Pozdravljeni!
Za g.Izidor Gašperlin, specialist ZDT,imam prošnjo, če bi mi s kakšnim nasvetu lahko pomaga iz moje situacije.

Sem 30 letna mamica dveh otrok 5l in 1l, s partnerju si poleg tega še gradiva hišo. Sliši se kot v sanjah, a ne, oba imava dokaj dobre službe, se pravi plače niso slabe. V vezi sva že 15 let.
Najino razmerje pa je porazno. V zadnjih 3 letih je želja po sexu nenormalno upadlo, pa ne z moje strani pač pa s strani partnerja. Ogromno sem prebrala že o podobnih temah, da se je potrebno pogovorit. IN če vam povem da sem svojemu partnerju že velikokrat omenila da imava probleme v spolnosti da se morava odkrito o tem pogovorit, vedno pristanem na istem, pravi da sem sitna, naj ne težim, če mu rečem da očitn ni več ljubezni ali privlačnosti isti odgovor, če mu rečem naj mi odkrit pove kaj je problem da ne bom težila zopet isto , naj ne težim.
Če mu rečem da me očitn nima rad, kaj potem vztrajamo skupaj mi pa odgovori da če me nebi imel rad me nebi gledal in bi me že davni nateru.
Jaz ne vem več kaj naj, imava 2 otroka, sam je imel željo imeti otroke, poleg tega gradimo, jaz pa tudi, rada ga imam pa ne samo rada, še vedno ga ljubim in poleg tega sex tudi rabim in tudi on ga je imel rad, nikoli nisva imela problemov, eto zadnja 3 leta pa je porazno.
Večkrat sem mu rekla, da meni sex ogromno pomeni in če mi tu vsaj malo ne bo ustregel si bom našla nekoga za sex, potem pa isti dan je sexal potem pa zopet ne. Ne želim ga neki z grožnjami silit v to, zame sex pomeni neki zelo lepega vendar če si ga oba želita, ne tako kot grožnja.
V teh zadnjih letah se je zgodil veliko pretresljivih stvari, 2 najboljša prijatelja sva izgubila v prometnih nesrečah in opazila sem da je začel kaditi k prej nikoli ni pa s tem ne mislim samo na cigareta pač pa tudi na travo. Ma obnaša se kot kakšen 15 letnik kar se trave tiče, malora ni otrok, oče je, star 32 let, doma ima žensko in 2 otroka, in vsi ga imamo zelo radi. Resno se potem sprašujem kaj počnem narobe, vedno samo to, kaj počnem narobe kaj naj storim da bo bolje.
VSe to sem mu povedala tako kot vam tudi njemu, pa ne dobim kontra nobenega odgovora. IMa probleme ker nebi mogel sexat, ne vem, tudi to sem lepo načela temo, sej v končni fazi se zgodi, a se da to vse uredit, vendar če nič ne reče se ne da.
Včasih je bil pozoren pa lepe besede, zdaj tega ni več, vem da po 15 letih nisi več tako zaljubljen kot si bil na začetku. Jaz sedaj zgledam veliko boljše kot pred 15 letih, kljub 2 otrokoma sem vitka, še vedno značajsko takšna kot sem bila, on pa totalna sprememba.
Zjutraj v službi, popoldan na parceli, jaz iz službe pridem domov pripravim kosilo med tem se ukvarjam z otroki, vmes pospravim, beremo rišemo, pišemo, pripravim za večerjo ko pride domov, otroke nahranim spravim spat, se vsedem na sedežno k njemu da bi se kaj pogovorila pa mu ni do ničesar.
Pa mi je že nekoč rekel da ga moram pripravit da se mu bo luštal, alo kaj naj drugega dam nase kot noro zapeljivo perilo tudi petke, vse sem že probala pa ni vedno odziva, počasi se bom naveličala in bojim se da kljub temu da ga imam zelo rada uresničim svoje grožnje da si najdem nekoga za sex.
Sem zato slaba ker o tem razmišljam.
Pripravljena sem iti k svetovalcu vse, toda kaj ko on ne sliši ničesar kar rečem.
Zelo so mu pomembni prijatelji, ki so mimogrede vsi mlajši in vsi v travo zabubljeni. Še najhuje je pa to, da bi ga zapustila čeb mela kam it. Kam naj grem domov k staršim ne moram ni prostora, za najem ni kje v bližini nič.
Pač gledaš da s tem ne ogrožaš otročkov ki pa niso popolnoma nič krivi in ne želim jim pokvariti življenja, vendar je pošteno da si ga kvarim jaz.
Res ne vem več kaj naj…………
Kak nasvet bo zelo dobrodošel PO MOŽNOSTI SEVEDA ČE SE DA ČIM PREJ.
HVALA HVALA HVALA HVALA

