Lep pozdrav!

Stara sem 24 let in še nisem imela resne zveze. Bila sem sicer skoraj pet let z enim fantom, vendar je imel punco. Videvala sva se le poredkoma. To “razmerje” me je tako dušilo, da sem z njim prekinila vse stike.
Pred kratkim pa sem spoznala zopet “nedosegljivega”, dve leti mlajšega, fanta, ki je imel punco. Z njo se je razšel po treh letih, ker sem mu postavila ultimat naj se odločii. S punco se je razšel in zdaj je postal moj fant.
Problem pa je, da sta se s punco videla zelo malo, pravi da nekje enkrat do največkrat dvakrat na teden in ravno zaradi tega sta se verjetno odtujila.
Zdaj pa se bojim, da se bo pri meni ponovila ista zgodba. Bojim se da bo dajal kolegom prednost in hodil ven z njimi, čeprav sem mu povedala, preden je šel s punco narazen, da tega ne bom odobravala. Vendar vidim, da se dogovora ne drži najbolje, čeprav se trudi tudi zame. Že dvakrat sem začutila,da je šel ven s kolegi, meni pa se je zlagal, češ da je utrujen in da se mora naspati. Razumem ga da mu faks in delo vzameta veliko časa, vendar si želim občutka da sem mu na prvem mestu.
Poleg tega je fant zelo priljubljen, tudi pri puncah. Vem da mi včasih tudi kdaj prikrije, da se je pogovarjal s kakšno punco, da me ne bi prizadel, vendar jaz si želim slišati resnico veliko bolj. Čeprav ne vem kam vsi ti pogovori s kolegicami vodijo…
Fant je pravo srce in nočem ga izgubiti. Jaz si želim resnega fanta, s katerim bi preživela večinoma časa on pa želi imeti mene, prijatelje in zabavo. Ne vem kaj naj naredim? Ali mu naj “težim” da naj ne hodi toliko ven? Ali pa ga enostavno pustim svobodnega? Ali naj rečem da bi šla ven skupaj z njim, čeprav njemu morda to ne bi pasalo? Problem je ker ne znam postavljati mej, ker ne vem kaj je prav in kaj narobe.
Problem je tudi, ker še zaenkrat ne čutim povezave med nama. Vem da ga imam jaz bolj rada kot on mene. To je rekel tudi sam in da ga naj razumem da bo rabil nekaj časa, da čisto pozabi bivšo punco. Zame pa naj bi se odločil zato, ker ima občutek da bo pri meni dobil to kar rabi. Ali se bo sploh kdaj zaljubil vame? Ali pa je z mano samo zato, ker sem tako “vredu” in se bo zaradi tega pri meni počutil zaželjenega in varnega.
Ne vem tudi zakaj mi noče povedati pravega razloga zakaj je šel s punco narazen? Zahtevam preveč od njega? Naj ne bi bila fant in punca najboljša prijatelja?

Za odgovor se vam že v naprej zahvaljujem, saj mi bo v veliko pomoč!
Hvala!

bazzoka

Prvi in najmočnejši vtis, ki mi ga pušča vaše vprašanje, je ogromno neke negotovosti in nesamozavesti. Stavki kot »Vem da ga imam jaz bolj rada kot on mene«, » Ali se bo sploh kdaj zaljubil vame?« kažejo na to, da sploh ne verjamete, da si zaslužite enakovreden odnos. Kot da bi verjeli, da vam je namenejo, da dajete več od partnerja, da čakate, upate in se odpovedujete, prenašate,… Vaš fant je morda res »pravo srce«, ampak za vas je predvsem pomembno, kakšen je do vas. Kakšen je njegov odnos do vas, če se sprašujte, ali se bo sploh kdaj zaljubil v vas?! Verjetno v tej svoji negotovosti res preveč pritiskate na fanta. Preveč vas morda skrbi njegovo življenje izven vajinega odnosa. Vse to ga seveda na opravičuje, da se vam laže. A se očitno še ne zmore drugače zavarovati pred temi vašimi pritiski. Zdi se, kot da od fanta oziroma vajinega odnosa enostavno pričakujete preveč. Kaj je z vašim življenjem izven tega odnosa? Kje so vaši prijatelji, vaše zabave? Imate sploh kaj od življenja, ko njega ni ali samo čakate, kdaj pride nazaj? Praznino pa medtem polnite s strahovi in dvomi ter načrti in iluzijami, kako ga boste nekoč pridobili zase. Morda si boste z odgovori na ta vprašanja odgovorili še na katera druga.

