Spoštovani,

že dolgo prebiram vaš forum, sedaj pa tudi sama potrebujem pomoč. Stara sem 32 let, štiri leta sem v zvezi. Sem visoko izobražena, prebiram literaturo o osebni rasti, tako sem prišla do točke, ko sem ugotovila, da je možno, da me partner čustveno zlorablja. Pravzaprav mi je včeraj, ko sem to dojela, padlo težko breme z ramen, kajti končno lahko začnem reševati problem. Do sedaj namreč sploh nisem vedela, da ga imam.

Moj partner je zelo vase zaprt človek, težko komu zaupa, rastel je v družini, kjer je bila mama za vse, oče pa se je potikal po gostilnah in se ni ukvarjal z otroci, zapravil je ves denar in ga jemal še otrokom in ženi. Poleg tega je partner v najstniških letih še hudo zbolel, imel je tumor, kar pa je uspešno prebolel. Sicer med prijatelji zelo visoko kotira, če lahko tako rečem, saj je vedno vsakomur pripravljen priskočiti na pomoč. Veliko pomaga tudi meni, karkoli lahko stori, to moram priznati in moji mami, ki je vdova. Sama sem zelo odprte narave, rada povem kar mislim, sem nasmejana, moja mladost je bila krasna, seveda z vzponi in padci, kot je to normalno za vsakogar, vendar generalno gledano super.

Kot sem rekla, je partner bolj nedostopen, ko se mu zdi primeren trenutek, mi sicer pove kar ga muči, ne zna ali pa noče pa tega reševati sproti. Zame je vedno primeren trenutek, zato sem včasih želela iz njega nekaj izvleči s silo, pa se je še bolj zaprl vase. Ko sem dojela, da tako ne bo šlo, sem nehala in mi pove sam, ko je pripravljen.

Vendar pa, kaj z mano počne on? Gre se tiho mašo. To je zame nasilje, saj si želim razčistiti stvari, on pa ne. Potem, ko mine nekaj dni, se obnaša, kot, da je bilo vse v redu. Kako pa pride do tega? Včasih se lepo pogovarjava, potem pa kar naenkrat utihne, začne grdo gledati, vstane in odkoraka ven. Torej to njegovo obnašanje je vedno posledica mojega govoričenja, kot pravi on. Jaz torej rečem nekaj, kar ga zjezi, pa sploh ne vem, zakaj gre. Nazadnje sem ga lepo vprašala, zakaj so mojstri dali pipo na tisto steno (gradiva namreč skupno hišo) in je bilo komunikacije konec. Potem ostanem jaz, ki se sprašujem, kaj sem rekla, kaj sem naredila narobe? Jezna sem kot ris, vendar mu v takšni situaciji ne morem povedati ničesar nazaj, čeprav bi ga najraje klofnila, saj odkoraka in zame ni več dosegljiv.

Načeloma se sicer, razen teh tihih maš nekajkrat letno, dobro razumeva, hodiva skupaj v hribe, kolesariva, se ukvarjava s psom, kakšen kino in gledališče se najde, pa kakšno potovanje ipd. Nikoli ne teživa drug drugemu, če gre s prijatelji ven, na kavico ali na sprehod. Pa tudi če imam babji žur do jutranjih ur, mi ni tega nikoli očital ali bil zato slabe volje.

