Pozdravljeni!

Ker se že izgubljam v svojih razmišljanjih, bom vas vpašala za mnenje.
Poročena sva že 12 let, imava enega otroka v šoli in drugega v vrtcu.Oba sva zaposlena. Moja služba je do 15h, njegova pa skoraj vsak dan do poznega večera.Tudi ob vikendih si prinese delo domov. Posledično seveda sama skrbim za otroka in dom. Zadnje čase pa pogosto prihaja domov zelo pozno-to je ob 3h,4h zjutraj.Iz službe sploh ne pride domov, pošlje mi samo sms, da gre še do te kolegice za katero je nekaj delal, da ji to odnese. Potem je ostal pri njej, da sta naredila še nekaj popravkov. Nato ga je menda povabila na večerjo in on je šel z njo. Prišel je ob 3h zjutraj. Pa to ni prvič in to ni edina kolegica. Jaz sem bila jasno zelo prizadeta, mu očitala da za nas pa nima časa, da z mano ne gre na večerjo, da se z mano ne pogovarja pozno v noč, ker je seveda po službi utrujen.Povedala sem mu , da jaz tega ne morem sprejeti, da me boli. On pa vztraja, da je to čisto normalno, da si sama ustvarjam probleme.Da on lahko dela kar hoče, ker to dela itak za nas, da zasluži-čeprav iskreno mu še nikoli nisem rekla za denar niti mi ga sam ne daje.Za otroka, zase in za gospodinjstvo imam dovolj. Pa še naš tipičen vikend vam bom opisala.
Običajno grem jaz z otroci dopoldan drsat, on se med tem rekreira po svoje,potem skuham,malo pospravim, grem z otroci in psom na sprehod, on spet ne gre z nami,ker prepočasi hodimo, in gre raje sam na pohod.Potem se igramo,učimo,se skopamo in spravimo spat,on je pa ta čas za računalnikom.Vmes seveda najde čas za dnevnik.
Jaz pa se, ko končno ležem v posteljo, počutim popolnoma osamljeno,sem žalostna in vedno bolj jezna nanj. Zamerim mu vsak dan posebej, ko se ne ukvarja z nami. Vidim da je z nami v istem prostoru, pa ga vseeno NI.
Poskušam se pogovarjati z njim, on me sicer posluša, vendar nekega odgovora nima in vse ostane kot je.Občutek imam, da mu je popolnoma vseeno za nas, da ni del družine, da se ne morem zanesti nanj in tudi otroka se z vsem obračata samo name.
Kje naj zdaj začnem, kako naj se znebim vseh teh negativnih čustev?
Vem, da moram sama poskrbeti za svojo srečo, pa ne znam,ker še vedno mislim, da brez enakovrednega in pozornega partnerja ne morem biti srečna.

Lep dan vam želim!

sandraalek

Tudi vi ste na koncu že sami nakazali smer, v kateri bi kazalo iskati rešitev zase. Dokler ne boste začeli verjeti, da zase in svoje življenje lahko poskrbite sami, toliko časa boste partnerju prepuščena dobesedno na milost in nemilost. Seveda pa je eno vedeti, drugo pa to tudi izpeljati v vsakdanjem življenju. Mogoče bi vam pomagalo za začetek te poti že samo, če ugotovite, da ste ŽE SAMI. Vi partnerja sploh nimate, kaj šele da bi bil enakovreden in pozoren. Če sledim vašemu opisu družine niti otroci nimajo očeta. Ta je očitno v povsem svojem svetu, zaseden sam s sabo. Z vami in otroci niti ne ve, kaj bi. Za to ima svoje razloge, nekje se je pač naučil takega vzorca, zato ga ni treba obsojati. Kar pa ne pomeni, da mu je to treba spregledati. Vi ste torej že sami, sami skrbite za otroke. Vsak dan dokazujete, da tisti vaš strah, da ne zmorete brez partnerja, sploh ne drži. Vi že zdaj zmorete!! Seveda bi bilo lepše, če bi on sebi imeli, kot ste napisali, enakovrednega in pozornega partnerja. Preprosto se vprašajte ali bi ta vaš partner sploh kdaj lahko bil tak. Ali še bolj preprosto: ali sploh čuti potrebo po tem, da bi se spreminjal v tej smeri? Iz vašega vprašanja žal precej izhaja, da sta oba odgovora »ne«. Če to drži, potem vam ostane samo še, da si vzamete časa, kot ga potrebujete, in se odločite ali želite s partnerjem, takim kot je, živeti še naprej. Če se boste odločili, da ne, potem začnite čim prej delati v tej smeri. Edino, kar ste v tem primeru »dolžni« možu je, da mu to odkrito poveste. Če boste zmogla priti tako daleč, bo mož postavljen pred jasno odločitev: ali nadaljevati po starem in vas izgubiti ali pa skupaj stopiti na vašo pot sprememb. Za vas pa je predvsem pomembno, da vztrajate na svoji poti ne glede na njegove (ne)odločitve. »Osrečil« vas namreč ne bo ne ta, pa tudi noben drug partner ne. Smisel, svoje mesto in srečo v življenju boste morali najti sami. S pravim partnerjem pa bo vse to lahko samo še lepše in bolj polno.

