spolnost-različne želja, težave, pomagajte mi razumeti!
Pozdravljeni!
Pišem vam, ker bi rada kakšen pameten nasvet ali vsaj da bi mi pomagali razumeti.
S partnerjem sva v zvezi eno leto,jaz pa še vedno nisem zadovoljna z najino spolnostjo. Jaz sem njegova prva (on ni več rosno mlad), jaz sem imela pred njim 2 partnerja. Ne vem ali je tako samo zaradi njegove navade in se bo to popravilo ali bo vedno tako….skratka…pogovarjala sva se že veliko o tem ampak še vedno nisva rešila problema. Jaz nisem zadovoljna, ker:
1. premalo seksava (pribl. 1x tedensko), vsak dan pa bi rad da ga “obdelam” oralno (ponavadi mu večinoma ustrežem…..on meni pa bolj redko)….ko seksava vaginalno (1x na teden) se mi zdi pa da to dela samo zato da meni ustreže…ne razumem kako mu to ni všeč če je vsem normalnim moškim to všeč??? Pa tudi poze menjam, tako da ni dolgčas ali kaj podobnega…
2. ko seksava mu ne pride (do orgazma ga lahko pripeljem le “ročno”), sicer pa nima težav z erekcijo…lahko seksava tudi več kot uro…in se večinoma vzburi ob meni…
3. predlagal je, da bi zraven gledala porniče, ve pa – ker sem mu povedala, da meni niso všeč in me ne vzburjajo…ker imava zgoraj opisane težave me še dodatno odbijajo (on bi jih gledal z mano enkrat tedensko).Ne more se sprijazniti s tem da meni niso všeč….Pred mano jih je konstantno (pogosto) gledal, ni pa imel nobene izkušnje z ženskami.Pa pravi, da če se bom jaz sprijaznila s tem in da če bom tolerantna glede gledanja porničev, da bo potem verjetno kar sam prenehal s tem, ker mu ne bo več zanimivo (po načelu kar je prepovedano je bolj privlačno, ko pa je dovoljeno izgubi svoj čar)….ali naj mu verjamem? Glede tega, zakaj že prej ni spal z ženskami (imel je par punc ampak niso seksali) pa pravi, da je hotel spati samo s tisto, katera bo mati njegovih otrok in da bo z njo vse življenje ter da ni hotel s tem prizadeti žensk….Ali ti problemi mogoče izhajajo iz tega, ker je bil toliko let “vzdržen”?
Ko se pogovarjava, on meni (ko se pogovarjava) da je vse ok med nama glede spolnosti in da ga res vzburjam in sem mu grozno všeč v vseh pogledih, pa tudi pri seksu, ker mu v vsem ustrežem,…glede ejakulacije pa meni, da potrebuje le čas, da se privadi na spolnost (ker je pač do 30 leta samo masturbiral in je vajen le svoje roke). Pravi, da mu je sicer vaginalni seks všeč ampak da mu je sedaj še vedno ljubše na star način (ker baje bolj čuti) ali pa oralno (ker je to njegov fetiš)…Sicer pa sem iz pogovora ugotovila tudi to, da ga skrbi ker ne more ejakulirati v meni,pa sem mu rekla da naj se ne sekira in da je meni ok in tako se tudi obnašam (čeprav mi ni ok, saj čakam že pol leta da se bo privadil in bi ga najraje poslala k urologu)….koliko časa pa naj mu še dam da se “privadi”? Ali se bo sploh kdaj? Pa tudi sem opazila, da s kondomom (na roko) potrebuje veliko več časa da doseže orgazem.
Sem pa opazila (že na začetku najine spolnosti), da je bil zelo nesproščen, ko sem se ga dotikala in ga je bilo strah…sčasoma je postajal bolj sproščen ampak lahko da tudi zaradi tega ne more doseči orgazma v ženski…(ali naj poskusim tako da med seksom z mano gleda porniče….lahko da bi mu potem uspelo? Ampak potem bom verjetno pa jaz zafrustrirana).
Ne vem če je pomembno ampak presenetila me je njegova izjava….on je vedno trdil, da gleda pri ženski bolj notranjost, značaj kot telo. Jaz sem bila vedno drobna punca/ženska (165cm/51 kg), januarja pa sem se zredila 2 kg (prazniki) in jih imam sedaj 53kg. Pa mi je rekel, da sem se malo zredila in če se še zredim, da bo začel gledati druge…ni rekel na resen način in je baje pričakoval da se bom smejala..jaz pa sem bila tako jezna in užaljena in sem mu rekla naj jih kar gleda,pa naj si dobi eno preklo in da si bom jaz dobila takega fanta, ki me bo imel rad tudi z oblinami ter da tudi on s svojim trebuhom ni ravno idealen….no, to je do sedaj izjavil le enkrat (zato ne vem če bi ga jemala resno, saj on velikokrat kaj neumnega izjavi kar v resnici ne misli). Potem se je takoj kesal (ko je videl, da sem užaljena in da “nisem razumela” heca) in je rekel da ni mislil tako in da me bo imel rad tudi če bom imela 100kg ter da je zadnje kar hoče, da me prizadene….
Spoštovana ga. Frutta,
verjamem, da bi radi razumeli in dobili pojasnila, zakaj se vedno znova zapletata ob istih točkah. Čutiti je, da je spolnost pri vama postala »odsev« nekaterih globljih tem partnerskega odnosa, preko nje se le izraža ena globlja stiska, ki se v vama obema prebuja ob »zapletih, neslišanosti, nesprejetosti, tisoč neizgovorjenih vprašanjih in preverjanjih«. Verjamem, da se vama obema prebujajo občutki strahu, negotovosti, oba preverjata in iščeta ravnotežje med »zadovoljitvijo drugega in sebe«, se sprašujeta, ali sem lahko res to, kar sem, in sem še sprejet/a; kje je »meja« prilagajanja… Kaj narediti z občutki sramu in nesposobnosti, kako se v odnosu res sprostiti, biti s celim telesom »jaz«, neodvisno od pripomočkov in kilogramov, sprejet, kakršen sem ali kakršna sem. Očitno se je »najbolj varno« s temi in podobnimi vprašanji pri vama soočiti preko spolnosti.