nagajiva

Imeti nekoga rad, karkoli si že kdo pod tem predstavlja, je eno. Privlačnost je nekaj drugega. Želja po seksu nekaj tretjega. Ko se vse troje združi in ujame, je lepo. Ko se ne, pride do težav. Če je partnerju ugasnila želja po seksu z vami, še ne pomeni, da mu nič ne pomenite, da vas nima »rad«. Čisto možno, da vas ima rad, vendar po svoje. Vprašanje, kaj sploh njemu to pomeni. Sta se sploh kdaj bila sposobna o tem v miru pogovoriti? Čisto možno in celo verjetno je, da partner res ne ve, kaj se (mu) je zgodilo, da mu je želja po seksu z vami ugasnila. Morda si to željo teši kako drugače, morda celo drugje?! Kaj vam pravijo vaši občutki glede tega?

Pri vsakem paru slej ko prej pride do težav in neskladja med tremi »stvarmi«, o katerih sem pisal na začetku. Pri vsakem drugače, pa vendar. Temu se torej ne da izogniti, lahko pa se par s tem spoprime. Odkrit in strpen pogovor je pri tem nujen začetek vsakega reševanja. Če partnerju že vnaprej očitate, da »vas nima rad« in pritiskate vanj, da vam posreduje odgovor na vprašanje, na katerega morda sploh nima odgovora, bi temu težko rekli »strpnost«. Pa vam s tem ne želim nalagati bremena, saj si ga že sami preveč. Spoštovana gospa, nič niste naredili narobe, da je pri njem ugasnila želja po seksu z vami in zato tudi nič ne morete narediti, da bi se spet zbudila. S seksi perilom in podobnimi zadevami se samo smešite in ponižujete. To ne bo ničesar rešilo. Tudi če se res še ne znate »prav« pogovarjati, ste se vsaj pripravljeni pogovarjati. Pripravljeni ste iti k svetovalcu in iskati pomoč. Izražate željo, da se problem reši. Razmišljate, da bi seks poiskali drugje, in ne samo da s tem ni nič narobe, ampak je celo logično, da o tem razmišljate. Vendar ga niste, kar dodatno kaže na vašo odgovornost, predanost in zavezanost partnerju. Več od vsega tega pa v trenutni situaciji res ne morete narediti za partnerstvo!! Zato nehajte razmišljati v tej smeri. Na potezi je namreč vaš partner. Če vas ne vara in svojih potreb po seksu ne zadovoljuje drugje ali na drug način, potem res ni odgovoren, če mu je želja po seksu z vami ugasnila. Če se ne zna pogovarjati, je zato, ker ga tega ni nobeden naučil in tudi to ni njegova odgovornost. Je pa IZKLJUČNO njegova odgovornost, da se s problemom, ki močno ogroža vajino zvezo, ni pripravljen spoprijeti. Seveda če drži to, kar pišete. Prav tako je njegova odgovornost, da se ne poskuša naučiti pogovarjati. In še bolj je njegova odgovornost, da beži od vas, verjetno že v odvisnost od mamil in pretirano druženje z ljudmi izven vajine zveze oziroma vajinega kroga. Dokler vaš partner ne sprejme vsaj malo