno ponavlja:”To že ni moj oče.” In res ni, samo, da še mama ni priznala resnice.
In če je oče v zavrženosti in zapuščenosti, je še vedno oče, ter je otroka ravno tako močno zaznamoval, kot tisti starš, ki mu nudi oporo in razumevanje. Samo čutenja so druga. Drug moški lahko veliko doprinese in pomaga otroku pri odraščanju, vendar oče še vedno obstaja in gre tako globoko, da ostane njegova “neprisotnost” za vedno zapisana v otroški psihi. Vendar ni vse tako črno. Z podporo, sočutjem in razumevanjem, se da veliko tega predelati in prečutiti.
Sabina Stanovnik
Sama sem odraščala brez očeta, ki me tudi ni imel prav rad, se zanimal zame in zato sem zelo trpela vso svojo šolanje in še kasneje. Vendar med nama nikoli več ni nastala vez oče hčera, vedno mi je bil nek oče-tujec.
Če ni ljubezni staršev do otroka, otrok zelo trpi, ne glede kdo kaj govori o njem. Res je tudi, da sem si v puberteti ustvarila zase in za druge, da se obranim pred porazom, irealno sliko o njem, sanjala kako zelo me ima rad, a o trpljenju v sebi nisem mogla govoriti. Sram me je bilo zanj. Če te starši ne marajo, se otrok hitro počuti kriv.
Povezave z očetom nimam nobene več, čeravno smo do dvanajstega leta živeli skupaj. Oddaljil se je in nikoli več ne bi moglo biti kot je bilo.
Zamudila sva se in če mu zamerim? Mu. Do groba.
je že tako, da smo ženske tiste, ki svojim otrokom najdemo oz določimo očeta. in od človeka, ki še zase ni sposoben skrbeti ne moreš ne vem kaj pričakovati.
si pa naredila iz cele stvari hudo znanost. ko boš v svoji glavi pospravila, bo tudi ostalo lažje.
ne obsojaj njega, on je tak kot je bil, ti pa si utopično pričakovala, da se mu bo marija prikazala, ko boš rodila otroka. in niti nisi edina predstavnica ženskega spola s tem mišljenjem.
spremeniš lahko samo sebe, ostale pusti pri miru.
Ampak, po tej teoriji noben posvojen otrok ne bi rabil iskati svojih staršev z detektivi. Enostavno bi se sprehodil po mestu in “zaznal” svojega očeta…
Zdaj pa še resno. Jaz očeta nisem videla 16 let. Od starosti 2 let naprej. Imela sem težko otroštvo z nasiljem, alkoholom, življenje z muslimanom… svojega očeta sem pogrešala kot rešitelja pred vsem tem. Ampak ga ni bilo. Niti na obisk. Ko smo se 1x srečali v mestu čisto po naključju, se je obrnil stran. Seveda sem ga poznala, prepoznala. Bog me je obdaril ali kaznoval z zelo dobrim fotografsim spominom… Ko sem ga srečala po 16 letih na avtobusni postaji, me je ogovoril: “Kako si hčerka? Greva na pijačo? Se morama nekaj pomenit.” Tema pogovora je bila, da je zbolel za rakom in da sem kot njegova edinka obvezana, da ga negujem. Če bom odklonila, bo svojo zapuščino prepustil RK. Moj odgovor je bil v skladu z mojim najglobjim prepričanjem: “Kar prepusti vse kar imaš RK.” Od tistega dne naprej (od tega je zdaj 12 let), sem ga srečala le še 1x, ko mi je v roku 10 minut rekel: “a TO je zdaj tvoje? Pa kak si se tako poredila?” V pojasnilo- TO je moj sinko in poredila sem se zaradi odpovedi ščitnice…
In, ja imam vez z očetom. Najglobjo. Razočaranje v temelj. NIKOLI več nočem imeti opravka z njim. Tako globoko. Iz narave.
Prebiram take in podobne primere, ker sem sama na istem, s to – za moje mišljenje prednostjo – da moja hčerka, ki je stara eno leto, očeta ne pozna, ker naju nikoli ne obišče. In tudi sama se sprašujem, kako bom odreagirala, kaj rekla, ko bo prišel trenutek, trenutek, ko me bo hčerka vprašala kje je ati. In tudi sama se iščem, prebiram literaturo – tudi tisto, ki je na voljo družinskim terapevtom med študijem in celo več, imam možnost ( srečo ), da je ena izmed družinskih terapevtk moja sestrična.
