teža ovira za sex
Spoštovana tteeaa,
verjamem, da so te besede povzročile veliko rano in bolečino. Počutite se, kot kup dreka, celo, da to ste. Ta občutek, ki se vam je prebudil je zelo zelo težak in boleč. Toliko gnusa, gneva, odpora. Partner je s to izjavo ponižal vas, vaše telo in vse kar je v zvezi z vami. In verjamem, da vas noro boli, da bi najraje zavrgli samo sebe, se vrgli stran, če bi le pomagalo in bilo vsaj malo lažje. Vendar je vse to do vas ravno tako nora in boleča krivica!!! In ve vem, če je kje kdo – pravzaprav verjamem, da ni nobenega kandidata pod soncem, ki vam lahko to povzroči!
Za vsak partnerski odnos je pomembno, da vsebuje pomembne elemente, kot so iskrenost in integriteto; empatijo in razumevanje drugega; zvestobo in fizično privlačnost; odsotnost manipulacije, kontrole in ustrahovanja in veliko mero spoštovanja do drugega. Če tega v odnosu ni, oz. je izkrivljeno, pomeni, da gre za nezdrav odnos, ki je prežet z zlorabo (čustveno, psihično, fizično, morda spolno). Telo, telo ženske, je sveto in se ga ne rani in ponižuje. Če ga, se ga zlorablja.
Tudi vaše telo je sveto in neprecenljivo, čeprav morda v tem trenutku ne čutite čisto tako, saj je bilo tako zelo ponižano. Ne vem, kolikokrat ste že bili potisnjeni v tako ponižanje vas in vašega telesa? Kako vi zmorete ceniti in spoštovati samo sebe? Ali zmorete postaviti meje da vas in vašega telesa? Ali kar morate morda nekako verjeti, da niste uredu, da ste grdi, neprimerni, da je vaše telo gnusno, da spolnost z vami ne prinaša užitka? Kako vam je to brati? Kaj se prebuja v vas? Se lahko razjezite? Lahko verjamete v sebe in se spoštujete? Morda je to težko, še posebej, če vam je svet ponižanja že pred tem dogodkom bil domač.
Na drugi strani se mi postavlja vprašanje – če partner doživlja tako kot pravi, kako da v odnosu z vami ostaja? Da je ob nekom, ki mu ta čutenja prebuja? Se morda on v sebi počuti tako, kar pravi za vas in vaše telo? Mu vse to ohranja en znan občutek? Ali vas zmore zares spoštovati? Tudi če bi imeli nekaj kilogramov več ali manj?
Pa ne, da je z vami in vašim telesom karkoli narobe! Vi ste čisto fajn!
Predvsem pa – nikakor niste kup dreka. Vprašanje pa je, zakaj se mora kup dreka kidati v vajinem odnosu? In zakaj se kup dela na vas?
Vendar bi vam rada na vaš post rekla, da ne glede na to, koliko tehtate, si zaslužite, da vas vaš izbran partner ceni in spoštuje, da neguje vaše telo, je nežen in ljubeč do vašega telesa! Da spolnost in odnos do vas temelji na spoštovanju! Da tako čutite in v to verjamete tudi sama v odnosu do sebe. Če tega temeljnega spoštovanja do vas ni je pomembno, da se zaščitite! In ga z vso pravico pričakujete in zahtevate – še posebej od vašega partnerja.
Vse dobro Vam želim in še veliko vere vase!
Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309 / 07 33 21 133 / http://www.zdi-nm.si
Spoštovani,
ko sem to brala sem se zamislila. Vse to je res, spoštujemo se ali pa se ne predvsem zaradi nas samih. Vendar bi rada postavila tudi to vprašanje. Sama sem poročena že 30 let, imam dva odrasla otroka, z možem dokaj dober odnos. Vendar me tudi samo moti prevelika teža moža. To sem mu tudi že večkrat povedala vendar on na to ne reagira, tudi meni se ne zdi prav nič privlačen. Da ne bo pomote imam ga rada, ne znam si predstavljat življenja brez njega in tudi veliko stvari počneva skupaj, imava skupne konjičke moram reči, da včasih razmišljam da imava veliko srečo, res se razumeva in dopolnjujeva.