Za konec bi vam samo še zelo naravnost napisal, da je morda (ne)početje vašega moža »normalno« v krogu ljudi, ki mu pripada. Razpravljanje o »normalnosti« je tako ali tako povsem neproduktivno. Dejstvo je, da za vas to, kar počne mož ni normalno. Da vsak večer ležete v posteljo osamljena, žalostna in zagrenjena. Upam, da boste zmogli, da tega ne boste sprejeli za »normalno«. Vaš partner si komaj zasluži, da se ga tako imenuje. Tudi kot oče svojim otrokom ne zmore nuditi skoraj nič. Če se bo zavedel teh svojih problemov, bo morda kdaj drugače. Vi pa morate medtem priti do korenin, ki so vas pripeljale in vas držijo v tako nezadovoljujočem odnosu. To pa je vaš problem. Če mu sami ne boste kos, si poiščite pomoč terapevta. Z njim vam bo morda uspelo najti izgubljeno samozavest, ki jo boste nujno potrebovali na svoji poti sprememb.

Lepo vas pozdravljam

Mislim da ima on ljubico in ne kolegico-morda se motim,čeprav dvomim,tako obnašanje ni normalno za moškega z ženo in otroci,tako se obnašajo samski ljudje,ki nimajo družinskih obveznosti.

jaz se popolnoma strinjam z Ta pravo Monico. Veš zakaj ti je povedal, da je bil na večerji z njo? zato,da ,ko boš slišala od koga,da so ga videli,da ti lahko reče “saj sem ti povedal”.Ponavadi vsi vedo,samo ti ne. Ne dovoli si tega.

ne boš te težave rešila pri sebi ,ker je ti nimaš ampak jo ima tvoj mož. naštela si take stvari ,da bi že davno morala biti vsak zase. pa kaj je to z ljudmi. toleriraš take zadeve ki jih ne bi smela niti v sanjah. naj ti trosi kar hoče ampak mislim da s kolegico ni samo večerjal. do treh zjutraj. pa kaj še.
probaj i priti ob treh domov. boš videla kaj ti bo tvoj možiček povedal. ti ga še hraniš s svojo plačo. neverjetno.

Oprosti…..ampak, če on nima želje po spremembi in hodi domov dobesedno samo še perilo preoblečt, boš morala resno delati na spremembi, če ne z njim pa sama……

Po moje se ne ne motiš, Ta prava Monika! Zagotovo ima ljudbico. Draga sandraalek odpri oči! Vaš mož se NE OBNAŠA NORMALNO!

Jaz se v ugibanje, ali jo ima ali ne, ne bi spuščal, pa saj to niti ni tako pomembno. Kot sem že velikokrat povedal, kar v resnici je pomembno, je to, kako se v nekem odnosu počutimo. Če se počutimo dobro, je to vredu, če pa se ne, pa pač ni vredu.