Zakaj je vaš fant z vami, ve samo on. Zakaj se, po vašem pisanju, laže in beži od vas v bolj lagodne odnose s kolegi in kolegicami (?), vam bo tudi lahko povedal samo on. Vaša »pravica« je, da to izveste, vaša »dolžnost«, da se naučite na pravilen način vprašati. Kje so vaše meje, veste tudi samo vi. Ko gre fant čeznje, si ne zatiskajte oči in to jasno povejte. Brez pritiskov, posesivnosti, obtoževanj,… Preprosto, iskreno in spoštljivo do fanta. S tem boste seveda tvegali, da bo morda odšel. Ta vaš strah je razumljiv, ne bi vas pa smel ohromiti. Če danes ne boste zahtevali od fanta, da spoštuje vas in vaše meje, vam jih bo vedno težje vzpostaviti v prihodnje. Če bo odšel zato, ker mu ni mar za vaše meje ali ker mu vajin odnos ni toliko pomemben, ni morda prav tako?

Na koncu pa še odgovor na vaše vprašanje ali naj ne bi bila fant in punca najboljša prijatelja. Odgovor je ne! Prijateljstvo je eno, intimni partnerski odnos pa nekaj precej drugačnega, predvsem pa veliko, veliko več. V prijateljstvu se je možno marsičemu izogniti, v partnerskem odnosu pa žal ali na srečo ne. Vsi ti fantovi pogovori s »kolegicami« so v tem smislu samo iskanje bližnjice, kjer je ni. Resnični dober znak za vajin odnos bo, ko se bo partner namesto s kolegicami začel več pogovarjati z vami. Na vas pa je, koliko časa mu boste tak beg in iskanje bližnjic dopuščali.

Lepo vas pozdravljam

Če bi te imel zares rad, ne bi postavljala takih vprašanj. Prvo je ljubezen, če je prava, potem je vse ostalo. Jaz bi tako rekla, pa ne kar tja v en dan.

Tudi jaz sem imela precej neuspešnih zvez, velikokrat se fant ni mogel zjasniti al bi bil z mano ali ne, slišala sem tudi izgovore kot so ”se moram še znoret, me bodo kolegi potegnili za sabo, ne bom mel časa zate…” in sedaj vem, da je s takšno ”zvezo” nekaj hudo narobe.

potem sem spoznala fanta, s katerim sem še danes, on mi je pokazal kako je imeti nekoga res rad. pri njem enostavno ni bilo pomislekov, da ne bi imel časa zame, ker mu pomenim vse! in to se čuti!

vem da je hudo, ampak po moje rabiš biti nekaj časa sama, da se najdeš, vidiš kaj tebi paše in kaj si želiš… potem se bo nekoč pojavil tisti pravi, ki te bo ljubil in ne boš dvomila v to!

veliko sreče!