Ne vem, koliko imata sicer v odnosu prostora za »biti, kar res sem«, brez »prilagajanja« in pritiskov, v katerih bi moral ali eden ali drugi »ponižati« del sebe ali narediti nekaj, česar sicer ne čuti res. Kako bi bilo ne narediti, česar ne čutim/va in se raje pogovarjati o tem, kar pa čutiva in zakaj. Ker sicer zgubljata vsak svoj pravi jaz in tako se izgublja tudi vajin odnos – ostajata le še »telesi«, ki naredita, kar drugi pričakuje… Taka spolnost »izprazni« odnos in partnerja ostajata vedno bolj ranjena.
Ključno se mi zdi, da sta najprej lahko oba sproščena in zadovoljna s partnerskim odnosom na sploh (do tega pa mora priti preko pogovora, vživljanja in razumevanja drug drugega in drugih aktivnosti), v njem sprejeta in spoštovana, oba prepričana, da želita odnos nadaljevati in ohraniti, oba prepričana, da vama nek določen način spolnosti je sprejemljiv in ni niti malo ponižujoč za nobenega od vaju, potem bo lahko tudi spolnost postala prostor spoštljive podaritve in sprejemanja in s tem pravega samopotrjevanja. Samo tako bo gradila odnos. Sicer ga nehote počasi ruši (čeprav na prvi pogled (ali na prvih nekaj let) ne zgleda tako).
Podobno vprašanje je zastavila pred meseci ga. Ninci26, kjer sem ji podrobneje odgovorila v dveh daljših odgovorih, zato si lahko več preberete tam: http://med.over.net/forum5/read.php?140,5074625
Prav tako sem o temi telo – psiha pisala v odgovoru Saraji: http://med.over.net/forum5/read.php?140,5216823
Če pa ostaja še kaj neslišanega, vprašajte ponovno in vam bom odgovorila.
Res se mi zdi pomembno, da se najprej vidva »slišita«, sprejmeta in razumeta v vajinih občutjih glede vaju na splošno, vajine partnerstva, glede vajinega odnosa do lastnega telesa in lastnih telesnih odzivov (in tudi glede same spolnosti). Mislim, da ko bosta lahko zares slišana in sproščena v drugih sferah vajinega odnosa, se bo to slej ko prej poznalo tudi v spolnosti, ki je kot »sad«, ki zraste na »drevesu odnosa«. (In en obratno.)
Vama želim, da se opogumita in izbrskata vprašanja, ki se skrivajo za spolnostjo, in si nanje skupaj odgovorita.
Hvala za odgovor….ja res sva eden ob drugem še vedno nesproščena in se počutiva dokaj nesprejeta – tudi on)….menim, da najine težave izhajajo iz tega, ker imava oba različne želje in pričakovanja.Saj se poskušava prilagajati eden drugemu ampak se ob tem oba počutiva nezadovoljna saj s tem tlačiva sebe. Kako naj mu ustrežem, če se pri tem počutim nezadovoljno, nesrečno, nerazumljeno in se mi zdi da se jaz bolj njemu prilagajam kot on meni. Kako naj on meni ustreže, če se ob tem počuti enako? Kako naj ustreževa en drugemu in bova ob tem srečna? Npr. če popustim jaz in dovolim da gledava porniče kako naj ob tem uživam in kako naj se počutim srečno in nezanemarjeno? Kako naj sprejmem dejstvo, da bi me rad spremenil (frizuro, obleko)….zakaj mu nisem seksi tudi v belih spodnjih gatah? Kako pa naj mi on ustreže če si želi gledati porniče pa zaradi moje želje ne gleda? Kako naj bo pa on srečen potem? Pa tudi če mi bo navidezno ustregel…bo pa potem na skrito gledal mene pa vseeno zanemarjal…in spet bom nezadovoljna! Kako lahko to rešiva, da bova oba resnično srečna?
Spoštovana ga. Frutta,
kot sami pravite, se oba počutita drug ob drugem še vedno dokaj nesproščena in predvsem ne vesta, ali sta (bosta) lahko v vsem sprejeta – ne da se »prilagajata« in »ustrežeta« drug drugemu zaradi ljubega miru oz. »v dobro odnosa«.
Težave v spolnosti so »le površina, ki valovi« in ki je opazna, ker vama trenutno »povzroča težave«, medtem ko ostaja »globina«, kjer je jedro problema in kjer ga je edino možno razvozlati, ne da se eden ali drugi od vaju počuti zlorabljenega, »nedotaknjena in nerazdelana«. In to globino bosta morala začeti »prečiščevati« in ob tem dati spolnost verjetno za nekaj časa »na stran«, saj se v njej sicer trenutno preveč ranita, poleg tega pa zamegli jedro problema. Mogoče se sliši »radikalno«, a bom skušala pojasniti, zakaj je to »terapevtsko« dobro za vajin odnos. Odločitev, kaj bosta pa dejansko naredila in kako globoko sta pripravljena iti v svojem odnosu, pa je seveda vajina.
Ko se zaljubimo, vseh teh globljih stvari ponavadi ne čutimo in se jih ne zavedamo, ker smo »slepi od zaljubljenosti« – »kemija« pač naredi svoje, če je razum in odločitev najprej »poskrbeti zase« (=preveriti, kdo ta človek res je, ali mi je varno ob njem …) ne ustavita. In če se tedaj spustimo v spolnost, ne da bi prej dejansko preverili, koliko varno mi je ob tem človeku, koliko sem lahko jaz res »jaz«, koliko me sprejema v celoti, ali lahko jaz sprejmem tega človeka z vsemi »plusi in minusi«, ne da se sam/a počutim zanemarjen/a, umazan/o, zlorabljen/o, ali sva midva drug drugemu tisti/a, ob katerem bi lahko živel celo življenje ipd., bodo ta neodgovorjena vprašanja slej ko prej prišla za nami (ali pa tudi vprašanja, na katera nisem zadovoljivo odgovoril, a sem jih kar spreglel). In če jih takrat ne vzameva zares in sproti poskrbiva, da se zadovoljivo razrešijo, bo »zaštekalo« nekje drugje. Spolnost je področje, kjer si pridemo najbližje (drug drugemu in sebi) in kjer, ko zaljubljenost mine, več ne moremo sami sebe »goljufati«, da se počutimo varne in sproščene, če pa še nimamo vseh potrebnih odgovorov, ki jih vsak od naju potrebuje. Telo preprosto »ne zna lagati« – odreagira tako, kot mi dejansko čutimo nekje globoko v sebi, pa če si to priznamo ali ne, če smo v stiku s tem ali ne. Zato je spolnost oz. naše telo najbolj iskren pokazatelj siceršnjega stanja odnosa. (Da se razumemo – količina ne pove nič, pove najino zadovoljstvo, sprejetost in občutek obojestranskega spoštovanja.)