Jaz sem samski, pa niti slučajno ne naredim prijateljem toliko uslug, pa mi lahko verjameš, da se za računalničarje vedno kje najde kakšno opravilo, ki ga navadni uporabniki ne znajo sami rešit. Precej podobno je z mojim fotrom: prijateljem se CELO SAM ponuja(a ima kljub temu “prošenj” za pomoč več kot dovolj) za delo na kmetiji, v vinogradu in pri gradnji ali pa je cele dneve na izletih, doma pa ga je treba lepo prosit, da zamenja žarnico ali pa hoče medaljo, ker mi opere perilo (od takrat si perem sam). Tovrstni pacienti sicer mislijo, da jih nihče ne bo spregledal, ampak nekoč bo vsak razumen odrasel človek ugotovil, kaj v resnici počnejo: gre za več ali manj zavestno izbiro: prijatelji da, družina ne – in zato imajo vedno dobre razloge. Iz otroštva se spomnim kar nekaj primerov, ko mu je mati metala pod nos, češ, da ima čas ljudem popravljati pralni stroj ali graditi hišo, doma pa stvari niso urejene …

V podobnih razmerah živim tudi sam, še v bolj podobnih pa moji starši, eden mimo drugega, kot odrasli sostanovalci, tu in tam si malce nagajajo, potem se na čase skregajo, večinoma pa se potihem prenašajo in se enkrat na dan pozdravijo, enkrat na teden do dva pa spregovorijo malce več besed, praviloma samo takrat, ko je treba kaj uredit(pospravit, odnesti, nastaviti televizor ali računalnik) ali pa je kakšna drama, ker ljudje v hribih in stenah umirajo(vožnja pod vplivom alkohola pa je seveda čisto OK). Skratka, “drek na palci”, s to razliko, da tebe to moti, mene pa ne. Bi me pa motilo, če bi se moja partnerka obnašala tako do mene in najinih otrok. Pa če ima ljubimca ali pa ne.

To, kar ti v bistvu opisuješ, je podobno, kot da bi vi trije živeli sami, jaz pa bi imel v vašem stanovanju sobo najeto, le, da je on tebe še oplodil in spita v isti postelji.

Skratka, obe stvari (kaj dela in kako se bo to končalo) sta precej na dlani, le, da si še nisi priznala. Namen poroke in spočetja otrok navsezadnje le ni samo v tem, da spimo v isti postelji in si delimo stroške položnic, a ne?

Kako pa se je obnašal preden sta dobila otroke? Ali je bil isto tako zamaknjen vase, nezainteresiran? Kakšno je bilo vajino spolno življenje prej, kakšno je zdaj? Človek je popolnoma odmaknjen od tebe, jaz bi ti svetovala, da se ga znebiš. Mogoče bi kak terapevt vedel povedati več – ali se da spremeniti takšen človek? Ali enostavno nima želje po družini, po ženi, po otrocih? To je moje večno vprašanje. Ker tudi moj fant je tako odmaknjen od mene, s tem, da še nimava otrok. In se sprašujem ali ne bi bilo z otroci boljše? Bi z njimi šel na kakšen sprehod itd.., pa je samo do mene odmaknjen…

Joj, IceBaby, beži od takega fanta. Kar vsaj malo dvomiš danes, te bo jutri z njim pogazilo. Če čutiš, da je fant odmaknjen od tebe, potem res ne vem, zakaj razmišljaš še o otrocih z njim. Potem je vse le še težje. In zakaj si še z njim, če je odmaknjen od tebe?