Zato res ne razumem, zakaj se en zakonec tako zapusti? Velikokrat to mojega moža vprašam, pa se mi smeji in pravi: “debeli ljudje smo dobri ljudje”, in gremo dalje. Ne vem, če sem prav napisala, to kar sem hotela vprašat je ali moramo z leti res vse sprejeti, sama sem pripravljena veliko naredit za svojega moža, tudi po tolikih letih mu rada ugajam, zakaj mu je njemu tako vseeno za izgled za to kaj bi jaz rada? Morda zato, ker ve da ga imam rada tudi takega kot je???
Če me razumete, kaj sploh sprašujem vas prosim za odgovor in lepo pozdravljeni.
Lepo napisano, a realnost je čisto nekaj drugega. Enostavneje bi bilo odgovoriti, da fantu niste več spolno privlačni. To je problem.
Še pomembneje je ali ste pretežki 10 kg ali 30 kg. Kakšni ste bili takrat, ko vas je spoznal? Lahko nadaljujete in se trudita v vajini skupnosti še naprej, vendar če VI IN SAMO VI kaj ne prevzamete pobude za rešitev situacije, vajina zveza na dolgi rok ne bo obstala. Zdi se mi zelo fer, ker vam je to povedal.
Spoštovana »quin«,
ja, ko pridemo do tematike oz. se dotaknemo občutka spoštovanja in samospoštovanja postanemo pozorni, občutljivi, se zamislimo. Kar je prav. Saj je za vse nas zelo pomembno, da je spoštovanje in samospoštovanje del našega življenja in naših odnosov. In kjer tega ni, zeva odprta rana, premazana z bolečimi občutji in izkušnjami (kot so ponižanje, sram, manjvrednost, zaničevanje, nasilje, zloraba…).
Zelo pomembno je in veliko lažje, če smo se spoštovanja in samospoštovanja naučili od staršev (takega zdravega, ki ne temelji na strahu). Torej se tudi danes, ko smo odrasli, zmoremo spoštovati – sebe, svoje telo, svoje dosežke, sposobnosti, ljudi okoli nas…. Kljub temu, da se sem in tja porajajo dvomi v nas, zmoremo ohraniti zdravo ravnovesje.
Verjamem, da vam ni vseeno glede teže moža. Kljub pozitivnemu in povezanemu odnosu, ki ga imata, ostaja neka črna pika, ki vam ne da miru. Ta moževa prekomerna teža (po vaši oceni), vam predstavlja veliko skrb (predstavljam si, da sta nekje v 50 letih in je žal s težo verjetno povezano tudi dodatno tveganje za bolezni). Če pomislim na to lahko razumem, da ste tudi prestrašeni. Prebuja se vam žalost, ko čutite, da se je mož ob vas zapustil. Koliko vas to žalosti, na drugi strani pa jezi? Kaj se še prebuja poleg strahu in skrbi? Morda sram, gnus, odpor? Pišete, da vam ni več privlačen.
Kot da se je med vama naselila teža nesprejetosti. V zakonu/partnerstvu je ravno sprejetost poleg ljubezni in spoštovanja ena največjih potreb. Sprašujem se, koliko nesprejetosti ob vašem kritiziranju in pripombah o njegovi teži, doživlja vaš mož. Ne želim reči, da ni prav, da poveste, da vas teža moti in jo smatrate kot problem. Vsekakor je prav, da poveste, kako se počutite, kako doživljate. Pomemben pa je tudi način. Morda si mož vendarle želi nekaj narediti na tem področju, pa ob »pritožbah«, ki jih sliši o sebi ne zmore drugega, kot da se zateče v tako znan in »pozitiven« obrambni odziv kot je “debeli ljudje smo dobri ljudje”.