Veliko sem vložila v to zvezo, vendar me to njegovo obnašanje res moti. Naj povem, da je bil isti njegov oče, tudi po več tednov ni govoril z mamo, pa tudi sestra se tako obnaša do mojega partnerja in do mame. Meni je to tuje, doma smo se tudi sporekli, pa vendar smo se vedno pogovorili in nismo ostali skregani dalj kot kakšno urico. No, ker še ne živiva čisto skupaj, gre včasih lepo domov k svoji mami in tam kuha mulo, se ne odziva na telefon, če ga pokličem. No, po pravici povedano, pa ga pokličem neštetokrat. Ponavadi grem potem jaz k njemu domov, saj ne prenesem tega tihega kaznovanja, saj sem zaradi tega potrta in slabovoljna. In potem se dela, da je vse v redu. Vsakič mu povem, da me to moti, da je to zame mučenje, vedno sem ga vprašala, zakaj to počne in mi je rekel, da si ne zna pomagati, da si takrat, ko je (kvazi) jezen name ne želi ničesar drugega kot miru in tišine. Da je tak že od nekdaj. Potem me je vprašal, če mi je žal, da sem ga spoznala? Bila sem tiho. Če sedaj dobro pomislim, pa lahko rečem, da mi ni žal, veliko sem se naučila, veliko lepih trenutkov sva skupaj preživela.
Povedala sem že njegovi mami, da je zame takšno obnašanje nesprejemljivo in da si ne predstavljam, da bi s tem živela celo življenje, ona pa je rekla, da je pač revček, ker je bil bolan in zato težje prenaša kritiko itd. Pa da naj si naredim življenje tako, da bo meni dobro, naj se ne oziram nanj, če on noče z mano govorit, naj pa pokličem prijateljico. Halooo? Tako je počela ona celo življenje, jaz pa tega ne nameravam početi.

Sedaj, ko sem prebrala tale sestavek, ki sem ga spisala, sem se resno zamislila nad sabo. Kako lahko dovolim, da tako ravna z mano? Najhuje je, da ga imam vseeno rada, vendar ne morem več iskati opravičil zanj. Veliko sva vložila v hiško, lastnega dela, energije in denarja (imava pa še skupen kredit), hiška nama je res v veselje, je pa prav gotovo je tudi to ena od ovir, zaradi katere danes ne spakiram kovčkov in grem.

Pravzaprav me na koncu zanima, ali sem pravilno prepoznala moj problem in ali je rešljiv še na kakšen drug način kot ta, da končam to razmerje? Ne delam si utvar, da bom spremenila 33 letnega moškega, da ga bom prevzgojila, vendar ali je možno, da so moje reakcije ob njegovih tihih mašah nepravilne, da bi ga morala pustiti, da se ohladi in da sam pride do mene, pa bo potem mogoče videl da to nikamor ne pelje. Ne vem. Vem tudi, da problema ne bom rešila čez noč. Sem se pa zdaj vprašala, kaj je narobe z mano, da si ne znam izbrati primernega partnerja. Prvi je bil ljubosumnež, sem ga dala na čevelj, drugi je bil zadrogiran, pa je to uspešno skrival več let, tretji pa… Kaj mi lahko svetujete?

Spoštovana ga. Sunny32,

verjamem, da vam je odleglo, ko ste se o tem, kar se vam/a »dogaja«, začeli spraševati, poimenovali, razmislili, kaj to sploh je in kako lahko to rešita. Prej ste se verjetno spraševali, kaj vendar je to, da se vi tako slabo počutite, ko pa nekateri s tem kar (pre)živijo in se zamotijo na druge načine. Vi pa takih »begov« pred odnosom ne želite iskati in se jih posluževati (kar je zelo zdrava odločitev – za vas osebno in za vajin odnos ). Tudi tišina (»tihi dnevi in tedni«) in »kuhanje mule« so namreč lahko oblika psihičnega oz. čustvenega nasilja oz. zlorabe. Kadar se eden od partnerjev skuša na ta način drugemu »maščevati«, mu kaj »dokazati« in ga prizadeti, vzbuditi občutke krivde in na drugega preložiti vso odgovornost za nastalo situacijo, pa hkrati ne želi z besedami povedati, kaj je sploh bilo »narobe«, kaj ga je prizadelo ipd. Kot da bi morali sami vedeti. Ali pa se preprosto ne želi soočiti z dejanskim stanjem in odgovornostjo za stanje, niti noče prevzeti odgovornosti zase in za svoje dobro počutje ter povedati, kaj ga moti. In če vi čutite, da gre za to, potem je to res čustvena zloraba. In je prav, da vas moti.