Pravkar imam za seboj izkušnje iz takšne veze, pri nama je trajalo vse skupaj skoraj 10 let.
Nenehno postavljanje na drugo mesto oz. zanemarjanje, ki se je začelo postopno po skoraj enem letu veze. Ko oprostiš prvič, drugič, se sploh več ne pričakuje od tebe, da ne bi oprostil, da ne bi spregledal, celo zahteva se, da se obnašaš kot to on želi!
Seveda sem, zatrapana na smrt in prepričana v večno in najboljšo ljubezen, zapirala oči, popuščala, požirala. Hkrati pa se grizla in vedno bolj bredla v začaran krog samote, občutkov -ne manjvrednosti temveč ničvrednosti, samozavest je bila uničena, vmes je bilo obdobje paničnih strahov, psihično sem bila na dnu, pa se pobrala in spet dalje.
Igrala sem zraven njegovo igro, dopuščala prav vse!
Bili so kolegi, njegov izgovor – ki sem jih, namesto da bi njega, mrzila, ker so mu, kot mi je govoril, vedno prigovarjali da naj gre z njimi, pa so ga vlekli ven in ni mogel reči ne…(ja veš da, dosti kasneje sem izvedela, da je bil glaven pobudnik za ponočevanja itd).
Bili so njegovi starši, ki sem jih mrzila v dno duše, ker niso stali za nama ampak ga spodbujali da je hodil okoli, ven in s tem dovoljevali da je grd do mene. Komaj na koncu, ko sem že bila na tem forumu, sem skapirala, da niso problem oni, ampak on.
Bilo je toliko tega, da ni za verjeti.
Samo resnice nisem hotela sprejeti, da me ne ljubi, da me nikoli ni in me ne bo, kljub njegovim lepim besedam, jokom in izsiljevanju ko sem kdaj zbrala moči in hotela narediti konec, grožnje so šle do izsiljevanj s samomorom dalje, med tem ko sem sama mislila, da je pojedel podganji strup, je on mirno spančkal po prepiti noči, kakšnem one-night-standu…
Takšni ljudje so bili, so in bodo ostali – egoisti.
Zdaleč da bi ljubili koga drugega razen sebe, zdaleč da bi bili sposobni človeka ki jih ima rad osrečiti, zdaleč da bi bili zreli za pošten, topel in globok odnos.
To kar sem doživljala jaz in kaj opisuješ ti, ni ljubezen in nikoli ne bo!
Prej boš odprla oči, bolje zate. Ne delaj si utvar, ker se ne bo dobro končalo, ne upaj, ne verjami na sladke besede. Ne besede, dejanja so tista, ki dokazujejo ljubezen!!!!
Kot je zgoraj zapisano, glej nase, povprašaj se kako te njegov odnos osrečuje ali ne? Si želiš zavozit nekaj let? In na koncu boš živčna razvalina, tvoja samozavest tri metre pod zemljo?
Človek te ne spoštuje, sploh se ne trudi osrečiti te, je labilna osebnost, zato se dela tako pomembnega…kolegi, punce… In ti, ki ga ljubiš, si zanj ničvredna.
Po navadi si takšni tipi najdejo pri pridnih puncah ozadje, saj ti je sam rekel da misli da bo pri tebi našel tisto kar potrebuje – on 😉 in je zato s teboj, med tem pa pijančuje s prijatelji in sigurno so tudi luštne volje punce vmes, brez skrbi.
Kaj je to kar želi od tebe? Da mu ne težiš, mu puščaš svobodo in kar je glavno, ne hodiš z njim ven in ga ne motiš s svojo prisotnostjo!
Gleda on pri tem nate, na tvoje želje, na tvojo srečo? Ne.
Ne. Laže ti, v obraz ti laže in saj nisi nora, da ne bi tega čutila. Tudi meni je moj lagal, tako me je imel za noro, da se mi je že mešalo od tega občutka. Ko sem ga klicala in je bil zunaj, mi je klobasal, vehamentno, da je spal in ni slišal telefona, včasih se je, za čudo, telefon kar sam izklopil sredi mojega klicarjenja. Klicala sem ga npr. ko smo imeli v kleti požar in smo skoraj umrli, pa se gospod ni javil, ker je bil zunaj. Nič od nič.
Koliko noči in dni sem prejokala, vse svoje sem izgubila, moje celo življenje se je vrtelo še samo okoli njega, okoli njegovih laži, upov da se bo spremenil in bo videl kaj ima pri meni, ha ha – kot črv sem bila, brez mozga, brez hrbtenice in brez ciljev.
Odvisna od tega odnosa, odvisna od igranih besed večne najglobje ljubezni, ki mi jo je izrekel, ko sem bila “good girl” in mu oproščala stvar za stvarjo. Ljubil me je do smrti ;).
Svojim doma je razlagal, kako me ljubi in kako sem posesivna, ga ne puščam ven, čeprav je nonstop hodil, varal, jokal je zaradi mene, ampak ko sem naredila konec in je skapiral, da je game over, da sem ga celega skužila in nima več kaj brcat, se ni več javil!
Samo močan moraš biti, res vse moči zbrati in se nenehno spodbujati.

