Urejena in neurejena družina!
Zdravo,
kot sem napisala v naslovu teme – kako je sploh mogoče, da sva si s partnerjem tako različna, ko pa pravite, da naj bi imela podobne težavice, se zaradi tega spoznala in jih podoživela ter rešila.
Prihajava iz konkretno različnih družin! Noč in dan!
Njegovi, urejeni, situirani, oče je zelo močna avtoriteta, mama in oba -sin in hčera močno podrejeni očetovi volji. Nikoli se ne kregajo in si nikoli niso rekli žal besede – vsaj moj partner ne lastnim staršem. Jim niti ne upa. Jih preveč spoštuje. Prevladujejo red in disciplina.
Na drugi strani, moja mama -samohranilka, trije nezakonski otroci, dveh različnih očetov. Vsi trije uporniki in brez težav z mamo odpremo katerokoli temo in ji brez zadržkov očitamo to in ono stvar. Ni takega reda in discipline, ni strogih mej. Se je ne bojimo.
Kaj ni to naravnost nenavadno?
Fant ima super odnos z mamo, jaz pa na drugi strani bolj težavnega. Fant je v očeh njegove mame krasen, jaz v očeh moje vse prej kot to.
Spoštovana Teja82,
verjamem, da vas to vaše opažanej bega in se sprašujete, kako je to možno oz. kdo se moti…
Velikokrat navzven dve družini – na videz »urejena« in »neurejena« družina – morda res zgledata različni kot noč in dan. Ampak ta »urejenost/neurejenost« je lahko samo videz – zunanja struktura, ki pa ni bistvena za našo »podzavest«, ki pa se je ne da premotiti z videzom in ki jo pri izbira partnerja »zanima«, kako smo se počutili oz. se danes počutimo ob nekem človeku, katere rane nosimo, ki pa jih lahko pridobimo v navzven urejeni ali neurejeni družini. V odnosu namreč ponavljamo in »razrešujemo« nerazrešena, neslišana občutja in vprašanja iz svoje mladosti. Dejstvo je, da idealnih družin in staršev ni, zato vsak pridobi kake rane in bolečine, četudi je iz na videz »idealne družine«. Včasih se pokaže, da še toliko bolj, ker sploh ne ve oz. dolgo ne začuti, kaj je sploh težava. Pa tudi v »neurejenih« družinah lahko otroci dobijo veliko oz. večino potrebnega za zdravo in sorazmerno normalno življenje. Ne vem sicer, kakšno različnost imate še v mislih, ko pišete o vajini različnosti – so to le različne izkušnje iz otroštva? Ali v značaju? Razlike se pogosto tudi privlačijo – ker drug drugemu prinesemo to, kar drugi nima/skriva v sebi/si ne upa pokazati… In lahko postanejo vir težav, če jih ne znamo uskladiti. Vse to je spet le teoretiziranje.
Če pa se skušam vživeti v čutenja, ki so vladala v vajinih družinah, v to, kako so se v eni in drugi vsi člani oz. predvsem otroci počutili, pa mislim, da je vendarle možnih kar nekaj »podobnosti« v občutjih (za kako trdnejše sklepanje o posledicah, pa imam premalo podatkov). Čeprav pa je možno, da sta na enaka občutja družini uveljavili enake ali pa (kar je pogosteje) ravno obratne vzorce obnašanja, kar je pogosto potem tudi v partnerstvu (npr. en partner na strah ali težavo verjetno reagira z umikom oz. tišino oz. »potrpi«, drugi pa z »napadom« oz. želi vprašanje, ki se je pojavilo razrešiti).
Ne vem, če bom zadela ravno bistveno občutje oz. vprašanje »na prvo žogo« (pa to tudi ni bistveno, prava občutja oz. temeljna vprašanja si lahko poiščeta sama oz. bodo slej ko prej prišla na dan ob prvem (večjem) sporu). Iz kratkega opisa sklepam, da verjetno oba poznata občutja strahu, negotovosti (ki se v otroku lahko porodi ali ob prestrogem discipliniranju otrok ali pa ob dejstvu, da »očeta ni«, da je odšel, da je mama sama (samohranilka) in se zato tudi sama več sooča s temi občutji in vprašanji). Domnevam, da oba poznata nekje v globini spraševanje, komu pripadam oz. smem pripadati (Ali lahko pripadam, če nisem »povsem priden« in zadosti discipliniran, ali lahko pripadam, če sem kdaj tudi poreden in preizkusim kako mejo. In na drugi strani – kako lahko pripadam očetu, ki je šel; ali ga sploh smem pogrešat in se to spraševati…). Verjetno se tudi porodi vprašanje, ali je varno v tem svetu (ob strogem ali pa odsotnem očetu, ki je odšel), kdo mi daje to varnost? Ali sem lahko prepričan in gotov vase? Ali sem lahko ljubljen in sprejet in cenjen pri obeh starših tak, kot sem (ali sem zadosti dober za oba starša točno tak, kot sem ali bi moral kaj bolje/drugače…). Porodi se mi tudi vprašanje, koliko mora otrok ob očetu, ki je »šef« in avtoriteta za vse, čustveno poskrbeti za mamo in tako morda postane njen sogovorniki in zavetje. Tako kot to lahko nehote postane otrok ob mami, ki nima ob sebi moža/partnerja. Tudi to, da je nekdo za svojo mamo »krasen« in ima »super« odnos, lahko pokriva cel spekter različnih odnosov, ki niso vsi v resnici super zdravi (lahko pa nekateri tudi so).
Katero od teh vprašanj oz. občutij pa je ključno za vajin odnos – ali pa morda celo nobeno od naštetih, ampak neko čisto drugo – , pa bosta lahko odkrivala počasi vidva drug ob drugem. Preko sporov, preko bolečin in ran, ki si jih nehote zadajamo v vsakem odnosu. Prav tako bosta v odnosu odkrila, kako sta si nekje globo v sebi »odgovorila« na ta vprašanja – kaj v resnici verjameta vsak v sebi o sebi, o drugih, o odnosih in svetu na sploh. Tu pa je veliko možnosti. In v teh odgovorih se ponavadi iščemo in najdemo. Samo včasih so ti »odgovori« vidni na prvi pogled, ker so zelo drastični, včasih pa se pokažejo z leti in na nevpadljiv način.
Vama želim čimbolj umirjeno in prijazno iskanje vajinih lastnih odgovorov!