Vprašanje objavljam namesto gospe, ki želi ostati povsem anonimna.

Stara sem blizi 30ih isto partner, s katerim imava prečudovito načrtovano hčerkico, staro 9mesecev. Živimo v hiši mojih staršev, če sem natančna v majhni sobici, ki meri 3 metre v širino in 4 v dolžino, kljub temu, da je hiša kar precejšnja. Možnost, da bi sedaj, ko je na svetu punčka, imeli še eno malce manjšo sobico je bila, vendar pod pogojem, da v njej ostane prav vsa oprema. Se pravi bi bili 2 sobici z dvema posteljema in dodatno navlako, ki je resnično ne potrebujemo. Sta pa starša mnenja, da se ne sme ničesar zavreči, niti odstraniti (seveda niti ni prostora). Tako torej imamo le eno sobico, v kateri se zadržujem več ali manj cele dneve. Punčkin ati (moj partner) dela (tako da je hvalabogu zanj, zdoma vsaj nekaj časa), jaz sem žal zaradi nosečnosti službo izgubila/oz mi pogodbe niso želeli podaljšat, tako pa moram neprestalno poslušat kritike, žalitve, ipd.

Predvsem mama (glava družine) mora VEDNO imeti prav, pa četudi največkrat nima. Če ji kdorkoli ugovarja, je v hiši prava štala. Prične jokati, natolcevati stvari katere sploh nimajo nobene povezave zaradi vzroka prepira. Ti se kar vrstijo. Staršema ne paše prav nič in vsakič samo jamrata. Ni dneva, da ne bi bilo kaj narobe (zanju seveda). Ko najina punčka joka, neglede na uro, se takoj pojavi eden od staršev v naši sobici/spalnici, ter jo želita tolažit. Ravno včeraj (sama sem bila pod tušem) bodoči mož pa je punčko poskušal uspavati, ta pa je jokala (izraščanje prvih zobkov, seveda pa je bila tečna, saj je njena ura, ko jo dajem spat bila že krepko mimo). Tako se v tem času pojavi na vratih tast oz. moj oče in prične težiti mojemu izbrancu, nakar slednjemu prekipi in ga spodi iz sobe (naj povem, da se vmešavata povsod), kmalu za nim se prikaže v sobi moja mama, ki pa partnerju malo dobesedno iztrga iz rok, čeprav ji omeni, da je čas za spanje(ura je bila že 23, ponavadi pa spančka okrok 21h).

Mama je opravljivka, ki ji ni para. Z večino svojih, tudi partnerjeve starše ne mara, niti sorodnikov po moževi strani. Sedaj jo večina sorodnikov in sosedov že pozna, zato se je izogibajo, je pa itak spkregana z večino. Nama z partnerjem grozi, da naju bo prijavila socialni, češ da otrok NE SME NIKOLI jokati.

Mene žali, da sem obupna mama, kar me prizadane, niti ne uporabi besede mama, pač pa mati. Sama vem, da za punčko storim vse. Oba z partnerjem ji izkazujeva ljubezen, pomeni nama vse, materialnih stvari ji ne manjka, kljub temu, da nismo bogataši… Vse, mora biti po njuno, če ni je ogenj v strehi, kot sem že omenila. Norčuje se z partnerjevih staršev (moje tašče in tasta) sploh prve ne mara, saj sem z njo v dobrih odnosih.
Nikomur ne privošči ničesar, veliko besed je žaljivk,.. Do pred kratkim sem imela prepoved druženja (kljub temu, da jih štejem 28) z sestrično, bratrancem in njunima staršema (se pravi maminim bratom). Svaja je trajala več let, še traja med njimi (po nepotrebnem) midva z partnerjem pa sva se pobotala, saj si ne želiva večno biti v svaji in ko je to izvedela mama sva bila spet midva najslabša. Po njenem si ne bi smela biti dobra z nikomer, z komer si ona ni. Ko se skrega z mano se ne pogovarja niti z partnerjem mojim, niti najine pupe ne šmirgla, …

To ni niti 1% od tega kakšna je, vendar poleg majhne pupe tipkat ne morem.
Naj še na hitro dodam, da zaenkrat možnosti, da bi šli na svoje ni, v takem pa vzgajat pupike nemoreva, niti nočeva. Sama sem še na porodniški, po njej pa bo potrebno iskanje službe. Kaj v takem primeru? Doma ne zdržim več, pogovor odpade, ker si žal ne da mama dopovedat nič.

Obupana in žalostna.