Verjamem, da vi verjamete v svojega moža, v njegovo veličino in dobroto. Sprašujem se, koliko dejansko teža vašega moža zrcali njegovo nesprejetost samega sebe? Koliko ga je strah nesprejetosti, ki se kar kopiči v njem? In žal morda v vaših besedah sliši ravno to? In hkrati išče varno zavetišče pred bolečino.
Če se npr. žena ob možu ne počuti dobro (varno, zadovoljno, izpolnjeno), ga začne napadati, ji mož svoje občutje s svojim nesprejemanjem le še utrdi. Ko pa začutita, da se spoštljivo približujeta drug drugemu, namesto, da bi vsak po svoje iskala varno zatočišče pred bolečino, se rodi možnost za ponovno zbližanje.
Torej, ali si zmoreta dati potrditev, da sta sposobna in imata voljo se sprejeti v vama samima (mož v vas sami in vi v možu samem)? Če bo mož začutil, da je sprejet, bo hkrati videl, da se mu ni več potrebno tako truditi za svoj prav ali se braniti, s tem pa ohranjati vso »težo« (tako in drugačno).
NE, ni potrebno z leti vse sprejeti. To bi pomenilo, da moramo z leti otopeti. Prav je, da vsak dan znova raziskujemo, se sprašujemo, pogovarjamo, razrešujemo. Saj vsak dan znova prinaša nove izzive, nove dileme, odpira nove/stare rane. Vsak dan je priložnost da rastemo. Vendar je pomembno, da sta oba za to odprta in pripravljena.
Verjamem, da ste veliko pripravljeni narediti za moža, da mu radi ugajate, se zanj uredite ipd. To je pomembna »začimba« odnosa, ki jo imamo za gojiti. S tem izkazujemo spoštovanje do partnerja in tudi do samega sebe. Ne le zunanje ampak tudi globinsko – ko ne gre le za eno sliko, ki jo želimo pokazati, ampak, ko to zares čutimo in v skladu s tem živimo.
Boleče pa je, če je ta predanost v odnosu izkazana le na eni strani. Verjamem, da je to nekaj, kar se ne da sprejeti. Saj govorimo o rani, ki govori o vašem občutju nevrednosti, neslišanosti, nepomembnosti (to sem razbrala iz napisanega). In prav je, da o tem spregovorite. Da spregovorite o vas, vaših občutkih, kaj čutite, kaj pogrešate.
Sprašujem se, kaj je za tem, da nekomu postane vseeno za svoj izgled. Ko se vanj priplazi nespoštovanje do sebe, svojega telesa, do drugih. Kaj to pomeni za vašega moža? Morda predaja, poraz, izguba kontrole, nevrednost, nepomembnost, sram? Kljub temu, da imate moža kljub vsemu radi takega kot je, se sprašujem, koliko pa vendarle nekje mož čuti ta vaš odpor do njega, njegovega telesa? In kaj to predstavlja v njegovem svetu?
Ne vem, če je globoko v sebi res zadovoljen s svojo situacijo. Morda je čas, da se mu ni treba več skrivati (sebe in svoje občutke) v svojih kilogramih. Ko se sprostijo težka občutja, ki se medsebojno ovrednotijo, odpade veliko teže (take in drugačne).
Ovrednotita vajino dolgoletno povezanost, kaj si pomenita drug drugemu… Ker vi (vsaj na videz) to situacijo bolj čutite kot problematično in pomembno, je morda prav, da naredite prvi korak.
Pa srečno!
Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309 / 07 33 21 133 / http://www.zdi-nm.si
tebe je st582613 , tvoj brez primere potunkal . tudi če bi bila debela se vprašaj kje je ljubezen. to ni ljubezen ,če partnerja moti malo špeheka. sigurno ni in te ni vreden. sam ti imaš 165 cm in 64 kg. pa to so idealne mere. skratka mož te nima rad niti malo in noben psiholog ti tega ne reši. tukaj je edina rešitev najdi si človeka ki te bo cenil in imel rad. malo bo bolelo ampak druge rešitve ni.
jaz osebno imam ženo ,ki mi je zelo všeč ampak tudi če bi se precej zredila se moja ljubezen ne bi niti malo spremenila. kaj bi potem rekle nekatere ženske ,ko se poročijo je vse ok ,potem pa mož postane plešast . in kaj ga naj zapustijo zaradi tega.
saj se da kilograme znižat. tudi sam sem jih zaradi boljšega seksa, ampak vsak človek to ne more . tudi ko sem imel trebušček nisem opazil ,da bi moja draga imela odpor do intimnosti.
Ko ti nekdo, ki ga imaš rad, zadane tako nizek udarec kot so pripombe čez tvoje telo, se izgubiš samozaupanje, pogum, željo po intimnih stikih…ker se bojiš nadalnjih kritik. In ko ti to naredi jih več v parih letih…izgubiš vse kar si imel rad na sebi…pri mojih 32, sem tako skoraj popolnoma aseksualna, ko pa pride spet kaka priložnost za intimo, pa izpadem popolnoma neaktivna…ker si ne upam več, ker se bojim spet pripomb, ker sem enostavno samo kot cunja…in če pomislim da še 10 let nazaj sem uživala v spolnosti…zdaj pa, ko bi morala biti na višku, enostavno ne zmorem več. In to samo zato, ker so me besede tistih, ki sem jih imela rada, tako razžrle od znotraj navzven. Da ne morem več verjeti, da bi me lahko kdaj kdo sploh še sprejel tako kot sem. In ne, 10 let nisem imela ne manj ne več kilogramov. Vedno 10-15 preveč, a nikoli zašpehano debela…le močnejše športne postave. A kot taka sem očitno nesprejemljiva v današnjih časih.
Da bi se razjezila nad temi, ki so mi to naredili? Ne morem…samo sebe ne maram več…ampak se zavedam, da taka pač sem, da imam tako zasnovo. Izstradat pa se res ne mislim…
Ampak tako je…če ne ustrezaš idealom, si zvisel…
V vseh teh “težavah” jaz ne vidim problema v prekomerni teži in izgledu – to, da nekoga po 10-20 letih začne motiti izgled partnerja – to je posledica. Česa? To je pa ga. Melita napisala.
Lepo se kaže to pri zgodbi gospe, ki je možu neprivlačna, nezanimiva, znancu pa zelo zanimiva? Kdo se moti? Kakšna je? Neodločna in nesamozavestna!
Jaz sem doživljala vse te občutke…od tega, da sem neko obdobje bila prepričana, da sem za moža neprivlačna (pa mi ni nikoli rekel in nikoli nakazal)- pa sva potem s pogovorom prišla do tega, da je to v meni in da imam največji problem jaz sama s seboj in svojo samozavestjo………..
do tega, da srečujem moške, katerim sem zanimiva in to pokažejo zelo očitno.
To vse je v nas in drugi nas vidijo takšne, kakršne se vidimo sami. Če se počutim kot kup dreka, me tako vidi tudi partner. Če se z vsemi svojimi šlauhi in celulitom oblečem v bele hlače in paradiram po mestu pokončno, se bo redko kdo našel, ki bo rekel…predebela si…ker samozavestnemu, srečnemu človeku si tega nihče ne dovoli rečt.
In gospa, ki ob možu, ki je ne sprejema “igra” srečno družinico (ker si lahko kupi kar želi????, ker gre z otroci na izlete..) naj premisli, koliko se ceni in kaj izgublja…ter kaj bi izgubila s tem, če bi možu enkrat naravnost rekla: grem z moškim, ki sem mu všeč in ki čuti do mene poželenje in spoštovanje, ki me sprejema takšno kot sem….gospodinjska opravila pa bo pomagal opravljati tudi drugi…treba je postaviti na tehtnico!! Kaj meni več pomeni? Spoštovanje in sprejemanje (vedite, da tako, kot o vas misli mož, mislijo tudi otroci!) ali na videz srečna družina, ki je dobro situirana in se kaže sosedom drugače, kot je v resnici…
Gospa, ki se počuti pa kot kup dreka, mora pa z možem razčistiti – kaj je v njunem odnosu poleg njenih kil še narobe, ker tega verjamem, ni malo!
