Pozdravljeni!

Pred sedmimi leti je moj bivši sošolec iz srednje šole in moj dober prijatelj naredil samomor. Meni nič, tebi nič, se je obesil. Nobenih problemov ni imel, zaradi katerih bi lahko posumil na to, da se bo obesil, bil je zelo pozitivno naravnan (optimističen) in v vsakem problemu je znal najti kaj pozitivnega. Nazadnje pa se je obesil. Sprašujem se, če to nemara ni bil samomor, ampak se je obesil zaradi nesreče, gre morda lahko za kakšno delovno (čeprav doma) nesrečo? Še nisem videl namreč nesreče, pri kateri bi se kdo obesil z vrvjo čez vrat…
Dajejo me občutki krivde. Vedno mislim, da bi lahko kaj storil, da se ne bi obesil, vendar pa hkrati vem, da nisem mogel storiti ničesar.
Nadalje pa me še zanima, če se vi spominjate obletnic smrti vaših bližnjih (kmalu bo obletnica, ravno dan pred valentinovim)? Ali imate lahko takrat kakšna slavja, praznovanja? Moja frendica namreč ravno takrat praznuje in me vabi na slavje. Ne morem, ne morem. Valentinovo zame ni več dan zaljubljencev, ampak dan, ko je moj najboljši prijatelj naredil samomor (vsaj glede na okoliščine je bil samomor, čeprav v to močno dvomim).

Alex, smrt bližnjega je vedno težko sprejeti. V primerih samomora pa sploh. Človek se verjetno celo življenje sprašuje, zakaj ni opazil, kakšni so bili znaki, kaj bi lahko naredil… Mislim, da ni bila nesreča. Edino, kar lahko storiš je, da ga imaš v lepem spominu. Greš na grob, mu prižgeš svečko in mu kaj poveš. Okrog dneva smrti moje mame (2-4 dni)ima rojstni kar nekaj mojih najbližjih (sin, mož, prijateljica,sestra in svakinja). Mi se bolj kot dneva njene smrti spominjamo njenega rojstnega dneva. Takrat imamo tudi vsakoletno mašo.
Spomni se prijatelja, kaj je lepega prinesel v tvoje življenje in kako ga je obogatil. Valentinovo pa praznuj po občutku. Kljub temu, da je za nekoga konec, je drugemu to lahko nov začetek.

To, kako na to gledaš, je tvoja notranja odločitev. Moja sestrična je naredila samomor na silvestrovo. Pa mi ne misel ne pride iz tega delat drame vsakega 31.decembra.
Tudi obletnica mamine smrti mi ni nek “dan žalovanja”. Spomnim se, seveda, a ni pa to neka “travma”.

Kaj je to? Samo nek datum. Nebistveno. Čisto vseeno je, kdaj je kdo umrl. Datum je pa samo neka zunanja forma, ki z našim notranjim svetom nima nobene zveze. Meni je to vse samo neko puhlo preseravanje. Mi imamo v glavah, da je kao preteklo “leto dni” in zdaj je spet ta datum naokoli. ma ja. To je samo neka forma, prazna sama po sebi. datum je funkcijska zadeva, imamo ga, da lahko delujemo v tem svetu. Sam po sebi nima nikakršne zveze z nobeno notranjo zadevo.

Zato mi tudi 1.november dol visi ipd. Pa novo leto itd – zgolj funkcionalne zadeve.
Moja mama je mrtva vse dni v letu, ne samo na obletnico smrti. In s tem je treba živet vsak dan, ne le na obletnice. Ko to ponotranjiš in sprejmeš, te take površinske zadeve, kot so neki datumi, sploh ne ganejo več.

Če pa nekdo hoče travmirat, bo pa vedno našel nek izgovor za to.