Po drugi strani pa je tišina včasih lahko samo znak, da se ne zmoremo v tistem trenutku z neko stvarjo soočiti, da preveč boli oz. prizadene, da preprosto potrebujemo čas, da najprej sami »premeljemo«. S čimer ni nič narobe. Je pa pomembno, da v takem trenutku drugemu tudi damo vedeti, da je to »moj problem« – da preprosto potrebujem čas, da razmislim, da se potem lažje pogovorim. Na ta način partnerja »razbremenim« odgovornosti in krivde in mu dam vedeti, da je ta umik samo začasen. Zato je za partnerja, ki mora »prenesti odmik« in čakati, zelo pomembna tudi informacija, koliko časa potrebujem za »svoj umik«. Tako mu dam zagotovilo, da bom prišel nazaj in se pogovoril in s tem temeljno varnost za nadaljnje grajenje odnosa. Partner lahko (lažje) verjame, da ga ne želim prizadeti in da razumem in spoštujem tudi njegove potrebe, prav tako pa lahko razume moje potrebe. Da v tem času »odmika« nisem čisto nedosegljiv. In predvsem, da se zavedam svoje odgovornosti do drugega v odnosu. Saj za odnos sta odgovorna oba. (Potreba po umiku naj bi bila tipično moška potreba, a mislim, da imamo včasih vsi potrebo po njem. In s tem ni res nič narobe, le pokaže, da smo sposobni »poskrbeti« za svoje potrebe.)

Ne vem, kaj vse sta že poskusila za razrešitev »težave« in česa še nista. Ali se partner že zaveda, da imata s tem resen problem v vaših očeh? Koliko ste mu lahko že povedali, kako vas tako ravnanje poniža, razvrednoti, koliko boli, kako osamljeni, prestrašeni in nemočni ste v tem položaju? (In morda tudi kdaj ste se pa tako že počutili? Od kje so vam ta občutja tako znana, da se kar ponavljajo? Tu je verjetno del odgovora na vaše vprašanje, zakaj ste ravno s tem moškim, ki na trenutke deluje čustveno odsotno, tako kot se čustveno nista zmogla z vami zares povezati prejšnja partnerja.) Kaj je vaš osebni »minimum varnosti«, ki bi ga potrebovali, da lahko še verjamete v vajin odnos kljub partnerjevem začasnem umiku – kaj bi vam moral reči, preden bi se umaknil, če ne zmore drugače (npr. potrebujem pol ure pavze, da razmislim, se bova potem pogovorila)? Katero zagotovilo potrebujete? Česa pa absolutno ne morete sprejeti ?(To, kar ste povedali tašči, bolj sodi k njenemu sinu, vašemu partnerju – bistveno je, da on ve, česa res in pod nobenim pogojem ne mislite prenašati. ) Kako vam je, ko se gre »potolažit« domov k mami, četudi ji morda ničesar ne reče? Kako vam je, ko partner ne zdrži z vami v istem prostoru oz. stanovanju/hiši? Kako vam je vse te stvari povedati na način »jaz stavkov« in se izogibati neposredni kritiki partnerja (ti si »tak in tak«…)? Samo povedati svoje doživljanje in meje? (Npr. Zelo me prizadane, ko ti brez besed odkorakaš ven, sredi mojega stavka, pa niti ne vem zakaj. Počutim se kot da … Rada te imam in mi veliko pomeniš, a takšnega vedenja ne morem dopuščati več. Kaj lahko ukreneva glede tega?…)

