Pozdravljeni,

Pogosto berem tale forum, posebej teme starši-otroci, v katerih se tudi prepoznam in iščem »novih prijemov« pri komuniciranju z njimi.

Zadnje čase opažam, da se počutim, kot da sem v slepi ulici, kljub do sedaj veliko vloženega truda, da bi se bolje razumeli, no brez utopij, da si bomo kdaj res blizu. Tko nekaj za silo, bi mi pa odgovarjalo.

Pri 25. sem se dobesedno čez noč preselila, po večjem prepiru, ko moj jaz spet ni bil slišan, upoštevan, sprejet, prej zasmehovan, razvrednoten, ničvreden. Par let se je vleklo, da sem dojela, da je selitev prva pot do osvoboditve mojega duha. Po tem me ni bilo domov nekaj mesecev, kljub njihovemu telefonskemu prepričevanju, da ni tako hudo, zanikanju da so slabo in nepravično ravnali z mano (psihično nasilje, oni vsevedni). Potem je sledil pogovor, kaj dovolim in kaj ne.
Zadeva se je umirila, nekaj »mojih zahtev« (oni bi rekli izsiljevanj) so celo upoštevali. Nekaj let po tem, sem pa spet v slepi ulici, pa se res sprašujem, kaj lahko še naredim za vsaj približno ok površinski odnos, kaj sem do sedaj sprobala: kot prvo nisem več nasedala besedni manipulaciji se pustila sprovocirat, obračala stavke da sem se izognila prepirom, nisem več razlagala zadev, ki jih kasneje lahko zlorabljali, se jim smejali, vedno sem prišla domov dobre volje, pozdravila, se menila z njimi čim bolj prijazno in normalno.

Sčasoma sem opazila, da kljub temu in mojim napredkom npr. v privat življenju, spet postajam (zanje) ničla, da gazijo dogovore in čeprav vejo, kaj te moti, ne vložijo niti malo napora, da bi se temu malce prilagodili. Nič. Vse je na meni, oni gonijo svoje. Pa dobro za precej stvari se nisem več sekirala, jokala, še smejala sva se s partnerjem, kakšne so kaj imeli nore ideje.

VSE pa ni smešno. /…/(izbrisano na željo uporabnice) Zadnjič so se delali norca iz moje nosečnosti.

Včasih naju ni bilo na obisk po 3 tedne, potem so bili spet malo boljši. Zdaj pa še to ne »zaleže« več.

Kaj naj naredim? Se spet z njimi posedem za mizo, naštejem grehe in kaj je dopustno in kaj ne? Če pa smo podobno debato že imeli in oni točno vejo, da gredo preko meje? Da jih učim bontona (ker če je kdo tečen (ga je razp.. kdo drug, pa to sploh ne vem), se z mano grdo ali sploh ne meni cel vikend). Naj spet moledujem za prijazno besedo, da bi imeli vsaj površinski odnos? Zakaj se visoko noseča vozim 150 km v eno smer, da se potem za brez veze delajo norca iz moje nosečnosti? A smo v vrtcu?

Ne, fraza »starši se ne bodo nikoli spremenili« mi ni dovolj. Ker se spreminjajo in kot opažam, na slabše. Ker se znajo lepo menit z domačim psom, z mano pa ne. Ali moram nehat hodit domov? Je to rešitev? Ker zdaj nisem v igri samo jaz ampak tudi otrok. Verjetno lahko pričakujem isti odnos do njega? Saj ne morejo njega imeti radi, če nimajo radi mene? Njega sem dolžna zaščititi.

Saj pravim, kako naj ravnam v prihodnje? Dovolj imam bolečine. Hočem mir. Zdaj čutim samo še sovraštvo. Odločila, sem se, da do poroda sploh ne grem k njim. Pa saj tako ne bodo dojeli poante? Morda pa sem jim tako odveč in sploh nočejo, da hodim tja (razen morda mama). Ali nit še vedno ni pretrgana? Ali naj jim v obraz povem, da nas ne bodo videvali, če se bodo obnašali nespoštljivo? Ali naj se samo umaknem brez pogovora?

Hvala za branje in morebitne konkretne usmeritve.

Spoštovana gospa,

verjamem, da je nerazrešen odnos s starši za vas ena najbolj bolečih točk, če ne celo najbolj problematična. Ker bi lahko jokali od bolečine, žalovali za nikoli uresničenimi možnostmi, ki jih oni nočejo videti, vi pa vidite, kaj vse bi lahko imeli skupaj; vpili od jeze in nemoči, besneli, sovražili in še kaj… Ker se trudite, skušate biti uvidevni, jim razlagati, se dogovarjati, pa spregledati kaj, se smejati »norostim«… Pa vendar ne morete mimo tega, da ste kljub vsemu tam še vedno nesprejeti, nespoštovani, razvrednoteni, da štejete manj kot »domači pes« (kot ste zapisali). Da se nihče zares ne zanima za to, kako ste pa vi (ko se visoko noseči vozite na obisk), nihče ne opazi truda in napora. Da se ne spreminjajo na bolje, ampak na slabše, kot pravite. Vi bi pa radi končno živeli v miru. Hkrati pa ti vaši redni in pogosti obiski pričajo o tem, da še vedno nekaj pričakujete od njih, da še niste obupali povsem.

