Ugotovila sem da 6 letna hčerka v šoli krade različne majhne igračke.Ko sem prvič to posumila je bilo mesec nazaj in sicer je na obisku vzela dve mali žogici,čez dva dni mi ju je dala v torbo,ko sem vprašala če kja ve o temu je vztrajno trdila ,da ne,prav tako njen leto in pol mlajši bratec.Kasneje sem omenila da bom žogici nesla na policijo da vzamejo prstne odtise,…..Takoj sta priznala.Povedala sem jima,da bomo to morali povedati tudi očetu,žogici pa vrniti stricu.To smo tudi storili,šli do strica ,se opravičili ,vrnili žogici.Vendar že takrat nisem imela občutka da se hči zaveda dejanja.Potem jo je non-stop bolel trebušček.Iz šole je nosila različne majhne stvari,za katere je trdila ,da jih je v šoli zamenjala za svoje.Na govorilnih urah sem učiteljico vprašala če v tej starosti otroci imajo navado menjavati stvari ,pa je rekla da ja ,zato se v to nisem več toliko pogljabljala.Potem pa me pred dnevi zamoti majhen konjiček v vreči in pričnem poizvedovati o konjičku za katerega je hči spet trdila da ga je zamenjala,vedno bolj sem vrtala in izvedela da ga je izvedla.Pri pogovoru sem pazila da sem bila karseda umirjna in izvedela da ni samo konjiček ampak ogromno majhnih stvari.Čisto sem bila šokirana,prav tako mož.Poiskali smo vse stvari in se zmenili da bomo zjutraj šli s hčerko do učiteljice,kateri bo morala povedati o ukradenih stvareh.Skupaj smo se pomenile,med drugim je hčerka povedala tdi o tem da jo sošolke zafrkavajo da ji smrdi iz ust,da si vrta po nosu,…povedala je da jemlje te stvari zato da se sošolke potem ukvarjajo ziskanjem stvari in ne več z njo.Učiteljica je rekla da bo stvari med premikanjem razreda našla ,hčerko pa opazaovala.Doma smo mislili da bihčerka morala stvari vrniti osebno,učiteljica pa je bila mnenja da ne.Drugače vsako popoldne preživimo z otroci zunaj,se igramo,govorimo o stvareh ,ki se ne smejo,…Hči ima zlo ,močno željo po igri,doma se ogromno časa igra z plišastimi živalcami,preprosto ne vem kaj naj naredim,ker se bojim da še vedno ne dojame,da je jemanje stvari brez dovoljenja kraja.Prav tako je za to vedel mlajši bratec ,ki pa jo je pri zadevi kril.Prosim svetujte mi.Hvala

Spoštovana vera3,

ja, te izkušnje so seveda zoprne, sploh pa ko ne veste kaj vse skupaj pomeni, ker če bi, bi bilo lažje ukrepati na ustrezen način. Otroci skozi igro raziskujejo, se učijo itn., vendar ne samo to, v igri se kaže predvsem KAKO se otrok počuti v tem svetu, to pokaže ravno način, na katerega uporablja predmete za igro. Glede vaše stiske je čutiti, da ste v zadregi, ker vam vedenje hčere izzove veliko sramu, pa tudi strahu, ker ne veste še kam vse skupaj sodi in od kod vedenje. Kraja predmetov pri otrocih, ki je sicer – kot radi tarnamo odrasli – nesprejemljivo socialno vedenje in tega zdrav otrok pač ne potrebuje, je predvsem sporočilo za starše, da otrok doživlja neko stisko, na katero s strani starša še ni pravega odziva. Zato se ji otrok prilagaja – v vašem primeru – skozi krajo. Potrebno se je z otrokom pogovoriti in ga začutiti, tj. kako se počuti ob vsem tem doma, v šoli, med vrstniki,…

Glede razlogov za krajo v šoli, vam je hči že zelo jasno in lepo povedala in je to potrebno jemati RESNO. Kar se nam odraslim morda zdi zanemarljivo, je za otroka velika stvar. Če tega ne upoštevamo, spregledamo otroka v njegovi stiski in se pač ukvarjamo z dejanjem, koliko in kaj se sme in kaj ne, pa da ga boste razkrinkali očetu, učiteljici itn. Kar pa ne pomeni nič drugega kot da se ukvarjamo sami s sabo (tega MI že ne bomo sprejeli, ker to dejanje NAS sramoti, ponižuje, NAM kvari ugled…). Vaša hči se v šoli, žal, počuti grozno nesprejeto, zasmehovano itn. Tole bo grozno slišati, vendar kaj pa če se hči že itak doma počuti nesprejeto, neslišano, neupoštevano, ponižano itn. In da se morajo že doma dogajati določene nepravilnosti, pri katerih se ona že lep čas počuti domačo z dol. občutkom “razgaljenosti”, osramočenosti, grdosti itn. Čeprav je to za vas lahko težko brati, nikoli ne podvomim o vašem trudu in materinski ljubezni, želim vam le govoriti resno o resnici, o nečem kar lahko preverite pri otrocih. Ker ti so res ogledalo staršev oz. družine kot celote. Točneje povedano, predvsem nam kažejo KAKO sta starša kot partnerja – (ne)usklajena, (ne)zaupna, (ne)povezana, (ne)vzajemna, (ne)srečna,…

