Pozdravljeni!

Starejši par – krepko penzionista, ki sta skupaj že vrsto let in sta dala marsikaj skozi, sedaj pa jima sicer nič ne manjka, se non stop prepirata. On je navajen rutinskega življenja. Vse točno ob istem času, gledanje tv, reševanje križank, v glavnem precej dolgčas. Ona gospodinji in njega ves čas žali. Gresta sicer kdaj tudi na lepše a je prej in potem kreg. Prepirata se zaradi brez veznih stvari. Njej se dobosedno utrga, vpije, žali, razbija, je zaripla, on je bolj copata in se ne spušča na njen nivo,a ga prizadene. Ne dere se tako nazaj. Da bi imel mir, hoče oditi v naravo,a a ga ne spusti, ker jo potem skrbi zanj (da se mu ne bi kaj zgodilo zaradi zdravja). V glavnem zaradi povsem brezveznih stvari se njej čisto zmeša, vzrok pa je kakšna malenkost, ki jo on reče, naredi…Potem ga žali, da samo tv gleda, da ona mu kuha, pere itd. V glavnem oba imata cel dan časa za neumnosti. Škoda je, ker sta še dokaj pri zdravju, nič jima ne manjka, a vseeno ti izpadi in potem se vse skupaj sliši kot klanje. On ni nasilen, pravi pa, da ne zmore več tega terorja. Po eni strani ona res skrbi zanj in on ima res kakšne takšne fore, ki ti gredo najbrž kdaj na živce, a vseeno ti izbruhu niso normalni.

Spremenila se ne bosta, ločila se ne bosta, strokovne pomoči si ne bosta poiskala pri teh letih, ona tudi slučajno ne vidi, da ima problem in si tudi ne bo poiskala pomoči, saj bo prej rekla, da jo rabimo vsi drugi. Kaj narediti? Ali se kaj vmešati ali jih pustiti pri miru? Kako jima dopovedati, kako pomagati? Ko je pa kakšen kaj bolan, sta pa seveda zelo v skrbeh in obupu, da ga ja ne bi izgubila….

Pozdravljeni,
res je škoda in žalostno. Da se starejši par kar naprej prepira in žali, živi v »burkah« iz dneva v dan, ko pa imata vse možnosti, da se imata lepo, da užijeta življenje, da počneta prijetne stvari. Kot da imata neke intervale hudih nekontroliranih izbruhov in kratke pomiritve. Povežeta se le, ko se zaradi zdravja dejansko ustrašita drug za drugega in ob tem zase. Vendar si predstavljam, da tudi ta »mir« ne traja posebej dolgo.
Verjamem, da ste precej žalostni in nemočni, ko pomislite na njiju. Verjamete, da jima tega ni treba, da bi lahko živela veliko lepše in predvsem v zadovoljstvu in miru. Ne vem pa, koliko to zmoreta verjeti onadva – da jima vse to nič ne koristi in da jima tega ni treba več. Kot kaže se med njima kar ne zmore ali ne zna umiriti. Kot da je to njun način sobivanja, pa čeprav je tako težak in jemlje toliko energije in tako rani vedno znova. Morda tako živita že od njunega skupnega začetka; ali pa morda ko sta ostala sama, doma, brez službenih obveznosti? Vsekakor pa so izpadi, ki jih opisujete, zaskrbljujoči. Postavlja se mi vprašanje, koliko časa in kako bosta še zmogla zdržati tak razdiralen tempo? Kaj si hočeta povedati, kaj hoče povedati s svojimi izlivi gospa? V čem se čuti tako neslišana, da so potrebni tako izpadi, pa še nisi zares slišan? Kaj pomeni ta bes, jeza, ki ju gospa izraža? Koliko čuti dejansko, da se mož ob njej odklopi in jo presliši v vsem in kot da nima drugega izhoda, kot da čisto »pade ven iz sebe«? Ali je morda res kdaj imela zelo pomembnega za povedati, pa moža ni bilo zraven, ker je bil v svojem svetu? Kje je nastal tak razkorak med njima? Kaj je treba povedati naglas? Obenem se mi poraja vprašanje, koliko gre morda za manično depresivnost. Smotrno bi bilo, da se preveri pri psihiatru.
Na nek način me skrbi, kaj je dejansko za tem. Tako kot tudi vas, ki se sprašujete, kako jim pomagati. Vendar pa, kot ste verjetno že sami videli, ne morete/moremo pomagati, če ta oseba v prvi vrsti ne čuti, da potrebuje kakršnokoli pomoč. V takem primeru se zdi, kot da se zaletavamo v zid. Težko je dati nasvet, kaj narediti, saj namesto njiju ne morete nič, tudi za njiju nikakor poskrbeti. Pomagali (s pogovorom, usmeritvami) boste lahko le, ko bosta pomoč pripravljena sprejeti in slišati kar jima govorite.
Kar lahko naredite pa je, da jima sporočite, kako je vam, ko ste ob njima in ko pride do izpadov. Da jima na spoštljiv in umirjen način poveste kako vam je to gledati, poslušati, spremljati. Da vas skrbi, da je žalostno, da si zaslužita medsebojni mir in da si mir ob njima zaslužite tudi vi in ga pričakujete.

Vsem skupaj želim vse dobro!

Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309 / 07 33 21 133 / http://www.zdi-nm.si