Če se pojavijo težave, še ne pomeni, da sva povsem »zgrešila«, da mogoče sploh nisva za skupaj. Pomeni le, da je zdaj čas, da si najprej odgovoriva na bistvena vprašanja odnosa. Da najprej postaviva temelj, na katerem bo lahko najprej »stal« odnos in šele potem pride (spet) spolnost. Dokler nimamo jasnega zagotovila, da je »to to« za oba od naju in to »za vedno«, da sva pripravljena zato tudi vse napore vložiti v najin odnos, je lahko vsak korak v spolnost »preveč« nevaren (za našo podzavest in telo, če si ju upamo iskreno poslušati), ker se lahko le še bolj raniva in tako še povečava »notranji prepad« med nama. Ker potem nehote v spolnosti iščemo pomiritve in razrešitve za tista občutja in vprašanja, ki jih nisva razrešila že v štartu. Verjamem, da ko se bosta lahko v globini sprostila in “ujela” na drugih področjih, bosta lahko sama našla odgovor tudi na področju spolnosti.
Zato kaj konkretno je v spolnosti dobro za vaju, bosta morala sama pri sebi ugotoviti (verjetno po pavzi in najprej delu na sebi), prav tako način, količino in še kaj. Imejta pa v mislih, da za vajin odnos niso dobre stvari, ki enega ali drugega ranijo ali ponižajo – takšna ali drugačna oblika spolnosti, pripomočkov ipd… (Sicer so lahko za enega od vaju čisto ok, vendar ranijo odnos.)
Hkrati pa ni zadosti, če se nečemu »samo« odpovem ali pa nekaj storim za drugega, če prej ne začutim, kaj ta beseda/gesta/dejanje drugemu pomeni, kaj povzroči in nimam sočutja do drugega. In kar drugega prizadene, kar naju oddalji (ne toliko fizično, ampak psihično!!), ni sprejemljivo. Prav tako ni sprejemljivo, kar prizadene mene. Pomembno je, da nikoli ne grem preko meje, ki jo čutim v svojem telesu – kar mene poniža, osramoti, razvrednoti – ni OK ne zame, niti za odnos. Odnos lahko raste le toliko, koliko sva ob vsem tem lahko tudi midva kot posameznika sprejeta in spoštovana v celoti, z vsemi notranjimi omejitvami in zavorami. (Meja, ki pa jo moram spoštovati, je zloraba – če se počutim ob nečem zlorabljen/a, torej »uporabljen/a« zgolj v zadovoljstvo/korist drugega, moram tako vedenje/dejanje/besede prekiniti.) Kot sami ugotovaljate, “samo” odpovedovanje, ne pripelje do sreče in zadovoljstva v odnosu.
Še stavek o pornografiji – ki je verjetno sprostitev za fanta. A hkrati je to »ventil«, skozi katerega sprošča svojo energijo in težka čutenja, ki bi jih moral ubesediti v vajinem odnosu – zato je lahko v tem momentu še posebej škodljiva za vajin odnos. Za njo on lahko skriva svoj strah pred ranjenostjo, negotovost in še kaj, saj je niti ne uspe začutiti zares (zato to lahko ena oblika zasvojenosti, če se “uporablja” tako, da škoduje odnosu). Enako verjetno vi v tem trenutku v sebi tlačite svoje nagloblje občutke ob tem. Te občutke bosta brez obtoževanja drug drugega preprosto mogla prinesti na plano, v pogovor. Ja, mogoče bosta ugotovila, da zanje preprosto nimata besed, mogoče je le praznina ali strah pred njo, mogoče strah pred zavrženostjo… A tudi to je treba ubesediti.
Kot sem rekla že v prvem odgovoru, rešitev v tem trenutku ni v razreševanju »spolnih zagat«. Pač pa se mi zdi pomembno, da si v tem trenutku res »zapreta vse izhode«, za katere čutita (ali pa tako čuti vsaj eden od vaju), da vajo oddaljujejo od jedra problema in reševanja le-tega. Verjamem, da se ne sliši lahko in bi bilo enostavneje poiskati bližnjico – rešitev za spolnost. Vendar jaz verjamem, da je iskren in do obeh spoštljiv pogovor tista pot, ki vaju lahko pripelje do cilja. In če vidita, da ne zmoreta sama, poiščita pomoč.
Pogumno naprej!
Odgovor gospe Anice je krasen in popoln in še kako resničen in realen. Toda tukaj se že od daleč vidi, da partnerja nikakor nista za skupaj in bi bilo vsako trošenje energije izguba časa. Veza, ki traja šele eno leto, bi morala klapati na celi črti. Če že sedaj ne klapa, kdaj bo???? Kot razumem, tukaj ni še otrok. Zakaj bi se mučili, če ne gre? Tukaj sta dva popolnoma različna svetova. Vsak od njiju si lahko poišče partnerja, ki mu bo bolj blizu in zakaj bi se matral ob nekom, če ne gre? Tukaj je šele eno leto!
Spoštovana ga. Frutta,
rada bi dodala samo to:
odgovora gospe Maje_B in gospe PBX govorita, kaj bi onidve naredili – sta njuni izbiri. Tako bi se oni odločili, ker čutita, da bi to bilo zanju v taki situaciji prav. In prav je tako. In verjetno bi stal za tako odločitvijo premislek – lastnega odnosa in možnosti, ki jih vidi vsaka zase. Zato bi bila to zanju verjetno edina pravilna in sprejemljiva rešitev. Prav je, da sta podali svoje mnenje in tako razširili obzorje možnih izbir in pogledov na situacijo. Za to sem jima tudi hvaležna.
Vendar pa bi vas, ga. Frutta, rada povabila, da se ob vseh teh naših odzivih vprašate, kaj pa boste naredili vi oz. vidva? Ker samo vi/dva sta poznata položaj »od znotraj«. Ker samo vidva se lahko odločita vsak zase.