Torej reakcija učiteljice, da jo zaščiti pred nepotrebnim izpostavljanjem pri vračanju igrač v šoli – kar ste sicer vi hoteli – je sočutna in edino smiselna, kajti 6-letni otrok nima mehanizma, da se kosa s takimi socialnimi izzivi in čutenji, ki ga le-ti izzovejo, ker je to preprosto preveč zanjo, in najbrž vam hoče sporočiti tudi to, da je preplavljena s stisko, ki je najbrž doma prisotna in tega pač ne zmore regulirati oz. prenašati drugače kot tako kot jo. KLIČE VAS, DA JI STOPITE NAPROTI. Saj sicer vemo, da ni tako težko stopiti v male čeveljčke, le starši se moramo malo umiriti in spustiti otroka zraven, da se počuti varno in da nam spregovori o sebi (pa čeprav večinoma uporablja za to ravno igro). Mimogrede, igre otrok ne dojema enako kot jo odrasli, zanj je to smrtno resna zadeva, zato ponuja veliko informacij za starša kaj se z otrokom dogaja. Mar ni ravno počutje otroka za mamo najbolj pomembno?

Zato je fajn, ko vemo, s katerimi igračami s najraje igra, s katerimi ne in zakaj ne, koga vključuje v igro in kako ga/jo vključuje, kje se najraje igra itn, itn. Zato starši moramo vedeti, katere igrače otrok ima, katere pa so tuje.

Če zaključimo, iz napisanega sodeč vam hči sporoča preprosto to, da nima miru, da jo nekaj ves čas zaseda čustveno (predvsem sram, celo nekaj gnusa je čutiti prek teh šolskih primerov) in tudi miselno se najbrž težko zbere. Toda s temi dogajanji v sebi ne zna ravnati, zato so starši, da jim imenujejo njihovo počutje, pred tem pa ponudijo toplino in varnost, da se lahko umirijo in ponovno (za)upajo. Da vam je uspelo, boste zvedela takrat, ko vam bo to otrok pokazal z vedenjem (ne bo več iskal pozornosti s krajo, ampak si bo upal o stiski celo spregovoriti). Potem pa počasi stečejo pogovori, ki omogočijo sprostitev, navezavo stika in tako lepo naprej…No, in takrat smo vsi že bolj mirni in se imamo fajn.

Želim vam sočutja, miru in veliko smeha!

Moram povedat mojo izkušnjo.

Stara sem bila nekje 9 let, ko sem v šoli ravno tako, kot vaša punčka, kradla stvari – od igrač, svinčnikov sošolcev, tudi denar. Učiteljica je to vedla, vidla, doma pa tega nikoli niso opazili,čeprav sem vse stvari imela v šolski torbi. Enostavno niso imeli časa se z mano ukvarjat.
Potem je učiteljica klicala starše na sestanek, prišel je samo oče med časom pouka, tako da smo na sestanku bili prisotni učiteljica, oče in jaz. NIHČE me ni vprašal, kako se počutim, ZAKAJ sem to storila….na dolgo in široko sem poslušala, kako sem grda, da sem tatica, oče me je celo udaril, skratka….ta dogodek je pri meni še tako živ, da se ga spominjam, kot bi bilo včeraj. Stara pa sem 30 let. Še zdaj vem, da sem bila kot otrok zelo zanemarjena, da me je mama ves čas pretepala, da so mi za vsako stvar dajali nemogoče kazni. Kadar sem rabila denar za kakšen izlet, sta se starša pred mano skregala, da denarja ni. Zato sem v šoli velikokrat lagala, še kot majhna punčka pa tudi kasneje, ko sem bila že večja, da nočem iti na izlet, da ne bi moji starši bili brez denarja zaradi mene. Čeprav sem si zelo želela it, na koncu seveda nisem šla, saj sem ponavadi tudi doma rekla, da na izlet nočem it.

Nihče se z mano ni pogovarjal, mi povedal, da me ima rad. Samo udarci in hude besede so padale. Ta dogodek je zaznamoval moje življenje, saj so potem moji domači – tudi oba brata po navodilu staršev, skrivali stvari pred mano, ker sem tatica. Ta sloves se me je držal še leta in leta. Kot majhna punčka sem veliko prejokala, na skrivaj, pa ni to nobenga zanimalo. Kasneje sem postala upornica, zelo konfliktna oseba – vendar samo doma, v šoli in v odnosih z drugimi ljudmi pa sem popolnoma pregorela, zato sem se pred kratkim časom spopadla s socialno fobijo.

Kaj hočem povedat? Pogovorite se z deklico, vprašajte jo, na lep način brez grdih opazk in očitkov, zakaj je to storila. Pomagajte ji, da izpove, kar jo muči. Tako majhni otroci ne delajo tega kar tako, verjetno vam kaj sporoča.