Verjamem, da ima partner občutek, da si ne zna pomagat in še bolj verjamem, da to počne že celo življenje, ker je bil to del njegove »vzgoje«. In res ni vaša naloga, niti nimate moči, da bi ga vi spreminjali (kot ste pravilno in zdravo sami presodili). A kljub vsemu ima možnost, da se SAM ODLOČI drugače, da se kljub naporu začne truditi za nove stvari in opuščati stare škodljive in boleče vzorce vedenja, ki vplivajo razdiralno na odnose in na zdravo medsebojno bližino v odnosu. Lahko si dovoli se ob vas nagovoriti – vašim občutkom in potrebam ob njegovih reakcijah. Verjetno se tudi njemu poznani, samo da je bil verjetno on takrat v vaši vlogi. In sta se »našla« tudi zaradi tega. Verjamem, da je sam dobil izkušnjo, da je jeza nekaj slabega, neobvladljivega, da se o težkih občutkih ne govori in da je potem »edino«, kar mu ostane, umik oz. kaznovanje drugih z lastnim vedenjem, saj se druge možnosti, ki bi bila manj ogrožujoča, ni nikoli naučil ob svojih starših. A ob vas ima možnost te stvari najprej sploh ozavestiti, začuti in jih počasi (če se za to odloči) začeti spreminjati. Ker ta možnost vedno ostane, ne glede na starost. Potrebna je le odločitev in potrpežljivost, ker pot pelje preko številnih poskusov in tudi padcev. A pomembno je vedno znova vztrajati pri tem, da sem odločen/a, da se bodo stvari odvijale drugače in se opravičiti za spodrsljaj.

Sama imam ob vašem opisu občutek, da bi se težavo dalo rešiti še kako drugače, ne kar takoj s prekinitvijo odnosa, še posebej, ker ste tudi sami veliko vložili v odnos in je čutiti, da vam odnos tudi veliko pomeni. Mislim, da je prekinitev vedno zadnja možnost. Če sta se oba pripravljena truditi, ponavadi do nje niti ne pride. Mogoče vama bo lažje se pogovarjati o teh stvareh in bosta dobila dodatno spodbudo, če se vključita tudi v kakšno skupino ali delavnico za pare, kjer se bosta učila tudi pogovora o ranljivih in bolečih temah in vztrajnosti pri grajenju odnosa, kako na sprejemljiv način poskrbeti zase. Če pa kljub vsemu naporu ne bo šlo ali le z veliko težavo, se še vedno lahko vključita v partnersko terapijo. Mislim, da tudi do partnerja pokažete spoštovanje tako, da od njega pričakujete, da bo našel nov – svoj način, kako se soočiti s stiskami, kako vam povedati, kaj ga je prizadelo, ob čem se je razjezil ipd., saj na ta način pokažete, da verjamete, da zmore. Seveda pa se bo moral sam odločiti, ali želi tvegati, ali želi razvijati potenciale, ki so v njem. Ali želi tudi on vam povedati, kaj pa njega prizadene in zaboli, ko zasliši vaše besede … Saj se sliši obrabljeno, a pogovor (v za to primernem načinu in času) je res edina zdrava pot, da se lahko še bolj povežeta, da res začutita rane drug drugega, zaradi katerih sta se tudi našla, in si jih pomagata »zdraviti« in tako razvijati vajin odnos.

Vse dobro vama želim!