Ne pusti se vozit tako daleč kot jaz, ker iz te moke ne bo kruha.
Plevel se ne spremeni v rožo, nikoli.

Lep pozdrav!

Zahvaljujem se vam za nasvete! Moram vam povedati, da sva s fantom končala pred nekaj dnevi. Ves čas sem globoko v sebi vedela, da to ni to, vendar si je to tako zelo težko priznati. Tako težko je oditi od nekoga, ki ga imaš rad..
Spoznala sem, da tako enostavno ne gre več in ravno takrat ko sem se želela z njim pogovoriti, o tem da tako ne bo šlo več naprej, se je umaknil. Kar naenkrat se je začel izmikati, lagati, Zadnja dva dni pa se mi ni več niti na telefon javljal. Vse kar sem si želela, je bilo to da se pogovoriva in končava. Hotela sem razčistit, mene pa je puščal v negotovosti.
Ker sva sodelavca, sem vedela da se bova slej ko prej srečala v službi in takrat se pogovoru ne bo mogel izmakniti.
Tisti dan je prišel na delo tako veselo, kot da je vse v najlepšem redu, poleg tega mi je naklonil nekaj besed in celo kompliment. Ves čas dela sem se trudila ohranjati normalen odnos, tudi on.
Najbolj pri vsem tem pa me boli to, da ni bil toliko fer, da ni pokazal toliko odgovornosti, da bi se samo pogovoril z mano. Za piko na i, pa sem izvedela od drugod, da ima novo punco, ki jo je spoznal takrat ko sva bila mi dva še skupaj, poleg tega jo je že predstavil staršem, pa tudi prespala je že takoj pri njemu, ko sva končala, pa se še teden dni nista poznala. On pa mi je rekel, da ne more bit več z mano, ker mu je vse skupaj prehitro, češ zdaj je imel punco toliko časa in da ni čustveno sposoben biti z mano, silit pa se ne more. Ampak zakaj si je potem našel drugo, če mu je bilo vse skupaj prehitro? To je laž! To me je še dodatno tako prizadelo, da sedaj sploh ne vem več kako naj vzpostavim normalen odnos do njega kot do sodelavca. Tolikokrat se mi je zlagal, da mu ničesar več ne verjamem. Nikoli ga nisem obsojala, besedno napadala in vedno sem mu iskreno povedala če me je kaj motilo. Vedno sem bila pripravljena za pogovor.
Čeprav bi se v vsakem primeru razšla, saj sem tudi jaz spoznala da tako ne gre več naprej, se mi zdi da sem sedaj, ko sem izvedela da ima novo punco, izgubila jaz. Čeprav vem da sem bila v tej igri jaz tista, ki sem bila najbolj poštena, najbolj fer, zvesta, iskrena..
Ni mi žal, za najino zvezo, temveč pa prijateljstvo, ki sva ga imela še preden sva bila skupaj in pa za način kako se je odmaknil od mene, ko bi pa se lahko tako lepo pogovorila in ostala še naprej prijatelja. In vedno ko se bova pogovarjala, bom imela pred očmi, kako me je lahko tako prizadel.
Jaz mislim, da ta fant ne ve kaj bi rad v življenju, mislim tudi, da se bo ta njegova zveza tako hitro končala kot se je tudi začela. Tudi meni je ves čas govoril, da me želi predstaviti staršem, celo povedal jim je zame. On ni sposoben preživeti s punco enega celega dneva v tednu. Zakaj ne, pa so vprašanja na katera si ne znam odgovoriti.

Želim si slišati vaše mnenje glede vsega tega in kako naj si razložim vse to, da bom lažje razumela, prebolela.
Želim si da vidi, da sem srečna, da mi ni prišel do živega in da spozna kaj je izgubil, ker vem da je veliko več kot jaz! V to sem prepričana.

Hvala za odgovor!
Lp