Pozdravljeni!
Sem mama trem otrokom. Na ta forum sem začela zahajati, ko sem se soočala s pomembnimi odločitvami in dilemami v tretji nosečnosti. Odločila sem se prav in velika zasluga gre tudi vam.Tukaj sem se lahko močno zjokala, se okregala, dvignila glavo in si rekla: zmogla bom.
Sedaj pa bi rada od vas, ki veste, kaj je trpljenje, saj ste po mojem mnenju izkusile najhujšega, vprašala: Kako, na kakšen način naj se pogovarjamo z znanci, sosedi, za katere vemo, da so doživeli smrt otroka, nismo pa z njimi ravno prijatelji. Tudi sama sem že ugotovila (v moji okolici so tri družine, ki so izgubile otroka), da se starši o otroku želijo pogovarjati, vendar kako naj drugi sodelujemo v tem pogovoru, da ne izpade vse skupaj kot “firbcanje”, naslajanje.Ne vem, če sem jasna, zato bom dala primer: mame na kupu delimo izkušnje, kdaj je kateri otrok shodil. Ali bi bilo za vas boleče, če vas nekdo vpraša, kdaj je shodil vaš otrok, ki je mrtev ali pa bi si želeli, da se ljudje spomnijo tudi vašega angelčka?

Upam, da me boste razumele. Iskreno bi rada kakšen napotek, izkušnjo, česa si v takih pogovorih želite, kako vam lahko okolica pomaga, da vam bo morda le za majhen kanček lažje.

Seveda je na mestu vprašanje in tudi že vaše ugotovitev, da se žalujoči starši tako radi pogovarjamo o otroku, ki ga ni več.Veste, zelo boleče je, če ga okolica zanika.Da se obnaša kot,da ga nikoli ni bilo.In to boli.
Kako radi razlagamo kaj vse je naš otrok že znal, kaj vse bi znal že danes, če bi bil z nami.
Ne, ni boleče večkrat odrešujoče, ker ne ignorirate našega otroka.In tudi, če zasledite solzo v naših očeh, je to velikokrat solza presenečenja, ker se je nekdo spomnil, da smo imeli otroka.In tako dobro dene govoriti o otroku.
Res pa je, da si morate upati.Pač, nikoli ne veš kašen bo odziv.Upati si je treba.Tako kot tudi žalujoči nikoli ne vemo kakšen bo odziv na drugi strani, ko omenimo otroka.
Če ravno nismo prijatelji se o otroku pogovarjamo tako kot o ostalih,živih, otrocih, če pač nanese beseda o njih.Potem to ne bo izpadlo kot “firbcanje”.
vse dobro,

Se popolnoma strinjam s p.
Moj primer ni ravno enak, kajti moja punčka je umrla že pred porodom. A, vendar me boli, ko grem s prijateljicami na kavico in se pogovarjamo o nosečnosti, porodu,… pa tudi za trenutek me ne pogledajo, nič ne omenijo, tudi ne vprašajo kakšno izkušnjo sem imela. To zelo zelo boli, ker imam občutek kot, da me sploh ni zraven, kot da nikoli nisem bila noseča, nisem rodila.

Vprašaj svoje sosede po njihovem otroku, kako se počutijo, kako premagujejo svojo žalost… Sprva bodo mogoče tudi sami težko načeli to temo, jim bo hudo, vendar se ne ustavi. Mogoče naj ti pokažejo kakšno fotografijo od otroka… Če si ne bodo želeli tega pogovora, sem prepričana, da ti bodo to tudi povedali (vsaj jaz bi). Vendar ponavadi si pogovora želimo. Res pa je, da si moreš vzeti čas in ne kar na ulici nekaj spraševati, ampak je fajn da prideš na obisk. (saj verjetno to veš)

Meni bi veliko pomenilo, če se bi kdo spomnil na njen rojstni dan, ali pa kdaj je umrla in bi mi to povedal. Ali pa samo, da ji je šel prižgat svečko. Pa ne pozabi, da ima npr. 3 otroke, in ne 2 (živa).

pozdravček

To sem se spraševala tudi jaz. Sploh sem zmedena in še v šoku, ker je znanka pred dnevi izgubila otroka. Ampak se bom potrudila, če bo želela govorit o njemu poslušala, šla prižgat svečko in nesla igračko na grob malega anglčka.

Se strinjam s predhodnicami, vem da je težko začeti pogovor o mrtvem otroku, tudi meni je, čeprav imava svoje angelčke, ampak ponavadi se zgodi kak mini moment, v katerem jaz vprašam:npr se menimo o tem kako težak porod je imela, koliko je tehtal otroček…jaz velikokrat povem svojo porodno izkušnjo, ali vsaj stavek o tem in potem me ta pogumne kaj vprašajo in pogovor steče.Če sem v družbi mamice za katero vem, da je izgubila otročka, že z začetka pogovora, kako si, boš zmogla….in njenih odgovorov vidim, ali želi govorit o otoku ali ne in potem spet steče.Ne se ustrašit solz, včasih so res od presenečenja in iz hvaležnosti, da se nekdo spomni tudi naših otrok, da smo tudi mi starši.
Veliko nam pomenijo obletnice, drobna svečka za roj.dan, za obletnico smrti….
Se mi ja pa že zgodilo, da sem ponudila roko, pa je preprosto niso želeli, nisem bila jezna, tako je pač želela mamica, ko je prebolela najhuje, pa se mi je zahvalila za ponujeno pomoč in od takrat naprej se pogovarjamo o vsem.Nekdo je pač pripravljen prej, nekdo kasneje in jaz to spoštujem.

Malo sem zmedeno napisala, a upam, da razumete ta klobčič besed

škratek