Mož je obseden z igro :(
Pozdravljeni!
Oglašam se vam, ker mislim, da nisem sama s to težavo…
Z možem sva poročena že 9 let in imava dva čudovita otroka (enega šolarčka in enega »vrtičkarja«). Vse je bilo fino in fajn, dokler mož ni pričel igrati spletne igre. Ne bom omenjala katere…..
V glavnem – ko sem mu rekla pred letom in pol, da mi to ni všeč, je rekel, da je to pač igra, ki ti vzame pol urce na dan. In te pol urce na dan se je po dveh, treh mesecih razvleklo da igranje skozi cel dan. Da bi se mu po nekaj mesecih (8 mesecih) ponovno malo približala, sem tudi sama začela igrat. Samo – to ni bilo to. Jaz sem rekla po treh mesecih konec in končala. On pa kar naprej. Tam si je ustvaril nov krog »prijateljev«, s katerimi je neprestano na vezi. Saj mu tega ne očitam, očitam pa mu to, da je na nas tri skoraj pozabil. In starejši sin mu to tudi pove, samo njega pa kar ne premakne… Mene pa tako boli, tako mi manjkajo dnevi, ko sva šla skupaj spat ali pa samo na sedežno sedet in se pogovarjat. Sedaj je to že izjema. In ko sem zasledila, da pred mano celo skriva razna »srečanja«, ki jih ima s temi svojimi »soigralci«, me je pa čisto pobilo. Tako se mi je prvič, odkar sva skupaj, pojavil dvom. Kolikokrat prej in koliko drugih stvari mi je še prikril, zamolčal? Pa saj ni pomembno – čeprav so samo kavice – samo on se ne zaveda, da ga mi potrebujemo. Ob tej igri je popolnoma pozabil na službo in raje, kot da gre po sina v vrtec mi sporoči, da mora nujno nekaj odnesti… nakar se ta »odnesti« izkaže, da je šel na pijačko z enim kolegom….
Res več ne vem kaj naj storim…..
In obljubil mi je tudi, da je zaključil z igranjem… In danes sem ponovno izvedela, da igra še naprej.
Pa kako sem zvedela?
Pogledala sem dva njegova sporočila…. Evo, celo začela sem delati tisto, za kar sem vedno obsojala druge – gledam njegova sporočila…. In do tega me je pripeljal en slab občutek, ki pa me do sedaj še ni zapustil.
Prosim, povejte mi še vaše mnenje: kaj naj še naredim?
Mene to ubija. Ubija predvsem to, da pred mano skriva en kup stvari, od mene pa hoče vedet vse. In še to – v enem sporočilu sem celo našla njegov stavek: »saj moja tudi ne ve za to…..«
Sicer pravijo, da se klin s klinom zbija, samo jaz ne morem delat tega…
Ima kdo kakšno mnenje, predlog….?
V vsakem primeru pa vam želim en čudovit dan, ki ga izkoristite kar se la da lepo – po možnosti z vašimi najdražjimi…..
Spoštovana pikica,
po opisu sodeč, se partner umika v domišljijski svet rač.iger, ki – če ni odgovornosti – sčasoma postane, češ, “nedolžna vsakodnevna zabava”, resneje rečeno, pa gre za odvisnost. Spoštujem odločitev, da ne razkrijete vrsto igre, očitno bi to za sabo povleklo veliko sramu in še česa, kar je za vas očitno zelo boleče, sploh pa ker ste se za določen čas odločili v njej sodelovati tudi sami.
Poleg vsega še sumite v njegovo iskrenost, zvestobo, kar ni nenavadno, saj ob vsem tem čutite in gledate kako vam ta oseba kot partner izginja, se odtujuje, najbolj pa čustveno “umirate” ob pogledu na otroke, ki ga tako pogrešajo.
