v mojem srcu je že pet let ogomen kamen, tišči me in ne more ven. Med angelčki je tudi moj sinko, ki nama je umrl med porodom. Bilo je zelo hudo. Danes imava njegovo sestrico, ki je najin sonček in nama greje srce. Ne mine pa dan, da se ne bi spomnila na najinega malega angelčka. Tudi z njegovo sestrico se velikokrat pogovarjava on njem. Želela sva si, da bi punčka dobila še kakšnega bratca ali sestrico, venadr se je že 5x končalo s splavom, tako da imamo še te male angelčke.

Ob njegovi izgubi so se moji starši in bližnji prijatelji “ustrašili” zame, kako bom preživela izgubo. In ta njihov strah zame me je zbegal, nisem hotela njihove pomoči, nisem hotela, da me mama želi zamotiti, spraviti v dobro voljo,mi biti skoz ob strani, da mi hoče pomagati. Danes vem, da sem to pomoč SOVRAŽILA! Naj bi me pustili na miru z mojo žalostjo, jokom, naj me ne bi tolažili, …
Sproščeno sem se lahko pogovarjala le z možem. Vsi ostali so me motili. Nihče ni razumel kako se počutim, vsi so mi hoteli pomagati. Najraje bi jim še danes zavpila: PUSTITE ME NA MIRU!
Da sem se nekako izolirala od tega sem se zaprla vase in se nisem želela z domačimi (razen z možem) pogovarjati o mojem sinku, njegovi smrti. In še danes se ne želim pogovarjati o tem z najbližjimi. Zdi se mi, da so vsi skrbeli kako bom jaz to preživela, nihče pa ni razumel, da želim čutiti izgubo, da se počutim grozno in se tako želim počutit in ne želim, da me spravljajo v dobro voljo, saj esm vendar izgubila svojega otročka in za njim želim žalovati, ne pa pozabiti nanj.
Znancem in med tujci, če nanese pogovor na sinka in njegovo smrt mi ni težko govoriti o tem in tudi rada govorim o njem, ker želim, da vsi vedo, da z mojo družinico (mano, možem in hčerkico) živi še naš angelček.
Mama velikokrat govori z radostjo o tujih otrocih, jaz pa to vedno doživljam zelo boleče.
Mislim, da sem zaradi smrti mojega sinka zelo čudno obnašam tudi do ostalih otrok. Ne želim se čustveno vezati z njimi, so mi simpatični in sem prijazna do njih, ne začutim pa nobene topline, ljubezni. Mogoče me je strah dati to nekemu tujemu otroku, ko pa še svojemu nisem mogla? POčutim se, kot da to ne bi bilo fer do njega, če njemu nisem mogla dati poljuba, objema, kako lahko to nudim tujim otrokom.

Najino hčerkico ljubim iz vsega srca, za njo bi naredila prav vse na svetu, in za njo si vzamem ogromno časa, energije, … Ljubezen do nje je neizmerna, kar si večkrat tudi povemo, se razvajamo, crkljamo, …
Sinka nisem imela nikoli v svojih rokah, nisem ga pestovala, nisem ga poljubila, nimam njegove slikice, … nič. NJegov pogreb je bil, ko sem bila še v bolnišnici.
Njegov grobek je dokaj neurejen, brez imena, ker smo se takrat odločili za skupni grobek, katerega sem si ga predstavljala, da je tak kot v Lj na Žalah, pa je žal v našem kraju to čisto en neurejen grob. Ne vem zakaj, ampak tudi sama dokaj nerada zahajam na njegov grobek, tam mi je tako boleče in prazno. Veliko raje pogedam v nebo k zvedzdicam in mu zašepetam, da ga imam rada. Rada ravno tako, kot njegovo sestrico, ki se stiska k nama z možem. Nikoli pa ne bom razumela zakaj je moral moj mali fantek umreti in vse bi dala, da bi ga lahko vsaj enkrat objela, poljubila in se zjokala z njim v naročju.

Pozdravljena!

Pri nas tudi ze stejemo leta ne vec mesecev, odkar smo ostali brez nase pikice. Bila je prvorojenka in bilo je zelo bolece, ko je tako kmalu odsla in dozivela tako malo lepih trenutkov z nama.
Sedaj prezivljamo cas z njeno sestrico. Ni se tako velika, da bi ji lahko razlozila, da ni edinka.

Sem se pa nasla v tvojih besedah in razmisljanju glede odziva okolice in odnosov v casu zalovanja in v letih, ki so sledila. Pri meni je bilo zelo podobno. Se danes z mamo in svojimi ne morem govoriti o nicemer v zvezi z mojim prvim otrokom, lahko pa o tem govorim s tujci in ljudmi, ki jih takrat se nisem poznala ali pa si nismo bili tako blizu. Malo me bega to, ker vem, da mi je mami veliko pomagala, da mi je stala ves cas ob strani, da je tudi ona zelo trpela.

Ne razumem dobro, da po smrti otroka nisem mogla vec govoriti z n jo o tem, dolgo tudi nisem sla domov na obisk. Vmes so dobili se drugega vnucka in mene je bolelo srce, da so na mojega otroka pozabili. Tudi sama dolgo nisem videla svojega necaka, v bistvu je bil star ze skoraj leto dni, ko smo se prvic videli, tudi sedaj, ko je prisel drugi necak, nimam nobenih custev do njega, sploh pozabim, da se je rodil…ne vem zakaj je tako, tako pac cutim. Veliko se je zgodilo takrat in potem in ocitno se ljudje potem tako spremenimo…

iscem odgovor na vprasanje, kako premagati to oviru, ki mi preprecuje pogovor o mojem prvem otroku, pa ga trenutno se ne najdem. Zato puscam stvari take kot so. Morda bo cas prinesel svoje. Bomo videli. Sedaj mi tako zadostuje, le vcasih me napade obcutek slabe vesti, da o drugi hcerkici tako veliko razlagam vsem, o prvi pa se pogovarjam le z redkimi…