Kaj pa vi/vidva čutite, da je za vas možno? Koliko pa vi/vidva vidite/a možnosti za vajin odnos? Koliko še verjamete/a, upate/a? Koliko si lahko še zaupata drug drugemu, da bo vsak pripravljen prevzeti svoj del odgovornosti za odnos (če ga eden ni, je to potem dejansko konec odnosa). Koliko vas/vaju postane strah, ko se sprašujete/a vse to? Kako težko je »sprejeti odgovornost« za take odločitve? Konec koncev – koliko vaju/vas prestrašijo vsi ti naši odgovori?
Dejstvo je, da proces, ki je pred vama, ni lahek. Je naporen. In vidva se morata oba soglasno odločiti, da želita v to iti. Če si sploh želita v to.
Kakorkoli se bosta odločila, se mi zdi pomembno, da si pred odločitvijo odgovorita na vprašanje, kaj pa ste se drug ob drugem naučila o sebi? Zakaj ste z njim? Ker ni naključje. In ker se tako »naključje« lahko ponovi na nekoliko drugačen način.
Dotaknila bi se še »enega leta«. Verjamem, da v idealnem primeru bi morala ob prvi obletnici biti še vse fajn. Ni pa nujno, ker prva zaljubljenost in idealizacija ponavadi mineta že prej. In se potem srečamo v »realnosti«, s katero se težko sprijaznimo in se začnemo »bojevati« za svoje sanje in se soočati z realnostjo in se na podlagi tega odločimo, kako pa naprej. Zato »eno leto« samo po sebi ne pove nič o tem, kaj pa je par, ki je na začetku poti kmalu v stiski, še dejansko pripravljen narediti, vložiti, se naučiti. In tako ne napoveduje nujno slabega konca.
Sploh če pomislimo, da so druga »skrajnost« pari, ki živijo sanjsko romantično in usklajeno družinsko življenje mnogo let – navzven. Potem se pa kar »naenkrat« ločijo.
Je pa res, da bo za dober konec v vajinem primeru potrebno precej napora, verjetno tudi strokovne pomoči. In pred tem (garanjem) bi vas najverjetneje radi obvarovali obiskovalki foruma.
No, dobili ste “obe plati«, odločitev pa je vajina! Lep vikend!
Hvala za vaše mnenje!
Verjetno bova res potrebovala pomoč strokovnjaka, saj očitno sama temu ne prideva do konca, ker sva o tem že neštetokrat govorila vendar rešitve še nisva našla.
Da bi se odpovedala spolnosti….hmmm….lahko bi. Jaz se strinjam z vami, težava pa je, ker se partner ne bo….lahko da bi se bil celo pripravljen odpovedati spolnosti z mano, vendar sem 100% da bi se sam še vedno zadovoljeval in gledal pornografijo. Pa tudi ostale dogovore, ki jih narediva, kaj hitro prekrši – se spozabi in potem mu jaz “težim”, ker se jih pač jaz držim in bi rada da bi se jih zudi on. In on nato pravi, da saj se jih bo držal ampak da potrebuje čas za se prilagoditi novim navadam in da bo postopno se držal dogovora (v smislu…dovoli mi da se tudi kdaj vmes prekršim). Lahko da sem res preveč rigidna in zahtevam disciplino (pač jaz, če komu nekaj obljubim, se tega res striktno držim)….in če bi se zmenili da bova oba brez seksa in gledanja porničev in masturbacije, pričakujem da se res oba drživa tega ne pa samo jaz (ker potem sem samo jaz na slabšem) on pa veselo uživa sam s sabo naprej….to mu zamerim!!!
In on pravi, da bi se rad discipliniral (pa to ne velja samo za seks….enako je pri ostalih stvareh, ki jih sklene delati (gospodinjstvo, služba itd…)…tudi kar se tiče samo njega npr. se ne more disciplinirati in da bi dokončal magisterij, čeprav sam sebi obljublja)….tako da meni gre na splošno na živce to da ne dela kar reče (ni važno ali je povezano z mano). Pa tudi zamujati ima stalno navado (v službo, na zmenke, skratka bilokam)…..Kako ga disciplinirati?
LP
Spoštovana ga. Frutta!
Ne morete vi disciplinirati partnerja. Odločiti se bo moral sam. Vi oz. vajin odnos ali karkoli tretjega ste sicer lahko dobra dodatna spodbuda, a glavni motiv bo moral najti v sebi: da to naredi zase – ker si on to zasluži. Oz. da si zasluži “sadove” nekega napora. Sam mora prevzeti odgovornost za svojo disciplino in svoje življenje. Preprosto si mora dovoliti, da “uspe”. Uspe obvladati sebe, svoje telo, svoje obveznosti .. svoje življenje. In to brez “bližnjic”.
Vi pa lahko prevzamete “le” svoj del odgovornosti v odnosu – v prvi vrsti zase in se odločite, ali vam to, kar se vam ob partnerju ponuja, zadošča. In se v skladu s tem odločate, kako naprej.
Lep pozdrav,
Pozdravljeni
“Vi pa lahko prevzamete “le” svoj del odgovornosti v odnosu – v prvi vrsti zase in se odločite, ali vam to, kar se vam ob partnerju ponuja, zadošča. In se v skladu s tem odločate, kako naprej.”
Kako se prevzame v odnosu le svoj del odgovornosti? Kako se to naredi?
kako naj se “odcepim”?
Vem, da to kar se mi ponuja ob partnerju ne zadošča. kaj pa sedaj?
Sprašujem se sedaj je to morda samo “ena velika kriza”, ko je “zaljubljenost” minila (traja pa že par let) in bežim od nje… Kako pa naj se spopadem z njo? Kako? Kaj sploh lahko naredim?