odgovornosti za vse to, nimata nobene možnosti, da bi se med vama kaj dosti spremenilo. Še posebej pa nimate nobenih možnosti, dokler partner ne bo povsem prenehal s »travo«, saj gre očitno že za odvisnost. Zato bi bilo priporočljivo, da se nehate toliko ukvarjati z odnosom, kjer sami ne morete nič spremeniti. Namesto tega se raje posvetite sebi. In seveda otrokom! Vsakič znova me zjezi, ko matere vztrajanje v tako prazni in obupni zvezi zagovarjate z »neogrožanjem otrokov«. Vi ste šli še korak naprej in se vam je celo zapisalo, da jim nočete »pokvariti življenja«. Vse to je samo še ena zloraba otrok za opravičevanje lastne nesamozavesti, neodločnosti in neodgovornosti. Vaši otroci so v takem odnosu in taki družini že izjemno močno ogroženi in se jim zelo kvari življenje. Zdajšnje in pa tudi že bodoče. Edini način, da zmanjšate to »ogrožanje« in »kvarjenje« je, da takoj začnete ukrepati. To pomeni, da dokler se partner ne odloči za sodelovanje, začnete skrbeti zase kot žensko. Preko tega boste lahko poskrbeli tudi zase kot mamo. Če otroci že nimajo očeta in nimajo zgleda, kakšen naj bi bil dober odnos med staršema, naj dobijo vsaj dobro mamo. Če je res tako, kot pišete, potem se bo partner težko prebudil iz nemoči in omame prej, preden boste vi sposobni postaviti vajino zvezo na kocko. Če ga tudi to ne bo pripravilo do sodelovanja, boste pač morali naprej sami. Ne bom se spuščal v vajine premoženjske in druge zadeve, ampak čudim se, zakaj ženske tolikokrat najprej pomislite, da morate vi nekam z otroci. Zakaj ne bi šel vaš partner? Če že ne zmore in noče biti partner, ga lahko razumemo. Ampak da bi se izognil še svojim dolžnostim in odgovornostim do otrok?! Vas lahko v primeru ločitve skupaj z otroki kar postavi na cesto?! Ne bi bilo odgovorno, da otrokom pusti vsaj malo doma. Jih pusti z materjo, ki je očitno sposobna bolje poskrbeti zanje, tam kjer so, sam pa se umakne. Saj s tem bi samo še fizično dokončal, to kar je čustveno že naredil. Nočem, da bi se tole bralo, kot da ponujam enostavne rešitve. Zavedam se, da jih v vajinem položaju ni več, v katero koli smer bosta že krenila. Kar vam želim sporočiti, je, da dokler se ne boste res odločili, da nekaj naredite, do takrat ne boste videli nobenih možnosti. Ko se boste odločili, se bodo takoj pokazale. Seveda pa si boste pred tem morali priznati, da sedanja situacija na nek način ustreza tudi vam. Če se le ne bi zataknilo pri seksu, bi še nekako šlo… No in ravno zato se zatakne pri privlačnosti in seksu. Drugače se partnerja sploh ne bi dotaknila tega, kar dolga leta pometata pod preprogo. Pamet in razum lahko lažeta, telo pa si ne more.