Nekaj je potrebno storiti čimprej, ker zlasti otroka vse čutita še 5x intenzivneje, ker se ne zmoreta soočiti z izzivi odraslih in bosta kaj hitro razvila simptomatičen odziv na boleče vzdušje v družini; npr. pri šoloobveznem običajno prične pešati volja in motivacija za šolsko delo, hobije, umika se…ali pa obratno, postane agresiven, kljubovalen itn., kar ni nič drugega kot posledica njegove čustvene prezasedenosti z negativnim vzdušjem doma (zlasti med vama kot partnerjema), ki ga utesnjuje bolj in bolj in povsem normalno je, da mu je šola, igra ipd. postranska stvar. Vsak otrok ob stiski staršev namreč najprej RESNO ZAČUTI IN JE PREPRIČAN, da je z njim nekaj narobe, ne s starši. In to je treba vzeti resno ter ga teh težkih in odvečnih občutkov odrešiti, mu dati jasno vedeti, da pri vsem ni on problem, ampak starši, in da bosta starša to rešila pa čeprav bo lahko malce potrajalo in bo še težko, a da je on na varnem in se lahko igra, uči, torej je sprejet in je ljubljen. Toliko je vsak zdrav starš zmožen že po naravi.
O razlogih za partnerjev beg je zaenkrat nemogoče soditi, je pa najmanj resna oblika odtujevanja, ki zahteva najmanj iskren in odgovoren pogovor dveh odraslih (tj. vaju). Torej, potrebno se je vzeti v roke in se pogovoriti po resnici: kaj mu je tako grozno, česa ga je strah, kaj doživlja ob vsem tem, kaj mu pomeni virtualni svet za razliko od realnega, in predvsem, kaj misli narediti za to, da se to KONČA? – so vprašanja, ki sodijo na sam začetek razreševanja. Obtoževanje je odveč, krivda prav tako, čeprav je to težko, ker najverjetneje se vi sprašujete kaj ste naredila, da je prišlo do tega? Naj vas pomirim: prav nič niste kriva, za svoje vedenje, mišljenje, čustvovanje in odločitve smo odrasli odgovorni osebno in nato še do družine, partnerja in predvsem do nedolžnih otrok.
Zatorej, če se partner ne bo zresnil in prevzel odgovornost in ustrezno poskrbel najprej zase (takoj za tem še za partnerstvo in očetovstvo), boste morala vi storiti korak več, prevzeti vajeti v roke. Kar doživljate so življenjski izzivi. Ne se jih ustrašit, ker so premagljivi. Zaupajte si in vztrajajte dokler čutite, da je napredek in je varno. Če pa se vaša nemoč v tem procesu izkaže kot prevelika, toplo priporočam terapijo.
Srečno!
Spoštovani Edin,
hvala Vam za odgovor!
Moram pa tudi povedati, da nisem mogla zdržati in sem se postavila pred moža in začela pogovor.
Ni bilo lahko. Prav mučno je bilo. Ampak sem mu povedla čisto vse, kar me je mučilo. VSE! in vse kar sem vedela, da mi skriva, da se mi je lagal, da ga pogrešamo, da ga IMAMO RADI!
Bil je res pogovor, za katerega sploh nisem vedela, da imam moč. Ampak – kot kaže – kjer je volja, je tudi moč, a ne?
NO, mučen je bil tist večer, ampak olajšanje z moje strani neizmerno. Kljub nekaterim besedam, ki so padla med naju tisti večer, sem lepo zaspala. Pomirjeno. In naslednji dan, ko sva si oba uredila misli (predvsem on, ker sploh od mene česa takega ni pričakoval) sva v miru “potegnla” črto.
Rekel mi je, da se v bistvu sploh ni zavedal, da smo si postali tako daleč… In da mi je “zamolčal” stvari, ker me ni želel vznemirajat…
Samo to nisem sprejela kot odgovor, ampak sem mu povedala, da je zame iskrenost temelj in da ga prosim, da to spoštuje.
Od tega pogovora sta minila točno dva tedna. In v teh dveh tednih smo ponovno začeli postajati družina.
Mož se še vedno dobiva, pogovarja s kolegi, igra tudi igro, vendar je res “zreduciral” čas zanjo. Ko smo skupaj, je res samo naš. Takrat ni računalnika. Ponovno sva zvečer skupaj na kavču. Ponovno se pogovarjava.
Upam, da ni to samo začasno, saj se oba sedaj res trudiva.
Ob koncu dneva si tako tudi en drugemu opiševa lepe stvari, ki sva jih tisti dan doživela en ob drugemu… in kaj nju je morda zmotilo… Kar tako, da si dneve “za sproti” počistiva.
