Pozdravljeni,
sem ženska stara 40 let, moj partner jih ima 38. V zvezi sva 4 leta. Sem uspešna, zaposlena kot vodstveni kader, privlačna, seksy, za mnoge -a ne vem če za mojega fanta.
Najin problem je v tem da spolnosti- nimava več kot 6 mesecev, mene pa to vedno bolj razjeda. Naj opišem situacijo, ki je kar zapletena.
Fant ima že od začetka najine veze (pa še najbrž od prej) težave z erekcijo. Sama sem prepričana da so vzroki v njegovi glavi. V začetku najine (2 leti) veze s spolnostjo ni bilo težav, imela sva odnose 3-5 na teden. Njegova erekcija je bila odlična, nekajkrat se je sicer zgodilo, da je ni bilo, vendar si s tem nisem belila glave, saj sem »zadevo« pripisovala utrujenosti in stresu. Sčasoma, po 2 letih je bilo sicer intimnih odnosov manj, vendar se čez kvaliteto ne morem pritoževati. Lani poleti sva se odločila, da se preseliva skupaj, saj sva pred tem živela vsak v svojem stanovanju, na koncu samo še v mojem, zato sva se odločila za skupno življenje. Od takrat pa tema! Nazadnje ko sva imela spolni odnos in ni bilo nič, sem bruhnila v jok (vem, napačna reakcija), saj sem krivila sebe, da sem postala totalno nesposobna. O tem sva se pogovorila, krivil je izgubo službe, prodajo stanovanja, novo posteljo, nazadnje depresijo in tablete Cipralex, ki so mu že tako nizek libido še bolj zbile. Zadnjih 7 mesecev se počutim, kot da sem doma samo še kuharica in čistilka, ki še »fehta« za sex.
Skupaj sva odšla k partnerski terapevtki, ta je ugotovila, da moj fant sploh ne trpi za depresijo, temveč ima razpoloženjske motnje. Sicer pa je tudi drugače bol pasiven. Brez problema že 7 mesecev 24/7 buli v računalnik in TV. Sem pa tja si naredi kaj za jest (a raje ne), kaj pospravi (če se mu reče), v njem ni nobene želje, nobenih ciljev…
Po drugi strani od njega dobivam veliko nežnosti. Je prijazen z mano, me crklja, boža lubčka cel dan in večer, a v tem ni nobene strasti ali poželenja. Verjamem, da me ljubi, da mu pomenim veliko, a žal njegove besede vodenijo.
Z njim se je odkrito o spolnosti in željah težko pogovarjati, saj imam občutek, da bi temo kar najhitreje končal. Obljubil mi je vse, od tega, da bo zamenjal psihjatra, ki mu je ob prvem obisku predpisal Cipralex in s tem je bila zadeva končana, do tega, da če se mu libido ne dvigne v roku 14 dni (to je bilo pred 2 mesecema), da bo odšel k specialistu. Vse obljubi – samo, da ne bi več težila. Najina spolnost, čeprav mi ni najbolj pomembna v odnosu, je postala zame frustrirajoča. Ne vidim izhoda, čeprav ga ljubim in sem potrpežljiva, si dopovedujem, da je to samo prehodnega značaja, da bo še vse OK. Pravi mi, naj bom samo prijazna z njim in da se bo uredilo? Kdaj?
Kaj naj naredim, kaj delam narobe, da se me ne dotakne več, čeprav pravi da me ljubi in si me želi? Mene to razjeda tako da me že kar boli, postajam zoprna, sitna, počasi me zapušča hrepenenje po njemu. Ima veliko dobrih latnosti in ga imam rada, a vem da to za zvezo ni dovolj. Počasi začenjam razmišljati v tej smeri, da bi ga zapustila.
Se opravičujem ker nisem znala povedati krajše in se vam zahvaljujem za odgovor.
Obupana

Spoštovana gospa,

verjamem, da ste vedno bolj v stiski, da se sprašujete, ali je res vse že minilo, ali je z vami kaj narobe, negotovost in strah ostajata po vsem tem. Napetost, jeza in nemoč, ko ne veš, kdaj in kako premakniti stvari in predvsem kaj še lahko za to storiš. In to vas že toliko razjeda, da že obupujete. Pravzaprav se pri obeh stiska vedno bolj kopiči, ko ni vidnega izboljšanja, ni vidne spremembe na tistem področju, kjer jo vi (mogoče najbolj) pričakujete, in je zaradi tega tudi vaš partner na tem področju še dodatno pod pritiskom, saj vam verjetno želi ustreči in s tem potrditi tudi sebe. Hkrati pa je to zanj nov vir stiske in razočaranj, ko ni izboljšanja. In verjetno je vsaj toliko nekje globo v sebi obupan tudi on, le da ne vem, ali si dovoli to zares začutiti in o tem spregovoriti. Mislim, da je spolnost samo »simptom« za siceršnje počutje (v odnosu).In ta situacija je “krivična” do vaju, ker sta si predstavljala prihodnost in odnos drugače.