Gospa Stanovnik, na vse pretege se bom trudila, da ne bi naredila napake, vendar, me v vašem besedilu, ki je sicer zelo na mestu, moti vaša sledeča misel:
“Ta vez med otrokom in biološkim očetom, ki nikoli ni imel stika z očetom, je zelo posebna. Oče, je oče, če tudi ga nikoli ni bilo. Gospa, to je narava in narava nikoli ne laže. Narave ne moremo pretentati.”
Narava naj bi bila tista, ki naj bi tako vez omogočila in ob tem se mi poraja vprašanje, ki temelji na izkušnjah.
Svoje življenje od prvega dne živim v tesnem stiku z naravo in živalimi. Vsako leto sem imela – zadnja leta ne več – priložnost opazovati živalski svet in naravne cikle od spočetja do življenja novega bitja. In zatrdim vam, da narava ni taka. Celo več, živalski mladiči so kratek čas – nekateri manj drugi več – odvisni od samice, matere. Samec, oče v naravi igra vlogo le pri spočetju, pri nekaterih, divjih vrstah tudi v času odvisnosti mladiča od staršev, skrbi za prehranjevanje – pa še to le pri vrstah, ki valijo ( čisto iz drugih razlogov ) in v nasprotju, morajo samice nekih drugih vrst svoje mladiče zaščititi, ker bi jih sicer samci pobili. O nekakšni navezanosti mladičev, otrok na samce, očete v naravi ne moremo govoriti niti na samice, matere in prav nobene posebne vezi ni v smislu oče je oče in mati je mati. Menim, da do navezanosti, o kateri govorite, pride skozi skupno življenje in vzgojo, ki je nujno potrebna, če želimo, da toliko subjektov živi na enem prostoru.
Lahko se navežem tudi na pračloveka, ki je nakako bolj živel v naravnem ritmu, kot dananšnji, moderni človek. In če vzamem za primer Potočko Zijalko, tam oblikovno skupnost, potem lahko potegnem enačaj živalski relaciji mladič, otrok – starši.
Prosim, vas za vaše mnenje na podlagi mojega razmišljanja, kajti pomembno je za moje razumevanje v prihodnosti.
pozdrav, špela
Hvala za odgovore in razlage, tudi sama sem mnenja, da otroku o njegovem očetu ne bom govorila slabih stvari, ampak zavijati v celofan in lagat ali olepševati resnice pa tudi ni dobro in zdravo.
Verjetno se bo res potrebno zbrat in vzet skupaj, ter se obnašat zelo odgovorno in pazljivo pri tej temi, predvsem pa pazit na otrokova leta ter sposobnost dojemanja ter razumevanja.
Ko bo dovolj velika in bo prišlo do trenutka X, ji bom povedala, da je bil takšen kot je (bil) in iz tega ne bom delala nobenih cirkosov.
Sigurno pa je in to sem sedaj razumela, da moj novi prijatelj ali morda kdaj nov mož ne bo mogel postati njen oče, ker pravi oče je kakršen je in je edin ter nenadomestljiv.
Moj prijatelj je do nje skrbnejši, če bova ostala skupaj jo bo on učil in otrok bo nekoč sam vedel, kdo je tista moška oseba na katero se v težkih situacijah lahko obrne, na koga lahko zanese.
Očeta pa ji očitno res nimam pravice odvzeti oz. ga izničiti, kakršen koli da je. Če bo to nekoč zaradi njegovega neinteresa storila sama, naj to stori, vendar sama moram sprejeti dejstva kot so in ji stati ob strani.
Strah me je pa še vedno, če se bo kdaj zgodilo kaj nepričakovanega preden odraste in ne bo prav razumela. Čeravno dandanes otroci kaj hitro odrastejo in pri 11 ali 12 letih so že sposobna dekleta dosti dojeti.
Me pa zanima še to, če se bo npr oče čez nekaj let pojavil, ali naj stike dovolim ali raje preprečim, za otrokovo dobro seveda, glede na to da ne bo nič pristnega, naravnega, dobronamernega in še glede na njegov stik z drogo.