Ok. sva se znašla skupaj ker sva bila maksimalno kompatibilna, da bi “zacelila” rane, ki so nama bile povzročene v otroštvu… Midva pa še bolj cefrafa te rane, oz. sedaj zadnja leta niti ne več, ker sva oba “zaprla vrata” nimava več vstopa drug k drugemu (kar ga je sploh kdaj bilo)…
Jaz niti nočem več k njemu – on bi morda v seksualnem smislu še, tako ali tako je bil pa to njegov edini način intime…, in katerega sem jaz pred 2 letoma UKINILA! ker mi je sprožal toliko gnusa, obupa, zlorabe, izrabe, bede, neznosnosti, ponižanja… Res čudno se mi pa zdi, da je kar pristal na to? Včasih se sicer neki jezi, da kaj pa sploh ima od mene, ampak brez večjih izpadov????!!! To očitno tudi o njem kar percej pove tako ali drugače? Pa mislim, vsaj kot ga poznam, nima kakšne afere…Da se mu ne bi bilo treba spremeniti se odpove tudi spolnosti!?
Pred časom sem hodila na terapijo – sama in se mi zdi, da je vse še težje, drugače…Neznosno drugače.
Vem,da sem zastavila veliko “trapastih-neodgovorljivih” vprašanj…, vendar meni že osnove niso jasne…Očitno!
Neznosno slabo se počutim psihično in fizično, … trudim se z avtosugestijo, s pozitivnimi mišljenjem pa ni nobenega efekta, pa strah, ali celo že kar paranoje, dušenje, NEMIR, absureden obup…obupana sem do konca, ne vidim nič dobrega zase v bodoče…ne sama ne znjim…
To stanje v katerem sem se znašla, mislim pa da je terapija tudi pripomogla k temu, je NARAVNOST NORO, grdo, lahko bi rekla, da imam resnično občutek,da se mi bo kar zmešalo!!!
Nazaj nemorem-naprej nemorem….Dojemam pa glih toliko, da sem še bolj zmedena…
Nisva v odnosu – pa vendar sva čisto “zlepljena”!!!!
Takole nebom mogla dolgo živeti, ker bom milo rečeno “crknila”.
Navzven prikrivam in delujem kar o.k. in njemu se očitno niti približno ne sanja kaj se dogoaja v moji glavi, “kok daleč sem prikorakala”! Ko pa poskušam in to zelo “milo” vsaj malo povedat (ne da bi kaj povezovala z njim-ker itak se potem takoj konča s prepirom, ker ima takoj občutek, da ga napadam) pa mi odgovori, da skoz sam neki travmeram in da naj že neham, da sama to delam in podobno…Torej komunikacija ni možna ali naj kar en dan spokam in grem brez pojasnila…saj besede katere izustim so itak same sebi namen…
Pa tudi težko verjamem – če bi mi že slučajno uspelo, da ga pripravim, da greva skupaj k terapevtu – koliko bi sploh razumel, ker so te “abstrakcije” še meni dostkrat nejasne, pa jih sprejemam in veliko razmišljam o njih, tudi kar precej berem itd. …on pa vse to že v naprej “izničuje” in bi šel (če bi šel) samo zaradi mene…ker imam SAMO jaz probleme…
Nevem kaj sploh še lahko?
LP
To glede pornografije – mogoče pa je to zasvojenost.
Sama nisem strokovnjak, le na to temo se veliko piše in bere
zadnje čase.
In to spada v isti koš z alkoholizmom, sanjarjenjem, hazardiranjem,prenajedanjem, kompulzivnostjo…
Človek v takem stanju sam težko abstinira, pomaga strokovna pomoč.
V ozadju so potlačena čustva, ki, ko silijo na plan in so boleča, jih
zasvojenost “porine” nazaj in začaran krog se nadaljuje.
Spoštovana »ssa«,
verjamem, da vam je težko, ker ste v partnerskem odnosu kljub dvojini ostali sami. Vsaj tako doživljate: da intima – tista čustvena baza odnosa – med vama ni več možna. Da sta se oba ustrašila, zaprla in obupala. On kar nekako zadovoljen s tem, kar mu ostaja od odnosa; vi pa zraven »umirate na obroke pri živem telesu«. Ker to ni odnos in »celjenje« ran v odnosu, kakršno ste vi pričakovali in kar naj bi bil eden od namenov odnosa. Kar pa je dejansko krivično in »noro«. In verjamem, da imate občutek, da se vam bo »zmešalo«, saj je to dvojni, skoraj shizofren svet. Eno je »zunanji okvir« – partnerski odnos/morda celo zakon. Oboje naj bi obljubljalo skupen trud, skupno vztrajanje tudi v težkih občutjih in iskanje skupne poti, rešitve. Druga pa je »notranja realnost« – vsebina odnosa. Ki je celo daleč od »obljub« in običajnih pričakovanj o odnosa. Ko ste ostali osamljeni, neslišani v svojih občutjih, stiskah, potrebah, da ne omenjam niti pričakovanj, ki so zbledela. In ta razdvojenost, verjamem, da vas straši, napolnjuje z nemirom in paranojo. Ker človekova narava teži po »enotnem« okvirju. Zdrava potreba je, da se videz in resnica ujemata – vsaj v temeljnih stvareh življenja, kjer se ne moremo »hecati«. Samo tako se počutimo varni in vemo, da lahko zaupamo svojim občutjem in se nanje zanesemo.