Lepo vas pozdravljam

Kot prvo sočustvujem z vašo situacijo. Predno naredite kakšno nespametno potezo predlagam, da se še zadnjič s partnerjem skupaj vsedata in mu date jasno vedeti, da tako naprej ne gre več in da razmišljate o ločitvi. Morate in dolžni ste mu povedati, kaj se bo zgodilo, če se stanje ne bo popravilo.
Sam sem bil v podobni situaciji, kjer sva z ženo imela probleme. Ona je videla velike, jaz majhne. Končalo se je s tem, da je odšla, kljub 3 majhnim otrokom. To me je dobesedno šokiralo, saj sem jaz naredil za njo in družino vsaj toliko kakor ona. Bil sem vzoren oče in mož, vendar ji to ni bilo dovolj. Zameril sem ji, da njenih dvomov o namu ni spravila na plan pred dnevom D. Da ni povedala, kaj je tisto, kar jo moti, kaj ji primanjkuje,… Mogoče bi se izteklo enako, vendar bi vedel, kaj me lahko doleti in bi mogoče naredil kakšno stvar še pravočasno, da ne bi prišlo do razdora.
Torej, partnerja morate nujno soočiti z morebitnimi posledicami!
Mogoče bi se še dotaknil seksa. Vem, da se moški medseboj razlikujemo, vendar smo pri tridesetih letih še vedno na vrhuncu spolnih potreb. Ne moremo brez tedne, kaj šele mesece. Tudi če ga več ne privlačite kakor nekoč, potrebe ne more zatreti. Če je seveda ne zadovolji drugje.
Vztrajati v zvezi, kjer ni več medsebojenih potreb in očitno tudi zaupanje plahni, je težko. Ptretehtajte, če ste finančno sposobni biti neodvisni od njega. Saj je to očitno edino, kjer vam pomaga. Za vse ostalo ste sami. In tako bi bili tudi v prihodnje, pa ali greste narazen ali ne. S to razliko, da bi čez čas lahko spoznali nekoga, ki bo cenil tudi vas, kot žensko. Ko mu vi ne bi bili nekaj samoumevnega, nekaj kar mu pripada, ampak nekaj za kar se je vredno truditi in z dejanji pokazati, da to želimo obdržati.

Mislim si lahko, kje je problem, ker pri nama pa je bilo ravno obratno.
Meni ni bilo do sexa, njemu pa ful. In najboooolj na svetu me je motilo to, da je silil vame, da je vedno nekaj pricakoval, da mi je vedno dal vedeti, da je “pripravljen”.
Komaj ko sva bila nekaj dni skregana in me ni kvazi sisal pet postov, se mi je zalustal.
Poskusi podobno.
Ne sili vec niti malo vanj, ampak ko gres kam ven, se obvezno seksi zrihtaj, popedenaj in odidi. Morda moras postati skrivnostna, na vsak nacin pa zanj skorajda nedosegljiva.
Ogromno je ljudi, ki se jim po nekaj letih vezi vec ne da, ker je prvo rajcanje ze zdavnaj mimo.
Postani torej hladna, zanj nedostopna. Morda se da tako kaj spremeniti.
Na vsak nacin pa je to velik problem. Za oba!

“začnete skrbeti zase kot žensko. Preko tega boste lahko poskrbeli tudi zase kot mamo”.

Lahko to nekoliko bolj podrobno pojasnite g. Gašperlin?

h

Veliko žensk se preveč usmerja zgolj v vlogo mater in se poskuša predvsem razvijati v tej svoji “funkciji”. Vendar naloga matere ni samo poskrbeti za svoje otroke, ampak jim (posebej še hčeram) dati zgled, kaj sploh pomeni biti ženska. Če sočasno z materinstvom ne razvija še svoje ženskosti, je njeno materinstvo takoj omejeno. Ženska, ki se ne zmore začutiti in spoštovati in se globoko v sebi umiriti in biti zadovoljna s sabo, bo težko v zadostni meri začutila in resnično spoštovala svoje otroke. Zelo težko pa jih bo tudi umirila, jim dala neko varnost, če je ne zmore sama sebi. Precej težje ji bo tudi začutiti, kaj otroci v resnici potrebujejo. Če poskušam povedati še malo drugače, otrokom ne moremo dati tega, kar znamo ali kar želimo in se trudimo dati – otrokom lahko damo samo to, kar smo!

Lepo vas pozdravljam