STRAH, PANIKA IN TESNOBA PRED PORODOM
Meni se pa takole dogaja! Na začetku polna energije, brez slabosti napetosti nič nagajanja hormonov vse božansko, res lepo nepozabno. Kaj pa zdaj?Tik pred zdajci( mesec in pol pred koncem) pa vrtoglavice, rahli glavoboli, nizek pritisk 50-90, tesnoba, razbijanje srca. Men se zdi to grozno in si kar nikamor ne upam, ker imam kak dan občutek da bom skup padla…dol in bo konc, pol me pa še panika. Pa še bojim se da s tem škodim otročku. Ko pa pomislim na porod mi je pa groza in me skor narahlo duši…. Vse sem povedla ginekologinji, da me je strah in da preživljam grozne dni, zdej ko bi nej uživala, mi je rekla da je to normalno…hallllloooo, a se vam zdi da je to normalno. TO so hormoni in obdobje, da lahko če je res hudo kak persen vzamem, pa sem ga pomaga pa bl’ mal. Pravi, da se bo to vse urihtal po porodu, tud vrtoglaviva. V kak velik nakupovalni center si tudi ne upam , mi je bilo uzadnič res hudo in sem kar zrak iskala , tekla sem ven,tudi v dvigalu sem opazila da mi je slabo pa tud če se sam en štuk peljem. PA kaj bi to bilo, moje stanje me skrbi. Skrbi se pa zdej kr vrstijo to stanje me je tk daleč pripeljalo, da zdej razmišljam še če bo vse z malim, o.k., klub temu da so vsi pregledi bIli o.k. ( nuhalna, amnio, 3d ) še kr mislim, da bo pa na porodu kaj zaškripal in, da bo potem kaj narobe!!! Tu ni konca, kaj naj naredim. NO IN ČE SE NE UMIRIM BOM PA ŠE POPORODNO DESIJO DOBILA????
prosim, vas za mnenje in ponoč, tolažbo
Ojla Nina-Pina. Tudi mene so včasih zajemali taki občutki, predvsem pa strah, da se po porodu ne bi steklo vse kot mora. Sem v 34.tednu. Sčasoma, pa sem te črne misli odgnala, ker so mi le kvarile razpoloženje in uničevale trenutke, ko bi lahko bila srečna. Pravijo, da je to normalno, ko prideš v te tedne, ko se dejansko bliža dan poroda. Jaz skušam čimmanj mislit na to. Govorim si, da so tam strokovnjaki in so tam zato, da nam pomagajo. Še vedno me je malce strah carskega reza in zapletov a tega vnaprej ne moremo določit, ne za dobro ne za slabo. Zato ostajam optimist in upam na najbolje. Klasična fraza – če so vse zmogle bom tudi jaz. V bistvu je res. Naše telo je tako napravljeno, da bo zmoglo ta napor in nas na koncu nagradilo z otrokom. Skušaj biti pozitivna. Če še nisi, ti predlagam, da si prebereš knjigo Modrost rojevanja Ine May Gaskin. Tam boš spoznala, da čeprav porod ni lahek zna bit lepa izkušnja. Zaupat moraš vase in seveda v osebje, babico. Je res da tle nimamo farmi ampak samo porodnišnice a te izkušnje ti bodo pomagale mislit pozitivno. Vedi, da nisi sama s temi strahovi. Veseli se še tega meseca in pol nosečnosti, kot si se do sedaj.
Želim ti vse lepo
Draga Nina-Pina, draga Andreja86,
Če telesni pregledi kažejo, da je z vami vse v redu in da je vse v redu z vašim otročičkom, potem je zelo verjetno, da trpite zaradi tesnobe. Kmalu bosta rodili, super, da sta se oglasili, kati strahovi in občutki neoprijemljive tesnobe v nosečnosti niso nič redkejši kot takrat, kadar nismo noseče, včasih pa se v nosečnosti celo še okrepijo. No, pri nekaterih pa se v nosečnosti prvič pojavijo.