Bivša je lepo napisala in grozno je, ko uvidiš, da ti ljudje skrivajo svoje odvisnosti, lažejo, blefirajo in moraš, namesto da bi se ukvarjal z lepimi stvarmi ki jih je toliko, ukvarjati s tem, da iščeš resnico.
Zakaj ljudje na splošno tako malo vemo o karakterju odvisnikov, da imajo dva obraza in na sploh, zakaj odvisnik ne prizna, da je odvisnik.
Glede na moje izkušnje, ki jih tovrstnih sploh nimam, se mi še sanjalo ni, da je kaj takšnega pri in v človeku možno. Na srečo je ta zgodba z njim, za menoj. Tukaj ostaja le otrok in sedaj vem, da čeprav je biti mami naporna in najodgovornejša vloga ženske, bom imela sama še za malenkost težjo. Bojim se a upam, da mi bo uspelo, res srčno upam.
Spoštovani!
Hvala za odgovor, ki me je sicer precej precenetil. Sicer bi me zelo zanimalo, na podlagi katerih znanstvenih teorij in raziskav je osnovana vaša teza, vendar verjamem, da nimate časa za podrobnejši odgovor. V “naravi” se namreč parijo med seboj celo najbližji sorodniki, tako zelo zaznavajo svoje “naravne sorodstve vezi”.
Zanimalo bi me slišati, kaj potemtakem svetujete parov, ki se odločijo za terapijo pri vas, in se med drugim soočajo tudi z neplodnostjo. Jim umetno oploditev torej odsvetujete?
V skladu z vašo teorijo namreč vsi otroci, ki se po umetni oploditvi rodijo parom, v katerem je eden izmed partnerjev npr. neploden, čutijo odsotnega biološkega očeta/mater in sovražijo nebiološkega očeta ali mater, ki sta z njimi od prvega trenutka in s katerimi imajo izgrajen odnos star-otrok. Ženska je npr. tega otroka celo rodila, čeprav je bilo jajčece darovalkino.
Tasmanski vrag
Lep pozdrav!
Drage, gospe, toliko bolečine prihaja iz vaših pisem, toliko besa, jeze, žalosti, zavrženosti se prebuja, ko začnemo govoriti o očetu, ki je šel, ki se nikoli ni resnično zanimal, ki ni dal ljubezni, potrditve, ponosa, vere… In resnično ve tukaj, ki pišete te zgodbe veste, kako je živeti brez očeta. Jaz sem želela le povdariti, da gospa začuti tega otroka, ker ji bo s tem veliko pomagala v življenju. Očeta ji ne more dati, ker za očetovstvo se mora on odločiti sam. Lahko pa ji da podporo, objem, razumevanje in sočuteje. Če je mama tam, ob otroku in stiski, ki jo doživlja, je že veliko narejeno.
Moj odgovor, da je vez med očetom in otrokom, ki nikoli ni bil s tem otrokom zelo posebna, je bil samo odgovor na vprašanje gospe od zgoraj, ko sprašuje, kakšna posebna, nadnaravna vez pa je to?
Ta vez je posebna samo toliko, koliko je on oče in to bo ostal vse življenje. TU ni nobene nadnaravnosti, je samo narava in vse kar se prebuja v tem odnosu je posledica odnosa, ki ga bo ta oče sposoben ali nesposoben vzpovstaviti.
Otroci, ki so bili umetno oplojeni, smiselno jim je to v življenju povedati in nikakor ne moremo zanemariti staršev, ki so tega otroka sprejeli in mu dali ljubezen. Ti ljudje so dali veliko več, kot biološki starši, vendar še vedno niso starši (biološko). Ni naravne biološke vezi, lahko pa je vez, ki so jo zgradili toliko močna (in to tudi najpogosteje je), da jih poveže za vse življenje. Ti ljudje resnično otrokom veliko dajo, če pogledamo vse posvojitve in rejništva. saj mama in oče resnično postaneš takrat, ko otroka začutiš, mu daš vrednost, objem, potrditev,toplino in ljubezen.
