Mama me je mela pr 20 tih, bil sm nenačrtovan. Pred kratkim sm zvedu s pomočjo terapevta, da imam drugega očeta. Mama mi laže,manipulira,stah jo je. Noče mi povedat če je to res. Skos me je vlačla s sabo, oče je bežal v delo, obema sm mogu bit uteha ter jima pomagat. Sam nisem nikoli imel pristnih ljubečih odnosov z nikomer. Vedno sm bil bolj osamljen ter sm se zase držal. Strah me je teh odnosov. Mati sovraž očeta sam taji ter se dela, da je vse popolno. Oče me je večkrat izdal, nakonc je ko sm bil star 10-11 let hudo zbolel ter bil 2 leti v bolnc. Jz sm bežal v osamo,da sm prežvel.
Zdj sm na faxu, borim se. Ne gre mi. Doma je groza. Ne zdržim zram staršev.Mamo mi skos mogu poslušat, kontrolira me. Se upiram sam z tem nč ne rešim. Oče je pokroviteljski, razvajen, hoče da ga vsako malenkost ubogam. Če se uprem ponori, jz pa dobim ta grozn občutek, da bo umrl zarad mene ter ne zdržim tega. Oba me hočta kontrolirat. Če se poskušam pogovorit normalno o svojih občutkih ne gre. Pol mi nazaj vržeta vse, tko da se počutm res neumno.Res ju sovražim oba prasca. Vedn vsi hočjo, da sm tih , ko se pogovarjajo, drugač sm tarča sarkazma,kontorole…. Mara me itak noben ne, jz pa tud drugih ne, vsj nihče mi ni dal tistga kar rabim.

Med tednom živim v lj. Rad bi se odselil ter delal. Sam mi je pa res grozno kr v odnosih mi ne gre. Vedn se ponavlja stara zgodba. Rad bi neki nardil z sebe, sam me vedn ti odnosi ter kontrola nazaj vržeta.Polet sm poskusu postavt mejo mojima ter delat v ljubljani.V Lj sem čutil take bolečine v telesu,Prav zbadal me je , fizična bolečina.da sm opustu načrt ter šel nazaj domov.Tko se trudim , ampak gre vse tko počas…A sploh pomaga če grem od staršev, al vsj zreduciram na minimum? Če se pa podobni odnosi skos ponavljajo. Rad bi mel nek pristen odnos in ne tazga, kjer je nekdo inferioren al pa podrejen.Včas poskušam spustit to kontolo, ki je v men.Ki jo tud jz uporabljam. Sam pol se v men pojav taka jeza,da ne zdržim več kot 2 dni ter se moram vrnit nazaj h kontroli. Res bi rad nek odnos, ne pa da je tolk strahu ter bolečine. Rad bi tud pogledal ljudem normalno v oči ter se pogaovarjal vendar ne morem.Kr neko blokado dobim.Grozn se počutm glede sebe.Vem, da je to neki povezano z jezo ter sramom z preteklosti.Upam sm, da bo po enem letu psihanalize(ena druga smer) ter tud dela v skupin dost bolje, vendar ni.

Res nevem ka še lahko naredim.

Spoštovani »jst«,

veliko ste že preizkusili v življenju in marsikaj poskusili. V bistvu ste preživeli v »shizofrenem svetu« – kjer se videz in resnica, izrečeno in povzročeno razhajajo in ustvarjajo razkol med ljudmi in v ljudeh. Kar lahko naredite, je, da res vztrajate in postanete res vi, se pravi pravi »jst«. Kot ste si dobro izbrali vzdevek z močnim simbolnim pomenom – ja, mi je všeč, ker izraža občutek zase, ki vam ga ni bilo dano razviti povsem spontano po naravni poti odraščanja in za katerega sedaj garate. Ker vas (pravega jaz) v bistvu še ni – predvsem v odnosih. Skrivate ga v sebi in s prilagajanji drugim nehote potlačite, kadar uspe pokukati na plano. A verjamem, da vam bo z vsakim novih poskusom – tveganjem šlo lažje. Je pa res, da je pot iskanja rešitve v takem primeru dolgotrajna in pelje tudi preko padcev, novih poskusov in napak ter zato zahteva vedno novo tveganje ter iskreno ovrednotenje starega (kaj je šlo narobe). In lahko res traja leta. (Kar ne pomeni, da morate ves čas preživeti v terapiji ali terapevtski skupini – terapija je le odskočna deska, sledi nadaljevanje v kakšnem drugem varnem odnosu (verjetno enkrat v partnerskem)).