LP
N
Spoštovana »pajetkoja«,
Zloraba nad telesom dejansko pusti tako globok pečat, kakor pišete. Zbledi in izgubi se samozaupanje, osebna vrednost, samospoštovanje. Rana, ki razjeda od znotraj navzven. Slej ko prej se pokaže nekje odzunaj. Ne zmoreš se več imeti rad, svojega telesa, sposobnosti, ne verjameš več vase, v svoja občutja, doživljanja. Ne zmoreš gojiti pozitivnega odnosa do sebe, ne verjameš, da si tega vreden in si to si zaslužiš in ne verjameš, da ima (in je prav da ima), kdo drug pozitiven odnos do tebe. Ta rana razjeda kot »rak«, ki širi svoje metastaze na vse in povsod, kar je povezano s tabo.
Verjamem, da je bolečina silna. In nekje, nekoč je bila zadejana prva rana, je bilo telo prvič nespoštovano in zlorabljeno. Kdo je bil tisti, ki je prvi tako globoko ranil? In so vsi naslednji le še poglobili isto rano?
Ja, kako se je razjeziti na vse tiste, ki so vam to naredili, ki so vam povzročali rane? Kako se je razjeziti na zlorabo, na krivico, ki vam je bila narejena? Kako se je razjeziti, ker ljudje niso spoštovali vašo nedotakljivost? Vso pravico imate, da se razjezite, da ste besna na vse zlorabe, dogodke, ko ste se počutili zlorabljeno, umazano, kot cunja. Pravite, da se ne morete. Sama sebe ne marate več. Verjamem, da ste se ob vseh teh neprimernih, zlorabljujočih odzivih na vas, naučili, da se ne morete imeti rada. Kdaj ste se vi kot ženska, punca, punčka morala prvič zavreči? Kdaj ste se prvič začutili, da ste nesprejemljivi? Kdo vam je dal to tako močno vedeti? Kot da je kar potrebno verjeti in sprejeti vse te razdiralne odzive.
Punčka nima izbire. Ker sicer tvega, da izgubi nekoga pomembnega, ki je ob njej, lažje je, da izgubi sebe. Tako sebe postavi v grdo slabo luč. Saj je nemogoče dopustiti, da je npr. starš tisti, ki je slab in dela nekaj narobe, torej ga bi s tem zgubila. Punčka pa rabi starša, da preživi, pa čeprav zavrže sebe in svoja občutja, doživljanja. Vendar je žal ta punčka na tak način starša ne ohrani, saj tisti starš, ki zlorabi punčko/otroka, ni starš v pravem pomenu besede, ampak je nevaren odrasel moški ali ženska. Sprašujem se, kako močna rana je izpred 10 let. Poskrbite zanjo. Težko je živeti 10 let z odprto rano. Ni vam treba več.
Verjamem, da imate vso pravico, da se postavite zase in za to punčko, punco, ki je znotraj vas. Ja, taka ste in ni se vam treba izstradati. In ni vam treba verjeti, da ste izviseli. Izviseli boste toliko, kolikor boste to dopustili drugim in sebi.
Ni enostavno postaviti nove temelje odnosov – do sebe in do drugih in tudi drugih do tebe. Ni lahko vzbuditi samospoštovanje nazaj, ko je bilo nekoč izgubljeno. Potrebno je ponovno tvegati. V odnosu – pri sebi, starših, prijateljih, partnerju, sodelavcih… Vi ste tista, ki imate danes moč, da postavite mejo spoštovanja. Morda vam je lahko v pomoč, če vam pomaga terapevt.
