Ali sem lahko otrok?
Spoštovani!
Večkrat se mi postavlja vprašanje, kakšen naj bo sedaj moj odnos do staršev, ko sem s pomočjo terapije spoznala, kaj se je pravzaprav dogajalo v moji družini;ugotovila čemu sem kot otrok in mladostnica pretrpela toliko tesnobe in skrila toliko solz…
Sedaj sem že odrasla oseba in moji starši se tudi počasi starajo. Ob tem pa se sprašujem, kako naj se ob svoji jezi, ki jo še vedno nosim v sebi obnašam do njih. Naj se trudim biti potrpežljiva z njimi, se jim sem pa tja kdaj nasmehniti, četudi ni vse z rožicami postlano? Naj še vedno poslušam dobronamerne nauke duhovnikov, da je treba biti staršem pokoren in da jih je treba spoštovati? Ali mi lahko nekdo razloži 4. zapoved ?!?
Po vseh otroških in mladostniških letih, ko sem morala svojemu očetu in mačehi dobesedno igrati psihologinjo; jim postavljati vprašanja,kako jim je šlo v službi, ko sta prišla domov; jim streči s hrano, kafetom in drugače; ter razumeti vse njihove slabe dneve in ne imeti pravice biti človek iz mesa in krvi… po vseh teh letih, ko sem se s pomočjo terapije spremenila in končno začela misliti nase, opažam, da če ne igram psihologinje, mi straši sploh nimajo več kaj povedati. Vlada tišina. Tišina. In še enkrat tišina. Mačehi rečem dober dan, ona odzdravi nazaj in tu se najin pogovor konča. Mar pričakuje, da jo bom spet spraševala, kako je, kje je bila, kaj je delala, kaj gleda po televiziji in ne vem kaj še vse, zato da bi ji nudila topel pogovor? Le zakaj ne bi bilo tokrat obratno? Kje si bila ti vsa ta leta? Kaj si od mene pričakovala? Pri katerih stvareh konkretno sem ti prišla prav? To so vprašanja, ki si jih postavljam. Z očetom je podobno. Še vedno govori samo o sebi, o svoji službi, o tem pa onem, jaz pa lahko samo kimam zraven in pravim: “Saj, saj…,” dokler me spet ne začnejo dajat živci in se umaknem stran od njega, ker ga ne morem več poslušati, ker se počutim kot nekaj “nič”, ki mu koristi samo zato, da se on dobro počuti. A ne…. ne morem več…. ne morem več igrati poslušalke, psihologinje in še vse mogoče, da bi se onadva počutila bolje. S tem sem zaključila. A žal vidim, da se je hkrati zaključil tudi odnos starši-otrok. Če jih ne bodrim s pogovorom, mojimi nasmehi in dobro voljo, tudi odnosa ni več. V prostoru vlada ena sama tišina. Mačeha je mnenja: “Moraš se potruditi za skupnost, mora vladati ena komunikacija, če ne smo lahko cele dneve samo tiho.” Pa imam občutek – ali se mi samo zdi, ali se v teh odnosih trudim le jaz? Če se jaz ne trudim in jih bodrim – saj sploh nič več ne ostane… Kako sem jezna nanjo!!!
Čeprav sem že odrasla – ali sem še lahko otrok svojim staršem, čeprav smo vsi skupaj že starejši, odraslejši? Ali preveč pričakujem, če mislim, da bi morali starši biti tisti, ki sprašujejo otroka (čeprav odraslega), kako se počuti in ne obratno?!!!? Ali sem nesramna, ker nočem več poklanjati staršem svojih nasmeškov, ki me tako bremenijo… Ali sem nesramna, če jih nočem več vprašati: Kako ste? Kaj delate lepega? Ali to…? Ali ono…?? Ali sem nesramna, če sem namesto tega raje tiho in čakam, da če že mora nekdo spregovoriti, bodo to oni in ne jaz! Oni se morajo potruditi, oni morajo kazati naklonjenost otroku!!! In: Ali mi lahko nekdo razloži vse te dobronamerne cerkvene nauke, ki tupijo otrokom kako se je treba truditi za dobro? Ko sem bila še majhna in sem poslušala vse te klanfe in se še bolj naprezala in trudila, da bi bila dobra, dobra in še enkrat dobra… sem samo še bolj trpela!!! Jezna sem na ljudi, ki ne vejo kaj govorijo!!!