Sama živim v zvezi “eden mimo drugega”. Včasih je za znoret. Kot družina s tremi otroki skupaj preživimo samo letni dopust. Starejša dva sta že skoraj odrasla in mi veliko pomagata. Zdaj smo v dveh ekipah 1:3. Tisti eden tera svoj hobi, mi pa poskrbimo za vse drugo, finančno sicer pomaga, drugače pa se še pogovarjati ne ve o čem drugem kotsvojih interesih. Če mu kdo hoče razložiti svoj problem, že vnaprej odgovori “Jaz nimam takih problemov.”Jasno mi je povedal, da bi mu morala v vsem slediti, ga spremljati na njegovih tekmah… Prišla sem do spoznanja, da se nikoli ne bo spremenil, ker je preveč ego, družino razume zelo konservativno, predvsem vlogo žensk. Ženske smo lahko samo pridne, ne pa tudi pametne. Zavedam se svojih odgovornosti, dolžnosti, opravim, kar je treba in imam čisto vest, on je pa nima, zato ob vsakem najmanjšem namigu reče “Ja, ti itak samo iščeš krivca.” Pa nimam kaj iskati, če sem osamljena, vzgajam 3 otroke sama, skrbim za dom sama, je to njegova odločitev ne moja. Drugo spoznanje je, da taki ljudje nikoli ne bi smeli imeti družine, ki jo z zanemarjanjem preveč prizadenejo. Zase mislim, da sem sama izbrala tako zvezo, niso pa je moji otroci in to, da zanemarja njih, boli dosti bolj. Ker niso imeli izbire, rodili so se mami, ki si jih je želela in očetu, ki so se mu zgodili, kot je to opisal sam, in bi jim bil naklonjen samo, če bi mu sledili v telovadnico, kjer bi ga delili s še 20 drugimi. Majhni otroci to še zmorejo, kmalu pa ugotovijo, da to ni to. Ata je samo eden, trenerja lahko zamenjaš.Težko je otrokom privzgojiti pozitivno samopodobo, če jih lasten oče zanemarja in jim iz dneva v dan dokazuje, da niso vredni njegove pozornosti. Zato mame, če je le mogoče, bežite od takih partnerjev. Želela bi živeti z možem, ne pa zanj. Zato živim pač mimo, po svoje, osamljenost tešim s prijatelji in sorodniki, v službi delam z ljudmi, skušam biti čimbolj odprta. Moj mož hoče živeti pestro, polno, rad bi izkoristil vse priložnosti, pravi. Popolnoma razumem to željo, tudi sama to želim. Vendar med te priložnosti štejem tudi družino, ker zame družina je vrednota. Ne morem reči, da nas nima rad, samo zaveda se ne, da smo drug drugemu dragoceni samo toliko, kolikor časa si posvetimo. On meni, da hočem psa na verigi, pa ne vidi, koliko svobode mu pravzaprav dajem. Pride, odide, ima skuhano, pospravljeno, otroke odličnjake,urejen dom. Edina veriga, ki ga omejuje je njegov ego. Škoda, da ne izrabi priložnosti zadovoljno opazovati, kako čudovite otroke ima, dokler so še doma.Čar otroštva se nikoli ne povrne, ne otrokom ne staršem. Po 20. letih sem prišla do spoznanja, da se osrečiš res sam, tako da ustvarjaš, počneš kar veseli tebe, ne tvojega partnerja. Z njegovo pozornostjo, dovolj bi bil en objem na dan, pol ure pogovora naslednji dan, en dan brez Jaz-sporočila (Jaz zdaj moram iti, jaz se s tem nočem ukvarjati), ena sama pohvala ali zahvala (Vesel sem, da so otroci zdravi,uspešni, da lepo skrbiš za dom) bi bilo dosti lažje in lepše. Pa nič!!! Težko je v takih nečloveških odnosih ohraniti človeško dostojanstvo. Ženske, nismo več v srednjem veku, napredek in moja zasluga za človeštvo bo že to, da mi bo uspelo vzgojiti sina tako, da ne bo podoben očetu (zaenkrat mu ni), ker zoprnosti rade grejo iz roda v rod.

Moti me, če nekdo, ki sam ne zmore odditi od takega partnerja, drugih svetuje, naj to naredijo.

To je pa tisto kar otroci najbolj vskrkajo; da eno govorimo, drugo delamo. In prav to jih dela razdvojene. Kar se pa dostikrat ne pokaže sproti, ampak čez čas. Lastne izkušnje.

Draga

Idinekam,

kapo dol. Res si ženska in pol. Ko bi jaz imela vsaj pol take mame….

