Pozdravljene,

zadnji teden me je “prineslo” na ta forum in ob branju vaših žalostnih zgodb (solze so mi kar tekle), sem prvič našla nekaj, s čemer sem lahko primerjala svojo žalost, svojo tesnobo… Pa čeprav moja zgodba še zdaleč ni tako tragična kot vaše, ki jih berem tukaj. Otroka sem izgubila v 13. tednu, vseeno pa čutim izgubo točno tako, kot opisujete.

To bitjece sem že vzela za svoje, se v mislih pogovarjala z njim. Neprestano mi grejo po glavi slike zadnjega UZ, kako je krilil z rokami. Stalno mislim na njega, včeraj bi bil star 4 mesece. Vse kar mi je ostalo od njega je materinska knjižica in dve slikici z UZ. Mislila sem, da bo tesnoba minila, pa ni.

Težko je, ker ni nikogar, s komer bi se lahko pogovarjala o tem. Niti s partnerjem ne. Zanj je to poglavje zaključeno, gremo naprej. Ampak od marca dalje sem v nekem vakumu…

Te čisto razumem,sama sem izgubila dva na tak način…Enega v 12.tednu nosečnosti,drugega v 9.tednu.Imam odraslo hči in eno,staro 3 leta.Tej zadnji,rečem Božji otrok,kajti nisem pričakovala,da jo bom donosila,še zlasti ne pri tako zrelih letih.A sem jo.In sem srečna.A na dve bitjici,ki nista nikoli zagledali luči sveta,ne bom nikdar pozabila.Niti jaz nisem imela nikogar,s katerim bi lahko o tem govorila…. Če bi lahko s kom govorila o tem,bi bilo vse lažje.A si razmišljala o tem,da bi imela še otroke?Poskusi.Iz izkušenj ti lahko povem,da ko ti bo najhuje,boš preusmerila misli nanj.Jaz vedno pomislim – veliko sem izgubila,a sem veliko tudi dobila,če me razumeš.Želim ti vse dobro,misli na lepe stvari,tako je najbrž moralo biti.

Draga Z.

Sem še ena, ki ve kako se počutiš. Ravno je minilo 4 leta od kar sem v 18 tednu izgubila Nika. Tudi meni so ostali le spomini in slikici iz Uz. Ne morem te potolažiti da bo tesnoba in žalost minila, ker ne, le naučiš se živeti z tem. Pri meni se zgodi, da naenkrat planem v neutožljiv jok. Posebej ob čustvenih dogodkih. Ravno včeraj me je prijatelj povabil na pijačo ob rojstvu hčere pa sem se se čudovito držala. Prosila sem ga naj bi pokaže slike novorojenke potem pa sem ob ogledu le teh jokala kot dež. Pa ne da mu ne privoščim. Zanj sem bila zelo zelo vesela. Na srečo je bil eden redkih ki je razumel in mi je že prej stal ob strani.
Draga moja,vedi da nas je preveč takšnih in te razumemo. Tudi na tem forumu se lahko odpreš. Imaš vso moje razumevanje in podporo.

Pozdrav.

Hvala za prijazne besede.

Draga Marsovka, po tem sem bila še enkrat noseča, vendar se je vse skupaj končalo na začetku letošnjega leta, v 8. tednu. Ta izguba me ni toliko pretresla kot prvič, ker je bilo toliko zgodaj. Vendar imam še zdaj komplikacije in še vedno hodim na preglede v bolnico, kar me neprestano opominja na vse skupaj. Pa hormoni bolj delajo in tako so čustva zelo intenzivna.

Moja dobra prijateljica, s katero si deliva pisarno, je zanosila istočasno kot jaz – ona dobesedno v prvem poskusu, jaz po skoraj dveletni “kalvariji”. Ravno je bila na nuhalni in vsak dan spremljalam njeno nosečnost, namesto, da bi se nama to dogajalo skupaj.

Poleg tega sva se po prvem splavu s partnerjem začela oddaljevati oziroma se je on začel oddaljevati od mene. Ni mi znal/ mogel pomagati v moji žalosti in zdi se mi, da je zaradi tega prizadet. Ljubim ga, vendar ne pridem več do njega. Pozna me kot optimistično osebo, polno volje in veselja do življenja. Zadnje čase pa to nisem in takšno me očitno težko sprejema.Tudi v drugi nosečnosti se nisva zbližala, tako da razmišljam, ali ima vse skupaj sploh še smisel…

V glavnem, grozno se počutim. Mogoče bi morala k psihiatru ali psihologu.

Draga Z.

Vem da se grozno počutiš. Verjamem da ljudje, ki so blizu ne znajo pomagati. Meni so moji bližnji stali ob strani, oče Nika pa… no on ni vreden mojih besed. A včasih se mi je zdelo, da karkoli so mi bližnji ali prijateljice naredili oz. rekli je bilo narobe. Psihologi in psihiatri meni niso pomagali. Tudi ko sem mislila da nočem več živeti. Mi je pa kar tako iz nič pristopila oseba. Nič drugega ni rekel le da vidi da se grozno počutim (tudi jaz sem bila pred tem srečna vesela komunikativna oseba), in da če bi hotela se odpreti je tam. In še zdaj sva si blizu. Z njim se lahko en trenutek nasmejim zraven pa mi tečejo solze. Lažje mi je tudi, ko jočem ob računualniku na tem forumu. Tu so osebe ki vedo kako lahko bolečina in žalost duši in kako smrt nerojenega otroka spremeni osebo za vedno.
Želim ti da najdeš osebo, ki se ji boš lahko odprla, ki ji ne bo nerodno ko boš na javnih mestih planila v jok in ti ne bo govorila da pozabi ali preboli.Iz lastnih izkušenj vem da je le ena oseba dovolj in potem ne pričakuješ veliko od drugih. Tako bosta z možem lažje našla stik. Moj partner je sprejel da imam prijatelja moškega spola, in da ko je kriza se dobim na kavici z njim. Sprejel je da normalno dogajanje živim z njim, ko pa je panika se obrnem na prijatelja. Najbrž nima nič proti, saj se mu tako ni treba ukvarjati z mojo krizo in zato tudi mogoče najina veza uspeva. v glavnem ne računaj na ljudi da bodo znali pomagati. Bi radi ampak ne znajo. Potem pa se umaknejo. Tudi mi smo bili nekoč takšni, mar ne.

Pozdrav.

Nikova mami,se popolnoma strinjam.
Smrt nerojenega otroka te spremeni. Ampak tega ne smeš pokazati ali pa si čuden. Ker družba ne priznava smrti nerojenega otroka in je treba čim prej pozabiti, iti naprej, bo že boljše, saj si še mlada, vsa bolečina bo pozabljena, ko boš enkrat držala svojo štručko v rokah, boš videla, je že moralo tako biti, je narava poskrbela tako kot je prav… In res je, tudi jaz sem, preden sem sama doživela, razmišljala tako. Saj, zato jih razumem, svoje prijateljice, ampak ne partnerja. Ker on edini zares vidi, kaj preživljam zadnje mesece, pa se mi ne zna približati, me potolažiti. In ga podzavestno krivim, kar očitno čuti in prepad med nama se iz meseca v mesec veča. Verjetno mu delam krivico in bom morala v svoji glavi urediti stvari. Zmanjšati svoja pričakovanja glede njegovih odzivov in se naslanjati na nekoga/nekaj drugega.
Pozdravček
Z.