Dina
Spoštovana Dina28,
po vsem tem, kar pišete, verjamem, da že zelo dobro veste, kaj ste v teh mučnih dolgih letih preživela, da si danes že veliko bolj upate biti to, kar ste. Čeprav še niste tam, kjer želite biti. Vztrajajte pri svojem. Oče in mačeha, ki ju vi tako globoko pogrešate, bi morala biti ponosna na vas, kot ste, ne zato, ker jima nadomeščate nekoga, ki ga tudi sami pogrešajo v svojem življenju, pa številne praznine in hkrati zadovoljujete njune potrebe po varnosti, sprejemu itn. Kar opisujete kot zgodbo vašega življenja, je čustvena zloraba, zaradi katere so se prioritete, vloge, vsi pomeni in smisli popolnoma obrnili na glavo: vi ste postala starš vašemu očetu in mačehi!
Čas je, da se odločite kako boste živela po svoje, ker danes ste odrasla in lahko s svojim odnosom do teh dveh ljudi, ki jih imate rada, nekaj naredite in si dokončno odpustite in dopustite biti to, kar ste, ne glede na žalostno preteklost. Pokažite svoja čutenja, misli – vzemite jih zares in jih kažite tistim, ki jim to lahko ali želite, predvsem pa dolgo potlačeno jezo spustite ven in jo uporabite za odločnost in tveganje v soočanju z vašimi osebnimi izzivi, zlasti z očetom in mačeho, ki sta vas že zdavnaj ne samo pustila na cedilu, temveč uničevala in zlorabljala s svojim ubogim in neodgovornim življenjem. In če smo že pri grehih: onadva sta zagrešila greh kot starša, ne vi, kot otrok, ki je vselej čist in popoln. Če karikiram, otrok nikoli ne more umazati svojega starša, ker je od njega eksistancialno odvisen, starš pa otroka lahko, ker je otrok nemočen. Zato vsega tega, kar se vam še danes dogaja – NE POTREBUJETE ZA SVOJ RAZVOJ! Ne idealizirajte očeta in mačeho, ker jim tako preprečujete, da bi vas kdajkoli izpustila iz začaranega kroga obtoževanja in krivde; preprečujete jima, da bi enkrat zares prevzela odgovornost za krivice do vas.
Tako da namesto moje jeze, ki seka ven iz teh mojih vrstic, bom raje prepustil, da jo uporabite vi za svoj mir in dostojanstvo, saj namesto vas nihče ne more prevzeti odgovornosti. Zapisal bi še, da se ne zanašajte slepo na dogme in zapovedi iz bibličnih časov, vi se zanesite nase in na svoje ogromne potenciale, saj živite tukaj in zdaj v današnjih pogojih. Z vero si lahko pomagamo umiriti in preživeti stisko, ko smo sami, si nabrati moči, navdiha itn… toda noben še tako lep in dobronameren Tekst ne rešiti naše osebne stiske, tako kot ne preroki in čudeži! Mi pa lahko. S tem nočem metati slabo luč na dobro, lepo in koristno, ki jih vsebujejo vse religije. Privoščim vam, da sebi zaupate še bolj, kot si, kajti prepričan sem, da po vseh spoštovanih izkušnjah, kot jih imate, morate pokazati veliko več vere vase. Zdaj ko ste se s pomočjo terapij končno poiskala, začutila in osmislila, poskrbite zase kot znate le vi in pustite drugim, da se iščejo naprej in pričnejo prevzemati odgovornost za svojo situacijo in pretekle napake. Vi ste svojo odgovornost že prevzela. Pojdite naprej.
In pri iskanju tega otroka, o katerem pišete, pa vztrajajte le toliko, dokler bo za vas še varno in smiselno. Zaupajte svojim občutkom.
Srečno!