Če prav razumem, vaš partner doživlja zadnje leto precej stresno obdobje, nekaj težkih življenjskih in predvsem čustvenih pretresov je doživel, ki naj bi sprožili depresijo. Verjetno doživlja, da mu »življenje uhaja iz rok« in se počuti nemočnega, verjetno tudi osramočenega, da se mu to dogaja. V sebi ne najde več energije za »boj«, za soočanje z novimi izzivi. Ali bolje rečeno – zgubil je stik s to »energijo«. Ki je samo zdrava jeza in odločnost, ki bi ga pognala v boj s temi krivicami, da »mora« biti kar doma, pasiven, prestrašen, negotov, da mu še telo odpove… Ki bi mu dala pogum za soočenje s sabo in svojim počutjem glede vsega. Verjetno so se sicer močni občutki samo ponovili od nekje drugje, so mu pa zelo poznani (ali pa vsaj strah pred njimi) že iz preteklosti, da so ga tako »zablokirali«. In ne vem, koliko si dovoli o vsem tem odkrito spregovoriti z vami (kako je doživljal oz. še doživlja posamezne spremembe oz. dejstva: preselitev (selitev, tudi če se je veselimo, velja za enega najbolj stresnih dogodkov), izgubo službe in dejstvo, da pa vi ostajate uspešna poslovna ženska (hvala Bogu!) ipd. Koliko osramočenega in nesposobnega se počuti ob tem? Logično je, da se taka občutja nehote pokažejo tudi v spolnosti, ki je nekaj najbolj ranljivega in občutljivega, kjer pa ne moreš skriti občutij, ki jih sicer lahko skušaš zatajiti z besedami (pa se jih mogoče niti ne zavedaš oz. nisi v stiku z njimi). Partnerjeva odgovornost je, da se z vsem tem resno sooči, da vzame te občutke zares in z njimi tudi nekaj naredi. Ker sicer se občutki samo kopičijo in ga vedno bolj blokirajo oz. vedno težje najde zdrav izhod iz njih. Seveda je v tem trenutku del njegove odgovornosti za svoje stanje tudi zdravljenje depresije.

Depresija je ena od razpoloženjskih motenj, kamor sicer uvrščamo še druge, pri katerih je glavni simptom sprememba razpoloženja (npr. depresivnost). Zato mnenji terapevtke in psihiatra nista v neskladju. In če je psihiater presodil, da partner potrebuje zdravila, jih verjetno res potrebuje, da se bo stanje izboljšalo. Stranski učinki teh zdravil pa so lahko tudi taki, kot jih opisujete, ali pa so težave v spolnosti že tudi same ena od posledic bolezni. Se mi pa zdi ključno, da vaš partner (oz. vidva) vztrajata pri zdravljenju in tudi psihiatru povesta, kakšen je učinek zdravil, kakšno je/ni izboljšanje, saj je znano, da vsi antidepresivi ne »primejo« pri vseh bolnikih, zato jih je včasih potrebno preizkusiti več različnih. Učinek ponavadi ni takojšen, ampak terja svoj čas. Pomembno se mi zdi, da je psihiater nekdo, ki mu vaš partner zaupa. Kljub temu, da ima psihiater verjetno res gnečo in skopo odmerjen čas za vsakega bolnika, si lahko oz. mora vaš partner utrgati pri njem tudi čas za to, da reče kaj tudi o svojih (drugih spremljevalnih) težavah. Pa verjamem, da je včasih to kar težko tvegati. Mogoče bi si tudi vi od njegovega psihiatra želeli slišati razlago bolezni in posledic, vključno s težavami v spolnosti. Vendar je pomembno, da poleg »kemičnega zdravljenja« skuša razreševati tudi psihične vzroke te bolezni, kar pomeni predvsem veliko pogovora, v katerem se bo lahko soočil s težkimi občutki, ki so ga potisnili v depresijo. V prvi vrsti je tu pogovor z vami. Priporočljiva pa je tudi psihoterapija (iz vašega pisanja mi ni čisto jasno, ali sta tudi dejansko se potem vključila v terapijo ali je šlo samo za enkratni obisk). Takšno kombinirano zdravljenje naj bi tudi po raziskavah bilo najbolj učinkovito in trajno. Hkrati pa je v veliko podporo pri zdravljenju, če na terapiji sodelujeta oba partnerja, saj oba bolje razumeta dinamiko bolezni in se tudi naučita z njo spopadati.

Verjamem pa, da vi ob njem postajate vse bolj negotovi, obupani, nemirni, jezni, verjetno s težavo spremljate partnerjeve »počasne« odzive – skratka tudi vi pri sebi vedno bolj prihajate v stik s temi težkimi občutji, ki so se kar naselila v vajinem odnosu in se jih ne da več ignorirati. In prav je, da jih vzamete zares – da jih začnete razreševati oz. daste jasno pobudo, da se začneta skupaj soočati z njimi, pa čeprav morda ob strokovni podpori. (Ponavadi kolikor bolj se eden od partnerjev (nehote) izogiba določenim občutjem, toliko bolj jih drugi čuti in izraža.) Verjamem, da ni naključje, da ste se znašli v odnosu ravno s tem moškim. Zato mislim, da je mogoče dobro, preden razmišljate o zaključku odnosa, najprej ugotoviti, kaj vaju je na nezavedni ravni sploh pripeljalo v ta odnos. Potem ima vsak od vaju možnost sprejeti svoj del odgovornosti zase in za odnos in tudi za morebitne spremembe. Končno odločitev za vztrajanje v odnosu pa seveda lahko sprejme le vsak zase.

Vse dobro!

šla skozi enako zgodbo.
Enake besede, enak vzorec obnašanja…vse enako.
Jaz sem čakala in čakala, mu skušala pomagati, hodila sva na terapije, se z njim pogovarjala….na koncu me je zapustil on.

In veš kaj?
Naredil mi je uslugo-rešil je mene!

Še danes, po 4 letih nime nobene, ti to kaj pove?

Mislim, da nimata prihodnosti, žal.