Pozdravljeni!
Sedaj vidim,da je kar nekaj takih moških, ki se umaknejo v molk (vključno z mojim možem).
JAz bi samo rekla-čimprej stvari razčistita, tako med sabo, kot vi Sunny pri sebi…ker jaz tega nisem znala, zmogla…in po 20 letih zakona je vse skupaj zelo težko…
TUdi jaz sem se spraševala, kako naj postopam v takih “tihih dnevih”, tudi jaz sem se spraševala, kaj sem naredila narobe, kako bi lahko drugače reagirala..
Mislim, da nobena moja reakcija tega ne bi rešila…samo on je tisti, ki lahko svoje reagiranje spremeni, če seveda hoče…
Se pa vprašajte, ga.Sunny, če ste pripravljeni to prenesti…ker vedno težje bo prekiniti in vedno težje bo to prenašati.
Moj mož se v teh dnevih ne pogovarja z nikomer, tudi ne z otroki, kar je še posebej mučno…vse nas kaznuje, ne glede na vzrok prepira (ali sva se midva sporekla…ne sporekla, jaz sem, kot vi, rekla nekaj, kar mu ni ustrezalo…ne vem kaj…;ali pa ga je razjezil kateri od otrok…ne pogovarja se z nikomer)
Ne trdim, da bo pri vas šlo v isto smer, ampak, ko je družina z otroki, je vse še težje…Poskusite problem čimprej razrešiti v to ali ono smer.
Žal moram reči, da mi odgovor ge. Anice Prepeluh ni dal nekega upanja, da se v takem, običajnem partnerstvu taka situacija da razrešit, ker ti partnerji ravno zaradi nekomuniciranja so, kakršni so in vse te besede o čutenjih, slišanjih….lepo za slišat, a praktično nemogoče praktično uporabit…
Moj mož teh besed sploh ne bi hotel poslušat, ker bi mislil, da se afnam…
Žal …
lp efka

Pozdravljeni, ga. Efka,

žal mi je, da vam ostaja tako malo upanja. Moram reči, da res verjemem in izkušam to, kar sem napisala, in vem, da se da. Poznam pare, ki so zmogli najti novo pot, kjer sta oba dejansko morala precej tvegati (npr. žena tudi to notranjo odločitev, da bo postavila mejo, za katero stoji, in se bo tudi ločila, če ne bo drugače, in da želi, da jo mož sliši v tem, kar čuti; mož pa tudi, da si je končno dovolil stvari zares začutiti in o njih spregovoriti in sploh prevzel svoj del odgovornosti za odnos in predvsem za svoje dobro počutje tudi s tem, da je na primeren način pravočasno povedal, kaj ga boli, moti ipd.). Torej sta se morala oba za to odločiti, biti pripravljena se nekaj novega naučiti predvsem vsak o sebi (da si ne dovolim poniževanja/da se mi ni treba poniževati in bežati) in se odločila, da bosta gradila odnos, da ne bosta igrala niti užaljenosti, niti mučeništva. Da si bosta dovolila vsak zase poskrbeti v odnosu, kar jima tudi pripada.
Seveda pa poznam tudi pare, kjer vsaj eden od partnerjev ni bil pripravljen vzeti odnosa, svoje odgovornosti zanj in predvsem sebe zares. Žal. In v tem primeru je drugi, če je kljub vsemu želel graditi odnos, ostal ogoljufan in prevaran, osamljen in ponižan, razvrednoten, nemočen in predvsem globoko v sebi besen. Od njega pa je odvisno, kaj bo naredil s tem besom in jezo, s ponižanjem in ostalim. Bo dovolil, da ostane pri njem in ostane vse po starem? Ali bo storil naslednji korak ali bo obupal? Bo tvegal in tako ima vsaj nekaj možnosti, da kaj dobi, ali se bo predal “brez boja”? To pa se mora odločiti vsak sam – v svoje dobro in dobro svojih otrok, če so tam. (“Kaznovanje” otrok z molkom zagotovo ni v njihovo dobro, še posebej, če se niti po koncu molka ne zna oče opravičiti za krivico, ki jim jo je storil.)
Prav imate, ko pravite, da je »trmasti« partner res tak, kot je, ravno zaradi nekomuniciranja. A to ne pomeni, da mu moramo to kar dovoliti in se sprijazniti, ker ga sicer še mi dodatno ponižamo, preziramo in naredimo še bolj nesposobnega – ker ne verjamemo, da zmore, da se je sposoben tudi kaj novega naučiti. Druga stvar pa je, ali si to želi in je pripravljen na to.

Lep pozdrav,