“Osnovne tri lastnosti takega odnosa so ZAUPANJE, SOČUTJE in POGREŠANJE.”

Spoštovani gospod Gašperlin!

Po enoletni zvezi sem se začela do fanta ohlajati, niti me ni več privlačil. Fanta, ki sem mu sicer najbolj zaupala, ki me je edini najbolj spoštoval in me imel rad tako kot sem. Ne vem še prav točno zakaj je do tega prišlo. Kar pojavilo se je v meni. Tudi pogrešala ga nisem več, medtem ko je on mene ogromno. Ali to pomeni, da ga nisem imela rada?

Dina28

Najprej mi pride na misel, da ste mi postavili pretežko vprašanje. Na to vam pa res nobeden ne more odgovoriti, do odgovora boste tako kot vsi morali priti sami. Bom pa vseeno poskušal napisati kaj splošnega, morda bo v tem za vas kaj koristnega.

»Imeti rad« ali »ljubezen« nimata neke vsepovprek veljavne definicije. Vsak si pod tema izrazoma predstavlja kaj drugega. Med »imeti rad« pri 18ih ali pri 70ih je verjetno celo pri isti osebi ogromna razlika. Z drugimi besedami, vsak si mora najti svoj način »imeti rad« in ga skozi odraščanje tudi spreminjati. Seveda pa je zelo lepo, če najdemo nekoga, ki nas »ima rad« na način, kot si želimo. Ampak takih ljudi, ki bi nas imeli ves čas »radi« na način kot si mi želimo, enostavno ni. Ta ugotovitev je ponavadi začetek samospraševanja, preverjanja in spreminjanja tega, kar razumemo pod »imeti rad«. Pri tem se mi takoj postavi naslednje vprašanje: odkod smo se sploh naučili, kaj pomeni »imeti rad«? Od staršev, ki so nas imeli resnično radi? Od staršev, ob katerih smo se prepričevali, da nas »imajo radi«? Iz knjig, filmov? Ta vprašanja sem napisal samo zato, da se vprašate, od kod vaša definicija »imeti rad« in da dopustite možnost, da ste se tega »naučili« iz napačnega ali slabega vira.

Ne eno ne drugo (»imeti rad« in »ljubezen«) nista čustvi. Večkrat sem že napisal na tem forumu, da ljubezen ni čustvo, da so v ljubezni skrita vsa čustva – od lepih do tistih manj prijetnih. Prej ko to spoznamo, prej smo sposobni graditi odnos na trdnih temeljih namesto na iluzijah in nerealnih pričakovanjih.

Tudi zaljubljenost ni čustvo, je bolj stanje, v katerem čutimo in vidimo tisto, kar želimo. Partnerja torej ne vidimo/čutimo takega kot je, ampak takega, kot bi si želeli, da je. A vsaka zaljubljenost mine. Raziskave pravijo, da najkasneje med 6-9 meseci. Dalj lahko traja, če partnerja nista ves čas skupaj. Ampak enkrat mine. Morda ste zdaj vi točno v tej fazi, ko je ta zaljubljenost dokončno ugasnila. Če je tako, je to točka, kjer se začne resnični odnos. Namesto »odnosa« z nekom, kot ga želimo, je treba začeti graditi odnos z nekom takim, kot je. In na tej točki ni nekega vnaprejšnjega prav in narobe. Vedno so vse opcije odprte. Tudi pri vas so.

Težko vam kaj pametnega svetujem, ker ste na tej točki pa res popolnoma sami. Vzemite si čas, če vam ni do tega, da ste s fantom, pač ne bodite. Siljenje ne bo dalo nobenih pametnih rezultatov. Če ga boste (spet) začeli pogrešati, potem ima vajin odnos še upanje in smisel. Če ga ne boste, zakaj bi bili potem še z njim?! Morda celo ugotovite, da tisto, kar je ugasnilo, sploh ni bilo pogrešanje, ampak zaljubljenost. Skratka vzemite se čas, ne silite se v nič, predvsem pa ne dovolite, da vas strah sili v odločitve. Sčasoma bo prišel odgovor, ki ga čakate.

Za konec pa samo še pomislek, če in zakaj je sploh pomembno ali ste ga »imeli radi«. Kar je bilo je bilo. Pomembno je samo še to, kar je zdaj in kar bo v prihodnje. Kaj bo v prihodnosti tako ali tako nobeden ne ve. Ostane torej ukvarjanje samo še s tem, kar je zdaj. Edino to lahko storite.

Lepo vas pozdravljam

Čestitam g. Gašperlinu za realne in opogumljajoče odgovore. Resnično mora vsak posameznik pri sebi ugotoviti kako in v kolikšni meri ga moti partner, da je življenje ali perspektiva življenja z njim vprašljiva. Ljudi se ne more in ne sme spreminjati po svoji želji, lahko si le želimo ali ne želimo živeti z njimi! In to odkrito povedati. Beseda ni konj! (vedno pa po tehtnem premisleku, ko smo izčrpali že vsa potrpljenja za katera se je vredno v partnerstvu boriti in teh je kar nekaj).

