Obupana
Pozdravleni!
Potrebujem pameten nasvet kako naprej. Z partnerjem sva skupaj že 23 let.Že kakšnih 10 let ni vse tako kot bi moralo biti.Začelo se je ko sem se začela zdraviti glede neplodnoti. Pred tremi leti sem šla na IVF v MB in hvala bogu moj drugi postopek je bil uspešen in tako imamo krasnega sinka. Težava pa je v tem, da se z partnerjem spoloh ne razumeva več. Živiva kot brat in sestra,odnosov nisva imela že več let, med nama ni nobene ljubezni več. Če nebi bilo sinka verjetno nebi bila več skupaj, tako pa vstrajam ob njem, ker vidim kako ga ima mali rad. Težava je tudi v tem da me on materialno ne podpira, za vse sem sama, Hvala bogu da živimo v hiši skupaj z mojimi starši da vsaj položnic ni treba plačevat ker res ne vem kako bi drugače shalala. Ko gremo na dopust se “zabarikadira” v sobo in ne gre ven celih 10 dni. Ne gre zraven na plažo, ne gre na sprehod,… Seveda mi tudi drugače ni v oporo.
Prosim vas, da mi daste kakšen koristen nasvet kako naprej.Naj v tej vezi (če ji to spoh še lahko rečem) vstrajam ali naj čim prej potegnem črto pod vsem?
Lp Majaa
Majaa
Kot vsi, boste morali odgovor na vaše zadnje vprašanje poiskati sami. Še prej pa verjetno odgovor, kaj vas toliko časa v resnici drži v taki zvezi. Ostajati v tako praznem odnosu, kot ga opisujete, zaradi tega »ker ga ima mali rad«, je povsem neodgovorno. Kot sem že napisal v prejšnjem odgovoru na temo »ne razumem več partnerja«, je to samo izgovor, včasih pa že kar zloraba otrok za lastno neodločnost in neodgovornost. Vaš »mali« bo imel svojega očka rad še naprej, če vidva ostaneta skupaj ali pa ne. Tudi po morebitni ločitvi bo namreč to še vedno edini očka, ki ga bo imel. Vedno ga bo čakal, vedno upal, da bo prišel in mu vsaj malo vrnil to naklonjenost in zaupanje. O sinovem (ne)zadovoljstvu in odnosu z očetom bo predvsem odločal oče sam – s tem, kakšen bo do svojega sina. Ali sta vidva skupaj ali ne, s tem nima dosti opraviti. Morda bo celo boljši oče, če bo prost tega »bremena« odnosa z vami. Tako kot ga opisujete, namreč res izgleda, kot da mu je vajin odnos v breme. Verjetno tudi on sebi ta strašni »napor« opravičuje z »odgovornostjo« in »ljubeznijo« do sina. Skratka, ko bosta sina umaknila iz vajinega odnosa, kamor res ne spada, se bosta lahko začela končno odkrito pogovarjati, kaj narediti. Sinu bosta naredila največ dobrega, če bosta naredila tisto, kar je prav za vaju. Kaj pa to je, bosta morala poiskati sama. Najprej vsak zase, potem pa oba skupaj. Glede na opis vajinega (ne)odnosa, bi vama priporočil strokovno pomoč, če se bosta odločila vztrajati skupaj. Če partner ne bo pokazal noben želje po odločitvi in sodelovanju, pa vseeno ne boste mogli prekiniti z njim, pa vam predlagam, da si pomoč poiščite sami. V vsakem primeru pa ne čakajte več in se začnite premikati, v katero koli smer že. Ravno zaradi sina, če sami sebi morda ne zmorete biti dovolj pomembni.
Lepo vas pozdravljam
Ja narava je včasih bolj pametna.
Ne vem kaj naj ti rečem, vem da ti je hudo, le razumeti ne morem, da si kljub temu, da že leta med vama ni bilo kot bi moralo biti, vseeno šla na IUV.
Nisi srečna in zadovoljna mamica kakršno otrok potrebuje.
Otroška ljubezen ne more nadomestiti partnerske, lahko te malo potolaži a to ni to.
Imaš krasen odgovor zgoraj, zberi moč in stopi korak naprej.
Srečno.
Odgovor je,da nimata ničesar skupnega in da ni želje,za oživitev zveze.
Narazen če bi šla,bi eden drugemu naredila veliko uslugo.
Moje mnenje brez olepšav in še ne vem česa.Otrok je še zmeraj vajin in ni vama treba se zdaj izgovarjati nanj.
Ko otrok odraste in odide in kdaj bo še to.A vmes pa vse ledeno med vama……….Ne ga srat in vsak svojo pot,ker se sedaj samo ovirata.