Prosim mnenje tudi za moj primer: z možem sva imela hujšo krizo in takrat je najina odrasla hči, ki je že imela fanta, živela z nami, kasneje se je odselila k zaročencu. Opazila je da se nekaj dogaja in zanimalo jo je kaj. Nekaj časa ji nisem oz. nisva o tem pripovedovala, vendar je vztrajala. Meni se je zdelo, da glede na to da je že odrasla, nekako fer da približno ve, kaj se pri nas doma dogaja, saj je dogajanje vplivalo tudi na njo. Najprej sem ji na grobo hotela povedat vendar sem skozi pogovore povedala-sedaj tako mislim – preveč. Mislim da je to bila neke vrste čustvena zloraba. Hči pravi da ne – da je bila pomirjena, ko je vedela, zakaj gre,ker bi si sicer lahko mislila vse kaj drugega. In tudi kot življenska izkušna da ji je bilo to sporočilo pomembno in tudi kot “opozorilo” kaj vse se v odnosih z moškimi (lahko) zgodi.

Čeprav za nazaj ne morem nič popraviti, vas vseeno vprašam če je to bila čustvena zloraba.

Sedaj ne živimo več skupaj in imamo prijetno-korekten odnos in sem previdna pri tem, kaj ji o najinem partnerstvu, ki se je medtem kar dobro uredilo, povem in zaupam.

Lepo pozdravljeni.

Pozdravljeni!

Iz teh nekaj vaših vrstic se ne da razbrati ali je šlo za čustveno zlorabo ali ne. Zato vam lahko odgovorim samo na splošno, da se zloraba začne, ko se z otrokom pogovarjate o stvareh, ki v odnos starš-otrok ne spada. Če ste hčerki samo pojasnili, kaj se dogaja z vama z možem, potem vas nima kaj skrbeti. Če pa ste spuščali v (intimne) podrobnosti iz vajinega odnosa, govorili čez moža (očeta), morda celo iskali oporo v hčerki,… potem ste šli čez mejo zlorabe. Bi pa v vašem primeru zaupal reakciji hčerke. Če jo je vajin pogovor res pomiril, potem vas nima kaj skrbeti. Poleg tega je vaša hčerka takrat že bila odrasla, tako da tudi iz tega vidika težko sploh govorimo o zlorabi.

Mene vaš zadnji stavek povsem pomirja. Zavedate se, da čustvena zloraba obstaja, o njej razmišljate in ste pozorni, da jo po potrebi ustavite. Več od tega preprosto ne morete narediti.

Lepo vas pozdravljam

Imam podobno težavo in vas prosim za nasvet.

Z možem sva v situaciji, ko se pogovarjava o ločitvi.

Vzrok je njegovo prikrito pijančevanje in agresija do mene.

Najin odrasel(23 let) otrok, ki ne živi več z nama, podrobnosti
ne ve.

Čuti pa da se nekaj dogaja.

Prej ali slej bova morala pojasni nekatere stvari tudi njemu.

Da ne bi prišlo do kakšne čustvene zlorabe vas prosim, da mi napišete, kaj je “pravica” otrok, da vedo in kaj absolutno ni njihova stvar.

Ali je dovolj če se otroku, ne glede na njegova dodatna vprašanja, pove le da imava probleme in da jih rešujeva, da pa je možno da se bova ločila.
Hvala.

Če otrok čuti, da se s staršema nekaj dogaja in mu nobeden nič ne razloži, to zanesljivo ni dobro zanj. Zato mu je o tem treba povedati toliko, kot je sposoben razumeti in na način, primeren zanj. V osnovi je dovolj, da se mu pove, da imata starša probleme, ki jih rešujeta. Vsako spuščanje v detajle, sploh pa govorjenje o krivcu, celo obtoževanje partnerja, ipd. je povsem mimo. Ključno pa je, da se ob tem otroku zagotovi, da njuni problemi v ničemer ne bodo vplivali na odnos staršev do njega. In, kar je morda še najbolj pomembno, da otrok ni čisto nič kriv za te probleme. Presenečeni bi bili, kako pogosto otroci sebe krivijo za te probleme staršev.

O možnosti ločitve ne bi govoril, dokler se za to morda ne bosta odločila. Vsakega otroka je že tako strah, da se bodo problemi končali z ločitvijo, tako da tega strahu ni treba še podpihovati. Tudi če bo prišlo do ločitve, se ta ne bo zgodila čez noč in bo časa za pripravo otroka nanjo še tudi dovolj.

Lep pozdrav