In – še 1x Vam hvala, ker ste mi s svojim odgovorom potrdili moje dejanje – naredila sem prvi korak, ker ga mož ni – ker je bil preveč zaslepljen z igro in on ni videl problema. njega je ta igra tako potegnila not, da se niti ni zavedel, koliko obveznosti mu je spolzelo med prsti. In kolikokrat so naše besede šle mimo njegovih ušes…
Rekel je celo, da so ga nekatere moje besede zabolele, da mu želim vzbuditi občutek krivde… Čeprav to sploh ni bil moj namen, ampak sem mu nanizala samo dejstva. jutro po tem pogovoru je bilo pa nekaj posebnega – obema fantoma se je opravičil (z besedami, primernima njima) in rekel, da bomo s pomladjo začeli na novo… Fantoma sicer ni bilo kaj dosti jasno, vesela sta bila že, da so se dogovorili za popoldansko “akcijo”.
Dva tedna sta res kratek rok, samo mi, naša lumpa – mi trije čutimo, da je drugače. čutimo, da smo ponovno na poti, da bomo “skupaj”.
In ta izkušnja mi je res tudi ena potrditev, da sem sposobna vzeti stvari v svoje roke in ne samo čakati, kdaj se bo to rešilo.
Hvala Vam še 1x!
Lep pozdrav,
pikica
Resnicno vam je treba cestitati za pogum in iskrenost. Tezko jo je zbrati, vendar pa je to nujno, da v odnosu sploh lahko zacutimo sebe in druge in z njimi komuniciramo. resnicno ste lahko ponosni in samozavestni glede tega. Zdaj, ko ste v sebi nasli to moc, veste, da je bila v vas vedno prisotna, le uporabljali je niste, in prisotna bo ostajala tudi vnaprej.
Pravico imate do druzine, kjer so upostevani vsi druzinski clani in njihove potrebe, saj samo to druzino zares naredi druzino. Tega se morata zavedati oba starsa.
Kako bo vnaprej in ali je ta pozitivna sprememba v odnosu trajna, je tezko napovedati. Zelo je odvisno od tega, zakaj je do bega moza v racunalniski svet in kavice s prijatelji sploh prislo. Verjetno je po toliko letih vajin odnos nekoliko stagniral in ste vi nase prevzela bistveno prevec druzinskih obveznosti, on pa premalo. Zdaj sta odnos ponovno postavila na drugo raven in ga zastavila drugace, tudi zaradi vase iskrenosti in tega, da ste postavila meje in jih izrazila tako, da je vedel, da mislite resno.
Obveznosti obeh starsev do otrok, gospodinjstva in vsega ostalega v druzini morajo biti pravicno razdeljene, tako da greste lahko vi ven s kolegi ravno toliko kot on (eden mora vendar otroke cuvat ko se hodi na te kavice, a ne? zakaj bi jih vi vec kot on, saj je njihov oce in ga ravno toliko potrebujejo?)in imate tudi vi ravno toliko casa za svoj prosti cas kot on za igro (saj se morate tudi vi spociti). To je namrec zrel enakopraven odnos. Ce bi imel moz tezave z razumevanjem vsega tega, predlagajte terapijo, da mu bo to mnenje povedala tudi objektivna tretja oseba in ga bo tako lazje sprejel in bosta pri taksni ureditvi tudi vztrajala.
Tudi jaz bi rada znala rešiti tak problem doma. Moj je začel z igricami, tarok ipd, sedaj visi na vseh možnih športnih straneh, forumih in športnih stavnicah. Oba sva zaposlena, ne zasluživa bajno, tako malo pa spet ne. Zidava hišo in letos naj bi se selili.
Možev izgovor, da pretežno, ko je doma, visi na internetu je, da mora dodatno zaslužiti – res mu to navrže kakih 300 eur mesečno, pa vseeno – glede na ves vložen čas, se meni res pojavlja močan dvom, da je to res vredno. Le stežka si vzame kako urico časa za otroke, tudi zame, pa še takrat najraje zraven kuka v noutbuk ali kako športno tekmo… V splanico pride tam po eni uri, narje pa že okoli treh zujtraj. Da bi šel spat z mano, je res izjema, četudi se jaz večkrat trudim, da ostanem dalj pokonci, da bo le konec tekme ipd… Skupnih dejavnosti skorajda ni, pogovorov prav tako ne, probleme “rešiva” v največ treh štirih stavkih – ki se zaključijo s tem, “da ni čudno, da je tako, ker sem taka”, “da ga spet napadam”, da delam paniko, da tečnarim …
Šolske obveznosti, kjer se pričakuje sodelovanje staršev, najraje odpravi s “kaj pa imam jaz s tem?”
…
še bi lahko našteval…