Tu pride na vrsto »odgovornost zase«. Kar pomeni zares poskrbeti zase, saj ste edini človek, ki lahko za vas zares poskrbi. Ki lahko neha ohranjati to stanje s skrbjo za »zunanji videz«. Pomeni prizadevanje doseči v svoje lastno dobro, da se ta razdvojeni svet, ki sem ga opisala zgoraj, poenoti, da se jasno pokaže, kaj in kako je in kaj so možnosti. To je potrebno za vaše lastno zdravje – saj je sicer težko v takem »razdvojenem« svetu pri polnem zavedanju te razklanosti dolgo ohraniti psihofizično zdravje. In od tu verjetno izvira vaša stiska. Vajina/vaša odločitev je, kako boste to »poenotenje« izpeljali. Lahko »vsebino« prilagodite »zunanjosti« – torej skušate reševati odnos oz. njegovo vsebino in ga pripeljete do tega, da bo vreden imena oz. okvirja. Kar je verjetno smiselno, če si želite ohraniti odnos (domnevam, da ga, sicer ne bi bili več tam). Ste pa pri tem seveda (močno) omejeni – s partnerjevim sodelovanjem oz. odzivom. Njega ne morete v karkoli prisiliti. Lahko se le maksimalno realno potrudite opisati svoje doživljanje, mu predstaviti tudi svoja čustva v zvezi z vajinim odnosom in mu tudi poveste, kaj so vaša pričakovanja, kaj lahko še »prenesete« oz. kaj je za vas sprejemljivo, kaj pa presega vaša zmožnosti in boste iskali drugo pot. Tako vi naredite svojih 100% za vajin odnos – daste mu vse informacije in jasno poveste, kaj potrebujete in kaj želite. To ni mišljeno kot »prosjačenje za drobtinice« – ker ste vi tako »uboga in občutljiva«, da v tem več ne morete živeti (v takem primeru je res velika verjetnost, da dobite le prezir in posmeh, ne pa sodelovanje partnerja). Niti kot izsiljevanje drugega. Ampak mora biti motiv preprosto skrb in odgovornost zase (in za otroke, če so tam). Ta korak zahteva kar močno notranjo držo – velikokrat novo vero v to, da niste ustvarjeni za »večno trpljenje«, ampak da trpljenje začutite in ustavite in si ustvarite človeka vredne pogoje življenja. Da si dovolite, da od odnosa dobite, kar lahko: najprej, da partnerju poveste za vse najbolj boleče in nore stvari, ki jih vi »nosite« – čutite, ob katerih imate občutek, da se vam bo zmešalo. Sicer vi nosite čutenja za oba. In to je res krivica – do obeh. In nato lahko sprejmete odločitev, ki bo kazala, da ste zares »poskrbeli zase« – uresničili svoje namere (in to ponavadi zahteva največ poguma – saj je lahko včasih korak v čisto novo in neznano smer, daleč od tiste, o kateri smo sicer sanjali). Drugo pot ste verjetno zdaj že uganili – da »vsebini« prilagodite »okvir« – če ni vsebine odnosa, ne vem, koliko je smiselno ohranjati le »okvir« – odnos, kot samemu sebi namen, ki vas le bega in povzroča nove stiske, v vas pa ostaja odprta rana …
O terapiji: verjamem, da vam je terapija, na kateri ste bili sami, brez partnerja, marsikatero rano le še bolj odprla. Ker vam je le še bolj ozavestila to »dvojnost« in praznino, ki je bila prej verjetno nekoliko prikrita oz. niste bili v stiku z njo. Zdaj ste ostali »v zraku« – sami z odprtimi ranami, če tako rečem. Verjetno bi bil smisel te terapije, da storite naslednji korak, ker ostati na tej točki ni zdravo za vas, kot že sami opažate. Lahko pa smiselno »uporabite« situacijo in stisko – naj vas spodbudi, da se premaknete naprej. Na vas je, da storite naslednji korak – kakor sem opisala zgoraj. In res poskrbite zase: z njim ali brez njega. Verjamem, da bi želeli prvo (in vam, želim, da bi šlo), a če se pokaže, da to ni možno, potem razmislite, kaj želite v življenju zase. Ali želite pač preživeti ostanek življenja v strahu, grozi in negotovosti (kar sicer lahko ublažijo zdravila, a vzroka odpraviti ne morejo in vam dvigniti kvalitete življenja) in ob tem lahko za svoje stanje lahko krivite njega ali terapevta ali koga tretjega. Ali pa boste sprejeli moč in odgovornost, ki jo imate, v svoje roke in se odločili zase – kljub vsemu. In tako poskrbeli zase – četudi brez njega. In tako ostali »zvesti sebi« in svojemu duševnemu in fizičnemu zdravju. Ta drugi korak ni lahek, je tvegan in je čisto možno, da boste spet potrebovali pomoč terapevta, da se boste res zmogli »odločiti zase« in verjeti, da je to prav. Nujno potrebujete sogovornika – človeka, ki vas bo razumel in podpiral. (Če je prehudo, morda tudi zdravnika in zdravila – a to ni pot do trajne rešitve, lahko je le začasno pomagalo!!).
V primeru, da se partner odloči za terapijo, naj vam povem, da ni potrebno, da on razume kake »hude abstrakcije«, bolj pomembno je, ali je pripravljen začutiti stisko – svojo (ki jo je »odrezal« in jo zato zdaj nosite vi) in vašo. In od tu naprej se da graditi odnos.
Kar se tiče pozitivnega mišljenja in avtosugestije, sta po mojem mnenju v tem trenutku za vas le »ohranjanje« stanja (vzdrževanje zagnojene rane, ne čiščenje te rane!!) in vas žal ne moreta premakniti naprej, ne da bi vi prej sprejeli jasno odločitev zase. Na ta način vašo stisko le še poglabljata oz. ohranjata. In vam tako lahko celo »škodujeta«, ker vas odvračata od soočanja s stanjem in iskanja trajne rešitve. Rane so pregloboke. Šele ko boste vi naredili korak odločitve in mu sledili, vam lahko res pomagata. V tem primeru bi vam prej svetovala, da si ponovno poiščete terapevtsko pomoč – človeka, ki mu zaupate in ki vas bo lahko spremljal na poti naprej, da boste najprej zmogli nov korak. Če se malo navežem na aktualni koledar: danes se začenja postni čas – to je čas »spreobrnjenja« za mnoge. Lahko pa je tudi za vas čas prave odločitve zase in »odpovedi« vsemu, kar vas ločuje od prave notranje sreče!
Vse dobro in pogumno naprej!
P.S.: Dobra knjiga, ki je lahko vodnik do odgovornosti zase in sprejetja odgovornosti zase, napisana posebej za ženske, je The Dance of Anger (Harriet Lerner). Če se jo da kje sposodit, ne vem; se jo pa da tudi naročiti preko Amazona ipd.
Spoštovana ga. “ssa”!
Najprej se opravičujem, ker ste toliko časa čakali na odziv.