Verjetno se zavedate, da je to, kar ste opisali, zloraba in zanemarjanje (ne vem, ali ste kdaj zaradi tega tudi iskali pomoč Centra za socialno delo). In je bilo in je še vedno čista krivica do vas. Sovraštvo je samo normalen odziv. Zdrava jeza, ki vam bo dala moč to prekiniti, pa nujno potrebna. In vam res ni treba tega več prenašati ali dopuščati. Smete in celo morate začeti živeti svoje življenje, ne življenje, kakor si ga predstavljajo vaši starši ali kdorkoli drug, ki bi vam začel diktirati svoj tempo. Končno lahko kontrolo nad svojim življenjem prevzamete v svoje roke. Močan odziv telesa na vaš poskus samostojnosti poleti kaže samo na to, kako močna (čustvena) zloraba se vam je dogajala in se še vedno. Kako močno se je zapisala v telo. Kako močne so vezi zlorabe in kako nujno potreben je nadaljnje prizadevanje v tej smeri, saj je to edini način, da se boste kdaj lahko zares osvobodili vezi občutkov krivde in pretirane odgovornosti, s katerimi so vas starši privezali nase ( npr. strah, da boste krivi za očetovo smrt, če boste povedali resnico). Ne, ne morete biti odgovorni za njegovo smrt, razen če bi ga namerno poškodovali. Vi pa le želite končno povedati, kako se počutite ob njem, kdo pravzaprav ste, saj če prav razumem, vaša starša v tem trenutku še nista si vzela časa, da bi to spoznala. In s prizadevanjem povedati o sebi drugemu ni nič narobe – to je celo del vaše odgovornosti zase v medsebojnih odnosih (seveda tega ni treba kar v vseh, le tam, kjer čutite, da je to varno in/ali kjer je potrebno, ker je ogrožena vaša integriteta). Dati drugemu vedeti s primerno besedo, kaj čutim, kaj želim in česa ne morem več, kje je prekoračena moja osebna meja. Verjamem, da vas čisto »povozita« s svojim odzivom – pa saj ga niti ni potrebno čakati – lahko ju ustavite ali pa napišete pismo, če je to lažje. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da najprej sebe toliko okrepite in najdete toliko opore drugje, da vas tudi negativen odziv staršev ne bo mogel čisto povoziti – da boste še vedno zmogli verjeti, da čutite prav in da smete brez sramu pogledati ljudem v oči, ker si to zaslužite.

Verjamem, da glede na življenjske izkušnje je kontroliranje – biti pod kontrolo ali kontrolirati – zelo zaznamovalo vaše življenje. In je verjetno edini način odnosov, ki vam je poznan in domač. Vse ostalo je lahko ogrožujoče, ker je neznano in zahteva precej zaupanja in tveganja. Če ne kontroliram, vedno tvegam, ker igram na zaupanje, kjer pa nimam nobene garancije. Ampak samo odnos dveh takih posameznikov, ki tvegata, pa hkati imata medsebojno zavezo, da si bosta iskreno prizadevala za odnos, je lahko poln odnos, ki daje obema energijo in varnost, sprejetost in potrditev. Vsekakor je dobro, da jezo (in tudi ostala občutja) v odnosih »vzamete zares« – da pogledate, kaj vam govori (morda je jeza odraz tega strahu, ki ga niste uspeli v odnosih ubesediti, ali pa govori o tem, da v nekem odnosu dejansko niste spoštovani in upoštevani). In o tem spregovorite v tistem odnosu. Domnevam, da vam je na tem področju lahko v veliko pomoč terapevtska skupina, ki jo obiskujete, ki naj bi bila tudi »poligon« za trening tovrstnih novih vedenj, iskanja pravih besed in ki vam naj bi dala sočutje za preživete zlorabe in podporo.

Prav tako vam je lahko dodatna opora kakršna koli »zdrava« skupina vrstnikov (ali pa posamezniki) – druženje z njimi in možnost iskrenih odnosov in povratnega odziva. Ker preteklost (zlorabe, ponižanja, občutke sramu in razvrednotenja, nevrednosti, frustracije in z njo povezano jezo, smrtni strah ipd.) se res lahko predela samo v (novem) odnosu, če starši niso sposobni slišat vašega klica na pomoč. V tem primeru tudi vi niste dolžni hoditi domov in kakorkoli čustveno skrbeti zanje. Smete (in celo morate za lastno dobro) si poiskati svojo pot v življenje, ostati v Ljubljani med počitnicami, če vam ni za iti domov. Res je, samo fizični odhod ničesar ne spremeni sam po sebi. Potrebno se je »čustevno« razmejiti in »predelati«, kar pa se da v terapiji ali pa v novem odnosu, ki bo kljub strahovom in pastem toliko »varen«, da se bo o vsem dalo spregovoriti. Dejstvo je, da se vam bodo verjetno še v kar nekaj odnosih ponavljali znani elementi (tudi zlorabe) in občutja iz starih odnosov. Dokler se da o tem govoriti in prevzeti odgovornost zase, za napake, ima odnos možnost, da raste in se razvija. Kar pa ni možno brez tveganja – sramu in strahu – ter povsem brez bolečin (slej ko prej drug drugemu stopimo na »žulj«, kar pa ponavadi nima usodnih posledic, če se da o tem pomeniti).

Ne vem, koliko vas reči zasedajo in je tudi zaradi njih težko študirati. A verjamem, da ko se boste odločili in sami sebi dovolili oditi od doma (vsaj čustveno), boste lažje zmogli tudi druge obveznosti. Če ste v Ljubljani, se lahko pridružite študentski skupini, ki jo vodi dr. Christian Gostečnik in je namenjena ravno odnosom z domačo družino – odhodom od doma, razmejitvam ipd. Poteka ob sredah ob 20. uri na Prešernovem trgu 4. Prav tako bi vam priporočala knjigo Strupeni starši avtorice Susan Forward, prav tako Čustveno zlorabo iste avtorice, če ju še niste brali.

Vztrajajte na začeti poti!