Spoštovani!

Iskreno se vam zahvaljujem za vaš zelo lep odgovor. A hkrati moja buča ne zmore, da si ne bi ob vaši razlagi postavljala še mnoga dodatna vprašanja.

“…zakaj je sploh pomembno ali ste ga »imeli radi«. Kar je bilo je bilo. Pomembno je samo še to, kar je zdaj in kar bo v prihodnje. Kaj bo v prihodnosti tako ali tako nobeden ne ve. Ostane torej ukvarjanje samo še s tem, kar je zdaj. Edino to lahko storite.”

S fantom sem se razšla že pred dobrim letom in pol. Vprašanja, ki si jih sedaj postavljam so le del mojega razmišljanja, nikakor pa ne “povratek nazaj”. Pred letom in pol sem začela novo pot, ob kateri sem počasi spoznala, da je lahko človek srečen četudi brez partnerja. Gotovo pa se bojim, kako bo, ko se bom spet v koga zaljubila. Ali bom po določenem času spet doživela isto kot pri prejšnjem fantu? Ali spet ne bom znala narediti koraka iz zaljubljenosti v ljubezen? Bojim se namreč to, da se ne bi vrtela v začaranem krogu, če ne bom v najhujših trenutkih, ki nastane v odnosu (strah, gnus, depresija…) stisnila zobe, poskušala rešiti odnos in zdržala. Tu pa že lahko govorimo o “siljenju”, kajne? Kaj se ne gre takrat, ko je v odnosu zares hudo, za nekakšno siljenje?

“Vzemite si čas, če vam ni do tega, da ste s fantom, pač ne bodite. Siljenje ne bo dalo nobenih pametnih rezultatov.”

Po vaši definiciji bi lahko šel vsak par rakom žvižgat. Poročen moški namreč lahko reče: “Ni mi več do tega, da sem z mojo ženo! Grem! Zakaj bi se silil?!” Ampak… ali je to kakšna rešitev? Ko bo stopil v naslednjo zvezo, bo slej ko prej najbrž prišel do enake točke in kaj bo naredil? Bo spet odšel? Vedno znova in znova, na koncu pa ostal sam? Celo življenje se bo vrtel v začaranem krogu. Če bi hotel odnos rešiti bi se mogel ustaviti tudi takrat, ko mu je ob partnerici najbolj odvratno, mar ne?

“Če ga boste (spet) začeli pogrešati, potem ima vajin odnos še upanje in smisel. Če ga ne boste, zakaj bi bili potem še z njim?!”

Kaj potem lahko vedno, ko me mine letam iz cveta na cvet?

Vprašanja, ki sem vam jih postavila so sicer malo provokativna, a vse, da bi lažje razumela. Mogoče mi boste sedaj rekli, da mi starši najbrž niso znali nuditi prave ljubezni. Gotovo je nekaj na tem. A kar bi sedaj rada je to, da bi našla svojo pot naprej. Ob teh krizah, ki nastanejo v odnosu se gotovo nekaj prebuja, mar ne? In kako naj zvem kaj je tisto, kar se prebuja, kar kliče po odrešitvi in upanju, če pa ne pri nekom vztrajam tudi takrat, ko mislim, da ga nimam več rada? Kako takrat zdržati? Če rečem: “Ah, mi ni več do njega,” in grem, le kaj sem s tem rešila? Samo zbežala sem se mi zdi…

Imeti nekoga rad pomeni zame čutiti ljubezen do nekoga in biti z njim sorodna duša. Pomeni, da so druge osebe nasprotnega spola zate izključene ter da v tvojem srcu in mislih obstaja samo eden. Se pravi, če bi šlo tako naprej… ne bom nikoli imela nekoga rada?!? :((

Dina28

Vaše prvo vprašanje sem razumel, kot da ste zdaj v tem položaju, ne da se vam je to dogajalo leto in pol nazaj. Temu primeren je seveda tudi moj odgovor. A se mi zdi, da to bistva ne menja kaj dosti. Zato na kratko samo o vaših novih vprašanjih in dilemah.