Jaz močno verjamem, da si vsaka ženska (tudi vsak otrok in tudi vsak moški) zasluži spoštovanje od vsakogar – že sama po sebi, ne da bi za to morala kaj posebnega narediti, kaj podobnega biti, kako posebej izgledati. Telo ženske je neprecenljivo. Koliko si dovolite verjeti to tudi vi zase, za svoje telo in vse tisto, kar je vsebina tega telesa?
Vse dobro vam želim in veliko vere vase.
Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309 / 07 33 21 133 / http://www.zdi-nm.si
Spoštovana »st582613«,
vaš mož vas je zelo prizadel, ranil, ponižal s svojimi izjavami o vašem telesu. To je res nizkoten udarec. Teror. Kar ste napisali razumem kot teror s strani vašega moža nad vami. Čustveno izsiljevanje in pritisk. Pritisk z nezadovoljstvom nad vašim telesom, kako ste se zanemarili, zapustili in ste taki zanj spolno nezanimivi… in pritisk, da morda boste pa enkrat postali res tako nezanimivi, da mu ne bo več do vas in bo zaradi tega kar šel…
Predstavljam si, da vas to zelo boli in navdaja s strahom in nemirom. Ne vem, koliko ste na preži, da se morate popraviti, skrbeti, da bo mož še vedno ob vas. Ali dejansko čutite v vsem tem teror in izsiljevanje, ki se kaže v stalnem nezadovoljstvu nad vami? Čutite, da ob njem niste sprejeta, da ste debela. Ta bolečina in stiska je tako huda, da je bolje ne jo zaznati in jo vzeti zares. Bolje je kar živeti naprej, kot da ni nič narobe, kot da nič ne boli. Čeprav nekje globoko razjeda.
In v tej razbolelosti ste naleteli na moškega, ki vam v vajinih kratkih stikih zmore in zna dati toliko lepih občutkov in potrditev. Je nežen in čuten. Navdaja vas s samozavestjo, daje vam občutek, da ste lepi, nekaj posebnega… To, kar si tako zelo močno želite od moža, pa ne dobite. Kako močno boleče je, da en drug moški opazi toliko kvalitet, je lahko tako nežen in prijazen do vas, mož pa ne. Mož pa vas navdaja z občutki strahu, sramu, ponižanjem, čimbolj bi se izognili stika z njim. Koliko si želite, da bi vsa ta pozitivna občutja začutili ob možu? Vso to nežnost, lepoto, privlačnost…
In dejansko je krivično, da tega ne dobite! Pravzaprav za vaju oba z možem,.
In je krivično do vas, da bi »morali« iskati ta pozitivna sporočila le nekje drugje, v drugih odnosih. Kdaj je prišlo do takega razkola v odnosu z možem? Kaj se je takrat z vama dogajalo? Od kje ta prikrit teror? Kje sta se zgubila? Ali se da z možem pogovoriti o vama, o vajinem odnosu, kako in kje sta?
Vsekakor je prav, da se zaščitite, da postavite mejo možu v tem poniževanju, da ne dovolite več in se postavite zase. Povejte mu, kaj opažate, kako se počutite, kaj želite od vajinega odnosa. To pomeni, da se najprej sami pri sebi odločite in začutite, da vam (in vama z možem) pripada spoštovanje, da si zaslužite, da se vas ceni, da se ob možu počutite, da ste nekaj posebnega. Saj niste le kanta za odlaganje nezadovoljstva in gneva.
Ni vam-a potrebno živeti v nemiru, strahu, čustveni otopelosti in cvetoče le navzven. Pripada vama, da se oba drug ob drugem, pa tudi hčerka ob vama, počutita cvetoče tudi navznoter. Če ne zmorete sami/sama, vam je terapevt lahko v tem procesu v pomoč.
Vse dobro vam želim!
Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309 / 07 33 21 133 / http://www.zdi-nm.si