Pred kratkim sem končala priročnik Zima v srcu, ki je prosto dostopen za branje ali za tiskanje, če bi vas zamikalo, na spletni strani Inštituta za varovanje zdravja, tam sem se posvetila tudi tovrstnim težavam, kot jih Nina-Pina opisujete. Link: http://www.ivz.si/index.php?akcija=novica&n=1720
Kadar se pojavljajo tesnobne misli in strahovi, povezani s porodom, pomaga nekaj načrtovanja, na primer to, da se že vnaprej spoznate z babico, ki bo z vami pri porodu. Žal tega v naših porodnišnicah ne morete povsod (enostavno) storiti, morda pa bi v vašem primeru naredili izjemo. V kranjski porodnišnici pa je mogoče babico najeti, za kar potem plačate (šteje se kot nadstandardna storitev). Strinjam se z Andrejo86, da je smiselno prebrati knjigo, kot je na primer Modrost rojevanja, da pridemo v stik z različnimi doživljanji poroda. Odločite se in ne poslušajte hudih porodnih zgodb, pogovarjajte se z materami, ki so porod doživele kot pozitiven dogodek, raziščite, kaj od tega, kar so počele one, bi koristilo tudi vam.
Nasploh pa je tako: prihodnosti ne moremo načrtovati in je nadzirati, in v nosečnosti se še bolj zavemo tega, da je življenje dragoceno in nepredvidljivo. Za zaupanje v življenje pa je potrebno tudi prepuščanje in upanje. Kako ju okrepiti: z zavestnim uživanjem enega trenutka za drugim. Nekaterim pomagajo tehnike sproščanja, npr. zavestnega trebušnega dihanja. Če se pojavijo vsiljive misli, pa se ne borite z njimi, ampak jih spustite, da odidejo tako kot so prišle.
Včasih je dobro, da poiščemo zunanjo pomoč (svetovanja, terapijo), sploh če imate občutek, da je vaše počutje čedalje slabše. Zaslužite si čim mirnejšo nosečnost, prijazen porod in lep prehod v materinstvo; kar pa vam vaše počutje preprečuje. Morda so vaši strahovi in počutje povezani s specifičnimi osebnimi prepričanji, pomisleki in morda z izkušnjami kot so telesna ali čustvena zloraba, in morda potrebujete specifično pomoč pri pripravi na porod, bi vam lahko pri Naravnih začetkih ponudili osebno svetovanje, za kar se je mogoče dogovoriti na [email protected].
Lep pozdrav, pišite nam še, kako vam gre,
Strah je prsoten se ga ne otresem, pa čeprev se veselim otročka in komi čakam, me pa strah kljub temu preganja. Želim si da bi to vse skup splahnelo ko bom rodila in se mi bo psiha stabilizoirala, a je to možno! Muči me še vedno tesnoba na momemnte, in z njo vrtoglavica in težko dihanje! kaj lahko vzamem za pomiritev pravijo persen?????????? Kaj pa tablete dominor??????????
lp
nin@
Hm hm,
jaz nimam težav z dostopom – saj govorimo o Zimi v srcu? ALi pa ste imeli v mislih kaj drugega?
Če hočete, mi posredujete vaš mail, ne bom objavila, vam pom pa besedilo poslala kot priponko.
Lep dan,
O, me veseli, da vam je všeč.
Upam, da bo v korist.
Brez vas na tem forumu knjiga sploh ne bi nastala 🙂
Hvala.
Pozdravljeni. Stara sem 34let, pričakujem tretjega otroka. Pri prvih dveh dobenega straha. Sedaj pa so me samo že pregledi spravili v tesnobo, strah, nisem rada v grupi ljudi. Sedaj imam tak strah pred porodom, da se mi začne vrteti, tezko zacnem dihati, se začnem slabo počutiti, misli kar begajo, kaj če umrem, kaj če bo kaj z otrokom narobe, kaj če ga nebom imela rada, kar nekakšne vsiljive misli. Pol že kaj če imam slabo srce itd.. Nečem kako se naj pomirim. Včasih si rečem, ko bo prišlo do popadkov, nebom imela časa o tem razmišljati, potem že, kaj če jih nebom znala predihavati, kaj če se mi začne vrteti itd.. Razmisljam kako sploh prezivela v bolnici. Sedaj sem dala maladva na pocitnice in se zaradi tega pocitim slabo, kaj ce me zadnjo vidita itd.
Ima kdo kakšen predlog, kako se tega rešiti. Hvala za odgovore.