– Kaj se ne gre takrat, ko je v odnosu zares hudo, za nekakšno siljenje?
V vsakem odnosu pride kdaj do tega, da je “hudo”. Ko se to zgodi, je treba najti smisel, zakaj v takem odnosu vztrajati. Zaupanje, sočutje in pogrešanje se zdijo zelo primerni tovrstni “smisli”. Če namesto besede “siljenje” uporabiva raje “vztrajanje”, se mi zdi, da sva precej bližje želeni smeri. Zame siljenje pomeni, da delamo nekaj proti sebi oziroma poskušamo biti, kar nismo in vztrajati nekje, kjer nam do tega ni. Tako “siljenje” nikoli ne more voditi v pravo smer. Naj bo v odnosu še tako hudo, prava smer je vedno biti to, kar smo. Biti pristen v svojih mislih, čustvih in dejanjih je cilj, ki ga bi bilo modro zasledovati. Ko nam to uspeva, se ostalo razrešuje samo od sebe. Ostajamo v odnosih, kjer smo sprejeti in zapuščamo odnose, kjer nismo. Seveda pa v realnem življenju ni tako enostavno. Večinoma rabimo kar nekaj časa, da ugotovimo, kdo smo v konkretni situaciji ali odnosu in ali smo resnično nesprejeti taki, kot smo ali samo taki, kot si želimo biti.

– Po vaši definiciji bi lahko šel vsak par rakom žvižgat…Če bi hotel odnos rešiti bi se mogel ustaviti tudi takrat, ko mu je ob partnerici najbolj odvratno, mar ne?
Na tem forumu res ne objavljam nobenih “definicij”. Odgovore pišem na podlagi pridobljenega znanja in izkušenj v terapevtskem delu in vsakdanjem življenju. Nič od tega, kar napišem, ni treba jemati kot “definicijo” ali nekaj kar “vedno drži”. Je samo moj pogled na vse skupaj, s katerimi se lahko strinjate ali pa ne. Ne boste verjeli, koliko parov je šlo “rakom žvižgat”, čeprav so še vedno skupaj. V svojih odgovorih ne izhajam iz “par” ali “biti skupaj”, zame so ključni odnosi. Ali npr. dva živita skupaj ali ne, mi je precej nepomembno, zame je ključen odnos med njima. Ločen (razvezan) par ima zato po mojem razumevanju včasih lahko precej boljši odnos kot pa dva, ki še vedno živita skupaj, čustveno in v mislih sta pa povsem odtujena. Tako mož kot tudi žena seveda lahko prideta do dileme, zakaj sploh ostati z drugim. Vendar rabimo jasen odgovor tako za “oditi” kot “ostati”. Če ga nimamo, potem se odločamo bodisi iz strahu, varnosti, koristoljublja… Praviloma nič od tega ne prinese kaj dosti zadovoljstva. Zakaj vztrajati ob nekom, ki mu ne zaupamo, do njega nismo sočutni in ga ne pogrešamo?! To vprašanje spet ne pomeni, da gremo kar takoj iz odnosa. Pametno si je prej vzeti čas in preveriti, kaj je s tem (ne)pogrešanjem.

– Kaj potem lahko vedno, ko me mine letam iz cveta na cvet?
Tudi to je možna rešitev, vprašanje pa, če je dobra. Verjetno se je na enem cvetu enkrat pa le treba ustaviti. A če želimo izbrati “pravi” cvet, je že prav, da jih prej obletamo vsaj nekaj. Ampak, ko se enkrat odločimo, potem pa je smiselno vztrajati. Če nam je partner bil vsaj kdaj privlačen, če smo ga pogrešali, potem je to v osnovi dovolj, da z njim vztrajate in gradite odnos. Seveda se v dolgoletnem partnerstvu zgodi, da začetna privlačnost in pogrešanje lahko ponehata. Vendar se praviloma oboje da vedno znova obujati, seveda če sta za to pripravljena oba partnerja. Privlačnost se bo tako spreminjala, pogrešanje pa se bo obnavljalo.

Ne vem, če sem vam s temi dodatnimi odgovori kaj pomagal. Letanje s cveta na cvet in zapuščanje odnosa ob prvi hujši krizi zagotovo ni prava pot. Prav tako pa tudi ne vztrajanje v odnosu, ki je čustveno mrtev. Vmes med tema skrajnostima je ogromno prostora, v njem pa se mora znajti vsak sam. Zaključek vašega vprašanja kaže na to, da ste se verjetno ujeli v krog iluzij in pretiranih pričakovanj glede odnosa. Tako visokih zahtev na daljši rok ne izpolnjuje noben odnos. Ko bo za vas “imeti rada” nehalo pomeniti to iluzijo, ampak tisto kar boste v določenem življenjskem obdobju zmogli, boste stopili na začetek poti v bolj zadovoljujoče odnose. Potrebujete samo še partnerja, ki vam bo privlačen in bo z vami pripravljen vztrajati na tej poti iskanja. Ko ga boste našli, je že samo to dvoje dovolj za vztrajanje. Samo v odnosu boste namreč lahko rešili svoje dileme in težave. Tega dejstva ne morete spremeniti, lahko samo izberete odnos, v katerem se boste učili in vztrajali. Ne živimo namreč odnosov, kot si jih želimo in sanjamo, ampak take, kot jih zmoremo.