Sabina Stanovnik
Ne vem, jaz sem pa mnenja, da je pravi starš v pravem pomenu besede le tisti, ki dejansko skrbi za otroka. Nikoli nisem razumela ljudi, ki se tako srdito borijo zato, da bi izvedeli, kdo so njihovi biološki starši. Mene osebno bi to, v primeru če imajo seveda ljubeče starše, kaj malo brigalo. Sama imam ljubeča starša, ki sta se zame ogromno žrtvovala in mi bila ob strani celo v obdobju, ko nisem izpolnjevala njunih pričakovanj. Hipotetično včasih razmišljam, kaj bi bilo, če bi danes izvedela, da sem pravzaprav njuna posvojenka. Ali bi me res zanimalo, kdo je bil moj oploditelj in moja roditeljica, ki za mene nista storila ničesar več, kot da sta mi dala življenje? No ja, morda bi ju poiskala in se jima zahvalila, da me nista splavila. Kaj več pa me o njima ne bi zanimalo. Pa tudi si ne bi zadala iskanja njiju za nek življenjski projekt. Ne vem, vsak po svoje. Pa tudi če bi izvedela, da so mi otroka zamenjali v porodnišnici, bi pustila stvari take kot so. Ne bi mogla lomiti srca otroku, ki ga že toliko let vzgajam in ljubim, prav tako pa tudi ne onemu, ki ga že toliko let vzgaja in ljubi nekdo drug. Ljudje naj bi bili bolj duhovna bitja, ki sprejemamo medsebojno pripadnost na višji ravni, kot pa le ohraniti in naprej peljati svoje gene. Seveda v današnji moralni degradaciji človeške družbe, večina osebkov vendarle razmišlja predvsem materialno. A že tema, o kateri me sedajle debatiramo, dokazuje, da ljudje pričakujemo od starševskega odnosa več kot le oploditelj-roditelj-potomec.
Spoznati že, saj to razumem. Spoznati in imeti z njimi stike, da veš kako živijo itd…Ne pa da trosiš svojim posvojiteljem stavke kot so:”Saj ti nisi moja prava mama, kaj mi boš govorila…” Posvojitelji pa niso vedeli, kaj vse bi ti dali, da bi te osrečili (poznam tak primer).
Enkrat je bil en film, o dveh zamenjanih deklicah. Ne vem, ali je bil po resnični zgodbi, ali ne. Ko se je stvar izvedela, je bilo za obe družini neznansko boleče. Želeli so vedeti, kako se godi biološkemu otroku, a na svojega nebiološkega otroka so se seveda povsem navezali. Na koncu so se odločili, da ostane tako kot je, s tem da so se preselili tako, da so imeli hišo drugi zraven druge, tako da so bili vsi na nek način skupaj. Ampak starševstva pa niso zamenjali, ker si tudi deklici tega ne bi želeli. Ampak obe deklici sta imeli zgledne družine.
Malo smo se oddaljili od bistva problema. Predvsem ne razumem, kakšna nevidna vez naj bi deklico iz naslovne teme povezovala z biološkim očetom, kateri se zanjo ni nikoli zanimal in zanjo ni skrbel. Gotovo bi morebitnega novega partnerja matere sprejela za svojega, če bi ta skrbel zanjo kot za lastno hčer, se za njeno dobro odrekal lastnemu udobju in se zanimal za njena čustva.
Mamicam samohranilkam, ki izbirajo novega partnerja, svetujem naslednje. Zelo bodite pozorne, kako vaš izbranec ravna z vašim otrokom. Pozornosti, ki je samo zaigrana, zato da bi preko nje laže prišel do vas, ni vedno lahko prepoznati. Morate gledati bolj globinsko. Ali se je pripravljen odreči čemu, kar ga veseli, da bi razveselil vašega otroka? Recimo odpovedati zmenek s prijatelji, pomembno nogometno tekmo ipd, ker je vaš otrok zbolel? (pa čeprav ste ve vzele bolniško, samo zato, da bi bil tudi on ob njem in ga tudi on tolažil)? Ali bi, v primeru da imate na sprehodu samo 5 EUR v žepu, otroku kupil sladoled, sebi pa naročil le kozarec vode? Ali si bo vzel prosto, ko vaš otrok v šoli nastopa v predstavi? Ali bo razumel otrokovo potrebo, da ima kak trenutek svojo mamico samo zase?
Če pogrne na tem izpitu, ga ne bi bilo dobro vzeti v družino, saj se sčasoma ne bo spremenil. Z otrokom bosta postala tekmeca za vašo pozornost. Potem je pa še vedno bolje, da sta z otrokom sama.