Ne bi ponavljal tega, kar ste napisali, ampak bom samo naštel kaj počneta vaša starša: ČUSTVENO IZSILJUJETA, grozita in kričita, torej sta NASILNA, NE SPOŠTUJETA vaših meja in meja vaše nove družine, SRAMOTITA in PONIŽUJETA vas in partnerja. Sem napisal z velikimi črkami, ker bi res rad, da se s partnerjem prebudita. Kaj sploh še počneta v takem okolju? Ves čas pišete samo o nemogočih starših. Kje sta vidva, kje je vajina odgovornost, predvsem kje je vajina starševska odgovornost? Kako vaš partner sploh lahko dovoli, da mu tašča iz rok iztrga lastnega otroka? Ne želim, da se zaradi teh vrstic počutite krivo, saj krivda ne bo nikomur pomagala. Res pa bi rad, da se zbudite iz te more. Staršev spremeniti ne morete! Čisto nič ne moreta storiti, da bi se. Zato nehajte razmišljati in ukrepati v tej smeri. Glede na to, kar vam počneta, je težko pričakovati, da se bosta sploh odločila, da bi želela kakšno spremembo. Pa saj se jima sploh ni treba. Namesto, da bi se ukvarjala drug z drugim in njunimi problemi, ki jih imata čez glavo, se lahko ukvarjata z vami in vašo družino. Namesto da bi drug na drugega izlila ves gnev, ki ga je poln njun odnos, ga polivata po vas in partnerju. Ko vidva s partnerjem to prenašata, jima samo pomagata, da se jima ni treba v ničemer spremeniti. Vajini poskusi, da bi jih spremenila s svojo potrpežljivostjo imajo ravno nasprotni učinek: omogoča jima, da se ne spreminjata.

Kaj lahko storita? TAKOJ začnita postavljati jasne meje. Kaj to pomeni, je bilo na tem forumu že veliko napisanega. TAKOJ tudi začnita iskati možnost, kam se bosta odselila, če starši vajinih meja ne bodo spoštovali. Dokler živite v njuni hiši je pač tako, da onadva postavljata pravila. Vidva lahko poskušata uveljaviti svoja pravila v vajini majhni sobici, ampak težava je v tem, da jih onadva nista dolžna spoštovati. Ustavita jih lahko samo z MORALNO, OSEBNOSTNO silo, ki pa je vidva s partnerjem očitno še ne premoreta. Da ne boste prestrogi do sebe, kje pa bi jo vi lahko dobili? Starši so naredili res vse, da je ne bi dobili, da ste lahko služili njunim namenom, ki se jih morda sploh nista zavedala. Ampak to ni nobeno opravičilo. Vas ne sme več zanimati ZAKAJ in s kakšnim namenom to počneta. Dejstvo je, da počneta in da je na vas, da to ustavite. Če pa ustaviti ne morete, potem je na vas, da se s partnerjem umakneta nekam na varno. Če res ni možnosti, da bi šli z novo družino na svoje, je vajina odgovornost, da to možnost najdeta ali pa jo ustvarita. Ko se bosta za to res odločila in vaju ne bo strah te odgovornosti, se bo ta možnost našla.

Skratka. nehajte se ukvarjati s starši, pustite jih njuni usodi. Ker to nista starša. Zato vi z njimi ne morete prekiniti odnosa, saj sta ga onadva že zdavnaj. Če bosta kdaj postala vsaj malo starša, se bo vaš odnos sploh lahko začel. Temu zdaj pa mi terapevti rečemo, da je ena sama zloraba. S partnerjem vso energijo usmerita v svojo družino. Pri tem se medsebojno podpirajta in iščita tudi pomoč od zunaj. Otroku sta dolžna zagotoviti normalne pogoje za odraščanje. Čim prej!

Lepo vas pozdravljam!

Pozdrav!!!

Človek niti ne dojame kaj gre tako hudo narobe, da sploh obstojajo takšne sorte starši in hvala “bogu” za vse kvalitetne specialiste, ki so še sposobni in imajo voljo ti odpreti oči. Komu za vraga na tem svetu pa boš pomagal po svojih zmožnostih, komu boš želel le najboljše, če ne svojemu otroku.
Moj primer je zelo podoben. Živimo v dvo in pol sobnem stanovanju, moja starša, jaz in partner, najina tri letna hči sedaj pa tudi dojenčica. Glede na situacijo se ne bi nikoli odločila za še enega otroka ampak sedaj je tukaj in ljubiva jo nič manj kot prvo. Moja starša počneta enake stvari vendar samo takrat ko partnerja ni doma. Praktično on ve samo to kar mu povem sama, ker sta drugače zelo fina in znata dobro hliniti pred drugimi. Trenutno mi pa grozijo po ovinkih da se moramo izseliti. To seveda ni prvič in se dogaja že od mojih ranih najstniških let (začelo se je z grožnjami o prevzgojnih ustanovah), tako da sem že vajena. Jaz pa imam rada starše ne glede na vse in jih nikakor nočem prizadeti. Je pa res da jaz nisem oseba, ki bi vse kar lepo mirno prenašala ampak si meje postavim dovolj jasno, še posebej če gre za moje otroke. Zadeva se prevesi v hudo užaljenost in jok, ki traja le do naslednjega dne, v roku parih dni pa so tudi že vse moje meje pozabljene. Tukaj izbruhne tudi moja slaba vest in depresija, ki jo pred njima skrbno prikrivam že leta, saj bi jo s pridom izkoriščala. Otrok ima dve vzgoji.
S partnerjem se razumeva fantastično in sva odična starša in tu mi več nihče ne more vzeti samozavesti. Ko sem doma sama si vsak dan vzamem dovolj časa da se posvetim tudi starejši hčerki, ko pa pride domov tudi partner mu nič drugega na svetu ne pomeni več kot pa hči, ki ga potrebuje. Z njo se igra, jo uči,…
Ljudje se sprašujejo, kako vzdržimo in se držimo staršev za krilo in podobne… Midva že dolgo načrtujeva in sanjava najina finančna situacija pa je zmeraj slabša. Plačava položnice in kredite pa se zgodba zaključi. Moje psihično stanje pa je na psu. Včasih misli pobegnejo že daleč v prepovedano območje in odprem se samo partnerju, ki pa je zame življenskega pomena.