Napisali ste kup stvari, ki so se dogajale in se še dogajajo in ki so predvsem boleče in krivične do vas. Ne, niste vi nori, noro je (bilo), kaj vse ste morali preživljati in še preživljate. Zato je čas, da ohranjanju tega naredite konec in končno zaživite v realnem svetu, ki verjetno ne bo nikoli čisto idealen (ker tak ne obstaja, tak obstaja le v sanjah in domišljiji – pa še ta svet ima eno veliko napako – ni resničen in zato ne more zares potešiti naših potreb in želja, zato je taka tolažba le »prevara« – enako kot mamila, ki le poglablja praznino). Čas je, da si dovolite zase poskrbeti v realnem svetu in si najdete sogovornika, prijateljico, znanko ali terapevta, ki vam bo pomagal iti naprej v vašem konkretnem realnem življenju. Ki bo z vami in vas podpiral, da boste vi tvegali narediti korak naprej. Tak človek kljub vsemu ne bo idealen, bo delal tudi napake, a si bo upal z vami o njih spregovoriti in zanje prevzeti odgovornost. Samo tako boste lahko dobili izkušnjo prave slišanosti, pristnega in sočutnega odziva. V tem smislu je verjetno mislila vaša terapevtka, ki je rekla, da »se spustite ravno tolk nizko, da se lahko še sami dvignete«. Ravno toliko trpite, da vam je težko, a ne zadosti, da bi to trpljenje presekali in začeli iskati pot ven, pa morda tudi ob pomoči drugih, ker si prej sami poiščete različne načine, kako olajšati trpljenje in ga prenašati in tako še podaljševati agonijo.
Po drugi strani pa »…vsakič ko pomislim da bi se “predala”, nehala težiti po nečem drugem, “boljšem”, bolj zdravem, me popade obup, strah in nor nemir-dušenje…« Logično, da vas popadeta obup in strah, saj se predati in nič narediti v teh okoliščinah, torej nehati verjeti, da vam pripada še kaj drugega kot to, kar imate trenutno, je skoraj samomorilno za vas. Zato ste sebi dolžni vztrajati želeti nekaj več in se ne predati. Hkrati pa razumem, da vas je strah tvegati – začutiti v vsej polnosti, kar živite. Tudi naravne psihične obrambe, ki smo jih razvili kot otroci, nas zaščitijo pred »preveč«, česar ne bi mogli preživeti. A po drugi strani so včasih te naravne in koristne obrambe včasih v odraslosti tudi ovira, da ne gremo v življenju naprej. Če bi kot mala punčka morali polnosti začutiti vse to, je vprašanje, kakšne bi bile posledice, še posebej, ker ni bilo nikogar, ki bi jo razumel in bil z njo sočuten. A danes ste odrasla ženska, katere telo prenese več (poleg vsega ste vse to in še hujše stvari že preživeli – ste jih že premagali), in ki si lahko poišče nekoga, ki ji bo pomagal »iti čez to« (ker iti sam čez to pa je tvegano in lahko nevarno). Na vas pa je, ali si boste dovolili tvegati, poiskati in sprejeti pomoč. Sprašujem se, kdaj ste že morali v sebi zatreti zdravo jezo na vse krivice, ki ste jih že doživeli in se vam še kar ponavljajo in jih še kar dopuščate. Jeza je namreč tista, ki vas bo pognala naprej. Zato jo le poiščite v sebi.
Ja, prav ste razumeli – vas so v mladosti okoliščine »zdresirale« za to, da hitro prevzamete velik del odgovornosti drugih nase, tako poskrbite zanje, sebe pa uničujete. In tako nehote z »vlogo žrtve« drugim omogočate, da »parazitirajo na vas«, kot ste sami dobro zadeli. Tak odnos v resnici izčrpava oba, le da se drugi morda tega ne zaveda, ker bi se, bi to verjetno prekinil, zavedate se vi. Zato je na vas, da tega več ne dovolite, da v takih odnosih postavite »meje« in poskrbite zase. In na ta načih hkrati tudi za odnos – da se pokaže, kaj tam res je, in če ni ničesar zdravega več, da si to tudi priznate.
Kaj bo z vajinim odnosom z možem, si boste odgovor morali poiskati sami pri sebi oz. ob možu. Se je pa dobro vprašati, koliko ostajate v tem odnosu in pristajate na dosedanje pogoje zaradi občutkov krivde, ki se vam ob možu prebujajo ob tem, ko vas on na svoj način pa vendarle »podpira«, kot sami pravite, ko vam skuša ustreči in vas razveseliti kdaj (pa če si vi to zares želite ali ne na tak način). In ker je pa le bil » prvi človek v mojem življenju, ki me ni potacal oz. poskušal sicer je, vendar mi je vseeno dal toliko placa, da sem se lahko vsaj umaknila…« Za vse, kar ste prejeli od njega, ste mu lahko iskreno hvaležni in to mu lahko tudi poveste. A vas samo to dejstvo k ničemur ne obvezuje, če je to edini razlog, zakaj ste tam (hvaležnost in usmiljenje ni zadosti). Poleg tega pravite, da ima redno 1-2x tedensko težave z alkoholom (kar je veliko in je jasen znak, da je alkoholik!). Hkrati pravite, da »Najhuje je to, ker on ne ve, kaj se z mano v kompletu dogaja – ker noče, ne more. Kadar koli začnem, kaj na to temo me “utiša”, jasno pokaže, da ima teh pogovorov zelo hitro dovolj.« On se pred »realnimi težavami«, pred soočenjem z odnosom in s sabo zateka v alkohol in »umik« pred vami, tako kot se vi zatekate v svet domišljije in svoj molk – ko »čuvate njega« pred soočenjem z realnim stanjem in posledicami. Tako nobenemu ni treba »iti zares do konca pri soočenju s sabo in odnosom«. In tako ohranjata stanje nespremenjeno.
Velik korak ste že naredili, ko ste se začeli zavedati, kaj se vam dogaja, in iskati možne izhode. Enkrat si boste dovolili narediti tudi korak naprej. In jaz verjamem, da ga boste zmogli, ker ste za to sposobni. Enkrat si boste dovolili začutiti biti ženska in morda celo biti mama, kar vam je bilo na krut način odvzeto ob vaši mami. Enkrat si boste dovolili biti polna hrepenenja, polna nežnosti, pogrešanja, sprejemanja sebe in za to tudi naredili konkretne korake v tej smeri, po drugi strani pa tudi si dovolili začutiti jezo, bes, osamljenost, bolečino, žalost in še kaj. Enkrat si ne boste več dovolili, da vas ljudje ponižujejo, ustrahujejo, izsiljujejo. Enkrat si boste dovolili poslušati svoje telo. Enkrat boste tudi vi začeli zares verjeti, da vam pripada spoštovanje in zadovoljstvo s sabo. In si za vse to začeli zares prizadevati. Mislim pa, da vam je na tej poti lahko v pomoč druženje z ljudmi, ki imajo podobno izkušnjo in se zato srečujejo s podobnimi težavami. Na primer različne skupine za samopomoč ali pa terapevtske skupine. Poiščite tako, za katero čutite, da najbolje nagovarja vaš tip težav ali vsaj tisti del teh težav, ki vas trenutno najbolj muči. Verjamem, da ko se boste zares odločili za pot ven, jo boste našli, prav tako človeka, ki vam bo v oporo. Naj se tudi vaše iskanje rešitve v virtualnem svetu tu na forumu (kar je lahko dober prvi korak) čimprej udejanji v realnem življenju.