Ups, nisem hotela, da izpade kot nasvet “Bežite od partnerja”. Zame beg ni rešitev. Gre preprosto za odgovorno odločitev, sprijaznjenje z dejstvom, da moj mož pač nikoli ne bo drugačen, da so njegove prioritete postavljene drugače. Nisem njegova mama, da bi ga (pre)vzgajala. Ne gre za dokazovanje moči, kaj kdo zmore in kaj ne. V svojo družino in dom sem preprosto že vložila preveč, da bi se vsemu zlepa odrekla. Sprijaznila sem se, da sem otrokom izbrala napačnega očeta, zaslužijo boljšega, mogoče zaslužijo tudi boljšo mamo. V zrelosti bodo presodili sami. Zaenkrat se trudim, da jim zagotovim varnost in dovolj spodbude. Ne hujskam k revoltu, ko si mlad, si pač poln idealov, imaš pravico, da pihneš mimo, sčasoma pokoplješ marsikak ideal, sama sem jih že dosti. Pred nekaj leti bi se stopila, če bi me mož držal za roko med gledanjem televizije, danes se mi to zdi patetično, enko kot lončnica za 8. marec z željo, da naj bom zdrava (da bom lažje skrbela za vse, ker sicer se njegov svet podre).
Enako odgovorni smo za svoje dobre in slabe odločitve.Včasih je treba postaviti na tehtnico, kaj pridobim in kaj izgubim. Ne da se imeti vsega pod nadzorom, nisem bog. Ko se me loteva “besnilo”, več ne kričim, ne očitam, se ne prepiram, saj zadnje čase opažam, da v patriarhatu naše družbe ni prostora za enakovreden partnerski odnos, pač pa home-makers:money-earners. Pri tem smo matere oboje.Na žalost svojega moža poznam tudi moške, med njimi sta tudi moja brata, ki kopajo in previjajo dojenčke, vstajajo ponoči, kuhajo čaje, skrbijo za vrt, niso to neki mestni intelektualci, vseh sort so, od kmečkih fantov do diplomirancev.In nezaslišano, celo všeč jim je vse to. Sicer vzgajamo pretežno mame, očetje nimajo časa, zaradi”mačo”vrednot kot so šport, biznis, adrenalin, finance – dostikrat samo izgovor za dokazovanje (ne)moči. Če se odločiš za družino, je treba zanjo tudi skrbeti.Res želim, da sinu privzgojim družino kot vrednoto. Saj niso samo očetje, so strici, sosedje, da vzgojiš otroka, je potrebna cela vas (afriški pregovor). Ohraniti dostojanstvo zame pomeni, da je moja dobra volja vedno manj odvisna od odnosa z možem.Mogoče je to že prvi korak v boljše partnerstvo. Kar se moči tiče, zmore, ne zmore – lažje je oditi kot vztrajati, lažje razbiti kot zgraditi.

idinekam

Zelo zrel odgovor. Bi pa opozoril samo na nekaj. Mati otrokom ne more nadomestiti očeta, niti popraviti njegovih napak. Poskrbeti zase neodvisno od moža in se potem v miru odločati, je prava smer. Popuščati partnerju pri njegovem zanemarjanju očetovskih dolžnosti ter na ta način kupovati “mir v odnosu” pa je krivično do otrok. Ne vem, kako je to pri vas, opozoril sem samo na splošno.

Lep pozdrav

Oprosti, idinekam, vi ste družina samo na zunaj, navznoter ste total razbiti. Skrbiš za zunaji izgled, živite pa vsak po svoje…
Takih je žal 70%. in vedno več jih bo s takimi vzori (sem preveč vložila da bi vse zapustila..) Nekoč so ženske vse potrpele, da bi preživele, danes pa, da bi komfortno živele. Pa brez zamere.