Prosila bi samo za kakšno telefonsko številko res kvalitetnega centra za pomoč kamor bi lahko poklicala v kritični situaciji.

Ps. Vsem veliko pozitivnih misli in upanja za boljšo prihodnost.

lp

Razumem težke situacije v katerih se nahajamo vsi skupaj ampak tukaj je kritika namenjena staršem nepravična. nista onadva kriva, da imata vidva dva otroka in živite vsi štirje v njihovem stanovanju. razumem da nimata kam ampak če vama starši pomagajo z bivališčem potem je vsaka kritika brez podlage. pa praviš da imata kredite. zakaj kredite? mogoče za avto.

tedy66

Se mi zdi, da ste zelo slabo prebrali moj odgovor. Pravzaprav o krivdi sploh nisem kaj dosti pisal. Pisal sem o tem, kaj se dogaja in v kateri smeri bi bilo smiselno iskati rešitev. Starša sta po vaših besedah kriva po mojih pa ODGOVORNA za vse tisto negativno, kar sem zgoraj napisal z velikimi črkami. Za to ni nobenega opravičila!! Noben otrok pri nobeni starosti ne more staršem narediti kaj takega, da bi bilo tako obnašanje opravičljivo. Ne soba, ne hiša, pa tudi stolpnica ne more opravičiti takega obnašanja. Samo upam, da bosta gospa in njen partner čim prej spoznala, kakšno ogromno visoko najemnino plačujeta za tisto sobico. Morda res ni izražena v denarju, ampak cena, ki jo plačujeta je res izjemno velika. Se pa tedy66 popolnoma strinjam z vami: to, da si ne zagotovita bivališča izven hiše staršev, je pa povsem njuna odgovornost. Pri njuni starosti starša za to ne moreta biti ne kriva in ne odgovorna. Ampak, saj je to tudi že razvidno iz mojega odgovora.

Lep pozdrav

Sama sem bila v podobni situaciji pred leti, tudi naju z možem je moja tašča prijavila na socialno. Iz socilane so tudi prišli k nam na obisk, preverjali ne vem kaj, tašča (moževa mama) je tudi možu pisala pismo v službo in mu grozila. Na socilani so itak na osnovi pisma, ki ga je napisala, strokovnjaki hitro ugotovili, da je z njo nekaj narobe in ne z nama z možem. samo to vama rečem: nikakor in nikoli si ne smeta dovoliti tega, kar vama počnejo, ker je to povsem nerazumljivo in do konca nenormalno. Nobenega opravičila, nobenega razumevanja. Strogo postavita vajine meje okrog vaše družine, ki je samostojna, spoštovanja vredna celica in nikakor ne dovolita, da ju karkoli razdre. Kar se lahko zgodi, če ne bosta držala skupaj in skupaj postavila meje. Pogumno naprej, tisti, ki ki iščejo in trkajo, vedno najdejo pot. Nikakor se jih ne smeta bati!!!!

pozdravljeni!

Pišem zato da mi pomagate rešiti težavo s starši. no da začnem. imam fanta starega 21 let jaz pa jih imam 18.moji starši so zelooo proti njemu in ker sem jaz zeloo zaljubljena v njega si neznam pomagati da rešim to težavo s starši.

lepo bi prosila če bi mi pomagali da se rešim teh težav.upam da ste me razumeli kaj sem hotela povedati.

hvala lepo pozdrav ***ninčy***

Polnoletni otrioci jamrajo kako hudo je doma…. Če je tako hudo naj gredo v najem,
ali pa k tašči, če je pri mami preveč hudo.