Pogumno naprej!
Spodnji odziv je namenjen ge. »ssa«, ki je poslala še dva posta in prosila, da ju ne objavim, ker sta zelo osebna in bi jo lahko kdo prepoznal. Zato ji namenjam sledeči odgovor:
Spoštovana »ssa«,
ne vem, če veste, da si v prvi vrsti lahko najprej sploh čestitate, da ste preživeli z vso to »prtljago«, da zmorete vsaj približno normalno funkcionirati – ej, služba in študij je veliko v takem primeru!!! Res. Zato vam čestitam! 😉 Tudi za pogum, da se s spomini vedno bolj odprto soočate (to hkrati pomeni, da napredujete – spomini se prebujajo namreč le toliko, kot je varno v danem trenutku). Res bi rada, da veste, da VI NISTE UMAZANI, VI NISTE KRIVI ZA NOBENO ZLORABO in zanemarjanje, KI SE VAM JE ZGODILO. Vse to so bile čiste krivice do vas, ki pa še danes bolijo. Terapevtka ali kdo drug vam lahko pomaga, da ob nekem človeku doživete v njegovem pogledu, da ste VI ČISTA IN NEDOLŽNA, da pa so se vam dogajale umazane stvari. Ki pa si jih niti malo niste zaslužili, niti niste zanje odgovorni. Da ste kljub vsemu lepa. In da si ZASLUŽITE, DA ŽIVITE. Da poskrbite zase.Da vi sami sebi izkažete spoštovanje, ki vam pripada, pa vam ga še nihče ni znal zares izraziti. Predvsem s tem, da ustavite vsako senco nove zlorabe, izkoriščanja ipd. Da to »prtljago« (v katero so vam naložili sovraštvo in nespoštovanje do sebe, sram in gnus, krivdo in odgovornost, strah pred življenjem, nemoč ipd.), počasi odvržete in greste naprej. Da si sami sebi privoščite življenje, kakršno vam pripada. Ker krivic je bilo zadosti. In vi ste preživeli in ste zato zmagovalka. 🙂
Verjetno v prvi vrsti v tem trenutku potrebujete človeka, ki vam bo pomagal si vse to, kar ste že »odkopali«, ovrednotiti (bo vsako stvar posebej spoštljivo slišal, dal sočutje, dal prostor vašim odzivom…) in rekel – »čestitam, da živiš, da si to, kar si! Spoštujem te. In verjamem, da boš zmogla zase poskrbeti tudi na tistih področjih, kjer še čutiš, da bi morala, pa še ne gre. Smeš se zavarovati, ko čutiš, da te uporabljajo kot »kanto«.« Na teh področjih vam lahko pomaga terapija – ali pri terapevtki, ki ji že zaupate, ali pa v skupini za spolno zlorabljene (npr. na Frančiškanskem družinskem inštitutu v Ljubljani imajo strokovno vodeno 2-letno zaprto skupino, ki vam jo priporočam). Ker te reči lahko začneš verjeti in živeti, če najprej zate in ob tebi verjame nekdo drug. Za otroka bi to morala biti mama ali skrbnica, če pa ni, si lahko kot odrasli najdemo drugo “zdravo” osebo. In verjamem, da boste tudi vi našli nekoga (če ga še niste).
Verjamem, da boste zmogli iti naprej in narediti korake, ki so pred vami!
PS: Če potrebujete še kak odziv, pa prosim, da se obrnete name preko maila, ki je naveden spodaj. Hvala za razumevanje.
Pozdravljeni!
Jaz sem sicer prebrala samo osnovno zgodbo in ne vseh komentarjev spoštovanih strokovnjakov, ampak bi dodala svoje razmišljanje, namreč prvo, kar se mi je zdelo, da kar bode na plan, je, da je ta fant homoseksualec, ki se s tem ne želi sprijazniti oz. odkrito soočiti in bi rad imel ženo in otroke…da bi ugodil družbenim zahtevam (morda)…ampak mu telo ne da….zato potrebuje številne drugačne spodbude…žensko telo ga ne vzburja dovolj, da bi ga pripeljalo do vrhunca…zato ročna in oralna stimulacija…pa pornografija.
Ne želim nikogar užaliti, ampak morda je kaj resničnega v mojem razmišljanju.
Upam, da bosta v zadovoljstvo obeh rešila problem!
C.
Kriza!
Glede na nasvete, ki ste mi jih dali poskušava rešiti težavez mojim…pa sem ugotovila da se mi on ne more povsem odpreti….pa še nekaj sem ugotovila – mi je dal prebrati nek njegov blokec kamor si je zapisoval razne stvari ko je bil mlajši (podobno kot dnevnik) in je verjetno pozabil kaj je pisal notri….no in naletim na par stavkov ki so me šokirali – dobesedno! Pisal je da sio bili na nekem žuru kjer je doživel prvo seksualno izkušnjo (ni sicer spal z žensko, ampak ne vem točno na kaj se nanaša)…in potem v nadaljevanju piše da to sicer ni bila ravno prva seksualna izkušnja če šteje še igrice ki sta se jih igrala s sestro!!!! Ali naj ga direktno vprašam o tem? Omenila sem mu že, da mi lahko vse zaupa, da ga ne bom obsojala bilo kaj mi pove…pa tudi sva se pogovarjala o prvih izkušnjah pa sem omenila če so se kot otroci igrali “zdravnike” in sem rekla da mi smo se včasih (tudi če ni bilo res)ipd. pa je rekel da ne….
Cvet – homoseksualec 100% ni, tudi o tem sva že govorila…bojim pa se, da je doživel kadj kakšno travmo in imava zaradi tega težave….