Kaj lahko naredite, kako lahko zaščitite sebe in svojo družino sprašujete? Po vašem prispevku sodeč, ste z njim poskusili že veliko oz. skoraj vse, kar je bilo v vaši moči. Oz. včasih celo marsikaj, kar presega vaše moči in vaše trenutne fizične zmožnosti. Zato mislim, da si lahko mirne vesti daste dovoljenje za »ne hodit« domov, za »ne ukvarjati« se več z njimi pod takšnimi pogoji in za tako ceno. Ker je previsoka. Za vas, za vaju in za vajino prihajajoče detece.
Vi ste zanje in za vaš odnos naredili, kar ste lahko. Tako ste jim več kot dovoljkrat izkazali spoštovanje, jim povedali, kaj pričakujete in jim tako dali priložnost (ki pa je niso izkoristili). Zdaj pa bo tudi do njih najbolj spoštljivo, če jih boste vzeli kot zrele odrasle osebe, ki zmorejo tudi vam kaj dati in to od njih pričakovali. In ko bodo pripravljeni kaj vam dati na spoštljiv in sočuten način, bili odprti zanje. Sicer pa ne dopuščali več nespoštljivega ravnanja z vami. Ker vsako nespoštljivo ravnanje z vami, je (bo) nespoštljivo in boleče tudi za vašega otroka.
Tako boste izkazali spoštovanje tudi sebi. Ker se mi zdi nespoštljivo do vas, da bi se še naprej izpostavljali takim situacijam. In skušali s prijaznim nasmehom gladiti zadeve, ki jih niste vi zakuhali ali pa so totalno krivične do vas. Ne vem, če vi potrebujete in res želite tak »vsaj približno ok površinski odnos«.

Zdi se mi, da je čas da se vsaj čustveno »poslovite od doma«. Da si »daste dovoljenje«, da vam ni treba hoditi več domov. Ni treba moledovati, z njimi prepirati, dokazovati. Ker tega niste dolžni, vas pa zelo izčrpava in pobira energijo, ki bi jo lahko koristneje uporabili kje drugje. Čas je, da začnete v miru in brez krivde (ker zanjo nimate res nobenega razloga) živeti partnersko življenje in se tako pripravite na družinsko življenje. Tudi vaša odgovornost je v prvi vrsti vaš partner in otrok, ne starši in njihovo slabo počutje. Da si na tem področju uredite življenje, kot bo vam trem ustrezalo, ne kot mislite, da bi starši pričakovali od vas (da jih morate obiskovati, da ste jim to dolžni, da je to dobro za vnuka…).
Gotovo bi bil ta korak slovesa in prehod v starševstvo veliko lažji, če bi ob tem imeli oporo in razumevanje staršev. A to naj ne bo izgovor za vas, da bi še kar vztrajali doma ali na obiskih v nemogočih razmerah. Vi se lahko odločite. In poiščete sogovornika tudi v tem stvareh v svojem partnerju – ki pa lahko razume vaše občutke jeze, sovraštva, prezira, nespoštovanja, a hkrati tudi vse vaše strahove in bolečino, ki se v vas prebujajo ob misli na prekinitev stika. Tako boste lažje vztrajali pri svoji odločitvi, preverjali pri njem, kaj je »zdravo« za vas, hkrati pa tudi dobili pogum, da boste staršem postavili mejo. In jim pri tem povedali toliko, da bo za vas dobro. Mislim, da bi vam pomagalo, če bi jim dali jasno in odkrito (brez olepševanja, a spoštljivo) vedeti, zakaj in kako ste se zavestno odločili. In kaj lahko oni naredijo, da bo kdaj drugače. Brez zbujanja občutkov krivde. Samo dejstva. Mogoče vam bo lažje pisno. Tako zelo jasno razmejite odgovornost (vaša odgovornost je poskrbeti zase in za družino), njihova pa da pogledajo, kaj pa lahko oni naredijo, da se boste vi počutili sprejeti pod domačo streho. In če tega ne bodo zmogli, je to še vedno njihova odgovornost, ne vaša. Oni lahko še vedno poiščejo zase pomoč, če vidijo, da ne zmorejo biti vam starši. Niste jih vi dolžni tega učiti. Ste pa “dolžni” si urediti življenje tako, da se boste lahko v miru posvetili materinstvu. In partnerju.

Vse dobro in pogumno naprej!

Draga ‘bubamara’, gospa Anica vam ne bi mogla lepše odgovoriti.
Jaz ji lahko le kimam po svojih življenskih izkušnjah.
Bila sem natanko v takšnih škripcih pred 35 leti.
Ni druge rešitve, kot da se od staršev oddaljite, vsaj do poroda.
Kot vidim, vas bo to bolelo, vendar bo zdravo za vse vpletene.
Skrbite predvsem zase, moža in malčka.

Nočem vas še bolj vznemirjati, vendar se znajo starši po rojstvu vnukinje/vnuka obrniti na čisto drugo stran.
Meje pa mora postaviti vaša družinica.

Že vnaprej čestitam za dojenčka, in vso srečo.