Nazunaj, točno!
Smo razbiti, pa še kako. Naš izgled na zunaj pa me sploh ne skrbi, tako kot tudi ne komfort. Svojo streho nad glavo plačujem z dolgoročnim kreditom, selili smo se že štirikrat,končno smo nekje vsaj začeli oganjati korenine. Živim od svoje plače oz. dela. Ko pravim vložiti, ne mislim kislih kumaric in ne denarja, pač pa skrb, trud, energijo, sebe. V partnerski odnos je treba veliko vlagati, se marsičemu odreči (moj/tvoj interes ni vedno prvi). Vstajam ob šestih, do dveh sem v službi, skuham kosilo, perem, likam, pospravljam,vrtnarim. Ves ostali čas zapolnijo otroci,pubertetnika rabita ravno toliko pozornosti kot ta mala, na kavo s kolegi grem enkrat na mesec, v službo hodim peš ali s kolesom, kaj za obleči si kupim vsak četrti mesec (tiste tri vmes zasedejo otroci), jemo doma (pri nas ni restavracij, pa bi bile tudi predrage). Ves moj luksuz je 2 uri aerobike na teden in še to samo pod pogojem, da najdem varstvo. Če bi bilo vse tipi topi, se niti ne bi oglašala na forum. Tako si rešujem zdravo pamet in iščem rešitev.
Sicer pa, zakaj pa si po dvasetih letih dela človek ne bi kaj privoščil? Zakaj ne bi komfortno živele tudi žene in otroci,če jim že mama) ne samo možje? A ni del zaobljube “v dobrem in slabem”?
Nekoč je bilo nekoč, danes je pa danes. Čeprav vem, da marsikatera ženska tudi danes vse potrpi, da preživi. Pa sebe ne štejem med njih.

Sicer pa je zadel srž problema gospod Gašperlin, ko pravi “Mati otrokom ne more nadomestiti očeta, niti popraviti njegovih napak.”
To me pravzaprav najbolj žuli, lahko sem zelo dobra mama, sem pa zanič oče, najhuje je, ko moram biti oboje naenkrat, predvsem ko gre za postavljanje mej. Ko že stotič ponovim eno in isto, si na smrt želim, da bi se pojavil že očetov glas, pa me zasleduje tišina. Vedno znova izumljam načine kako moža prisiliti, da se vsaj malo aktivira. Starejša dva nekako navajam, da ga pokličeta, telefon na srečo redno dviguje. Ta mala pa je toliko energična, da izsili pravljico za lahko noč sama, pa če se še tako izgovarja, kako je utrujen. Sicer ima priložnost samo enkrat tedensko in včasih v nedeljo, da ga tako okupira, in takrat se modro umaknem, kar izginem v svoj kot. Mož me sicer pospremi z grdim pogledom…Žal, brez trikov ne gre.

Kako zelo žalostno.

Pa kaj je res tako tumpast oz. ignorantski, da ne dojame? Kaj pa, če bi mu dala tole temo prebrat?

Se ti res zdi, da je življenje,ki ga živiš “biti skupaj v dobrem in slabem?” Se ti zdi da vlagaš v odnos, ker ostajaš v zakonu enmimodrugega?
Meni se zdi nekaj svetlobnih let daleč od tega.
Česa se vajini otroci učijo?
So na vidiku trije novi zakoni enmimodrugega? 100%

Jaz sem alergična na tole krilatico, ki se širi po vsem portalu: lažje je oditi kot vztrajati, lažje razbiti kot zgraditi.

Zelo zelo zelo težko je oditi. Z lahkoto se ločujejo samo ljudje, ki imajo “berglo”, beri novo ljubezen. Velika večina žensk, ki se je ločila in s katerimi se pogovarjamo, tega koraka ni storila po prvi prevari, prvem udarcu, po enem letu mrtvega zakona… ampak po mnogih poskusih, da bi bilo bolje, po letih prejokanih večerov in mnogih neprespanih nočeh. In ko odločitev dozori in veš, da pravzaprav ni druge izbire, je še vedno težko izreči besede, povedati, kaj imaš v načrtu… Meni se zdi, da je podobno kot po kaki naravni katastrofi, ko izgubiš hišo, premoženje, mogoče tudi kakega svojca – in moraš neprostovoljno začeti na novo.
Kako težko se je ločiti, ti je, idinekam, lahko jasno tudi po tem, da tudi ti še vedno živiš z možem, čeprav ti že zdavnaj ni več partner. Verjemi, da imaš veliko sotrpink.
Res, kdor se ni ločil, naj prosim ne izgovori s tako lahkoto, kako preprosto je narediti konec.

Aja, pa še to bi te dopolnila: vidva sploh ne gradita več. Vztrajaš pa tudi samo še ti.