Po mesecu dni je vse uredu.Veliko je bilo kriva menjava moje službe ,ki se je poznala tudi med nama z možem(ne znava razčistiti enostavni zadev,ampak raje trmariva,vendar sva se pogovorila tudi midva ko smo zadevo ugotovili),ker takrat nisem vedela kako naj zadevo speljem ,sem vprašala znanko (soc.delavko),ki je dejala da je edina pot javno priznanje,vesela sem bila ,ko je učiteljica stvar speljala drugače.
Še vedno pa ne vem kako hčeri dvigniti samozavest.Vedno smo jo jemali kot starejšo ,mogoče preveč.Se pa že od nekdaj veliko pogovarjamo in je vedno povedala kar jo muči do 3 mesece nazaj.V šoli je sošolka ki jo skozi žali (tudi druge otroke),npr. ker ne gleda Rebelde,ker nima vseh modnih nalepk,…Mi poskušamo s tem da je lahko ponosna ker tako veliko prekolesari ,riše,…Rekli smo naj jo poskusi ignorirat,počet nekaj drugega kar drugi ne znajo,zato se je naučila stati na glavi,samo še vedno jo prizadene kar reče ta sošolka.

Spoštovana vera3,

opravičujem se za pozen odgovor. Kako starši poskrbimo za dvig samozavesti svojih otrok? Najbolj enostavno drži: le v kolikor delate na lastnem samozaupanju, samopodobi in samospoštovanju bo tudi vaša 6-letna hči bolj samozavestna. To pomeni, da si kot odrasli najprej priznamo, da smo starši najprej ljudje: vsekakor enkratni, a zmotljivi in nemočni, in ne poznamo vseh odgovorov in receptov ne zase kaj šele za otroka (bodimo realni!); šele tako se odpremo sebi in svetu in rastemo, se učimo in prevzemamo (starševske) vloge ter njim lastne odgovornosti.

Jemati se moramo zares, našo duševno in telesno govorico!, pomen lastnih misli, čutenj ter svoje vedenje; ter seveda vsaj še to, da nekam in nekomu pripadamo in da nismo sami, da potrebujemo varen, ljubeč ODNOS da se lahko razvijamo – to je prvi pogoj, da sebe v spoštovanju ločimo od drugih in sveta (s čimer obenem znamo spoštovati druge) in da se v njem najdemo kot enkraten “vrelec” osebne zgodovine, kreativnosti, želja in izkušenj – to je naša osebna identiteta, na katero smo lahko vselej ponosni. Le tako lahko zares poskrbimo zase, ker šele takrat vemo, da se NAM nekaj dogaja (smo veseli, žalsotni, jezni…) in ne drugemu oz. da imamo MI nek problem in ne drug ali pa svet ter da smo (kot odrasli) SAMO MI ODGOVORNI zase in nihče drug. To je ta DRŽA, s katero si priznamo, da lahko res nekaj spremenimo v našem življenju in da ne ostanemo žrtve lastne nemoči.

Vse to se namreč otrok uči ob staršu (znotraj procesov posnemanja, modeliranja, poistovetenja…). Druga zadeva, ki je pomembna je ta, da je starš tisti, ki je odgovoren se odzivati na potrebe otroka takrat ko ga le-ta potrebuje in pogreša (in ne obratno!) in da otroku pomaga RAZLOŽITI kaj se mu dogaja; da se lahko v razvoju sam prične učiti in se spoznavati ter soočati s stiskami. To za otroka pomeni, da je kot tak v celoti zaželjen in obravnavan resno (ker tako bo vaš otrok jemal druge ljudi, sploh pa nekoč lastne otroke).

Veliko strokovnjakov na področju družinske terapije pravi, da je velika modrost starševstva ravno v tem, da lahko ob otroku spoznajo in sprejmejo lastno ranljivost, a da pri tem ne izgubijo »kompasa«, kdo je kdo in kakšne so odgovornosti; ter da otroka jemljejo zares od rojstva naprej in ne šele, ko se nauči v občem jeziku nekaj povedati o sebi (da ga lahko končno razumemo). Otroci (sploh v zgodnjem razvoju in kasneje, v najstništvu) namreč veliko več povedo in sporočajo, kot smo starši pripravljeni prepoznati (slišati, videti, začutiti). Pomeni, da se moramo nenehno učiti tega otrokove “meta”govorice (neverbalno sporočanje: telesni govor, vedenje in dejanja), ker s tem obratno, začnemo spoznavati sami sebe. To je res fantastičen vzajemni proces, vam rečem. In tu bi se tudi ustavil, ker verjamem, da dobro sledite, kaj želim poudariti.

Tako tudi težke situacije, ki jim je otrok priča izven doma ne bodo nepremagljive, saj jih bo pogovor, odzivanje in vztrajnost sredi ljubezni v družini, vselej uspešno premagoval. In tudi ko vam bo kdaj res težko, se lahko še vedno odločite za samopomoč in se vključite v učinkovito družinsko terapijo.

Želim vse lepo, miru in modrosti!